Marjan Šarec: »Naredil bom, kar bo v moji moči, čarobne palčke pa žal nimam«

0
630
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 18.februar 2011

Še do nedavnega je opravljal zanimivo poslanstvo – spravljati ljudi v dobro voljo. V relativno kratkem času je ustvaril like, ki so preživeli tako spremembo njegove poklicne poti kot nekaj let recesije in obstali v družbi vse do danes. Ste vedeli, da Ivan Serpentinšek lahko postane vaš prijatelj na facebooku…?

Te dni pa ima Marjan Šarec kot kamniški župan povsem druge zadolžitve in skrbi. Odgovoren je za blagostanje Kamnika, sooča se s provokacijami (lokalnih) medijev, skrbi za prihodnost najmlajših in posluša težave starejših. Meni, da lahko na tem položaju za ljudi stori več dobrega, pri tem pa se na svoji poti ne namerava ozirati na vsakega lajajočega psa. Sprejema, kar mu je življenje začrtalo in se s ponosom obrača nazaj. Vsem, ki so pred izidom volitev dvomili v njegovo resnejšo plat, zdaj dokazuje, da “v privatnem življenju ni hecko”. Čeprav nekatere ljudi še vedno spravlja v smeh. No, ja, druge pa v obup, kot pravi sam…

Kako bi komentirali svoje prve mesece županovanja?
Prvi meseci so potekali po pričakovanjih. Seveda se mora človek najprej “uvesti” v delo oziroma v način dela. Predvsem gre za to, da se navadi tako uprava mene kot tudi jaz uprave. Delo z upravo tudi ni najlažja naloga, saj po tolikih letih enega načina dela preiti k drugemu, ni najbolj enostavno. Toda v teh mesecih smo nekako že dosegli sodelovanje tako, da zadeve že funkcionirajo. Delamo s polno močjo. Sicer okrog sebe vedno rad zberem ljudi, ki so pametnejši od mene; nisem eden izmed tistih, ki bi nabiral okoli sebe samo take, ki bi jim lahko solil pamet. Kimavcev ne rabim, kimam lahko tudi sam sebi. Potrebujem ljudi, ki nekaj povejo – se oglasijo tudi takrat, ko kaj ni najboljše…

Pa take ljudi zdaj imate?
Ja, imam, kakšen pa še pride.

Občanom Kamnika je kmalu postalo jasno, da ne sledite idejam svojega predhodnika, g. Smolnikarja. Se vam zdi, da so vas kljub temu dobro sprejeli?
Glejte, glede idej prejšnjega župana je tako: jaz sem že v predvolilni kampanji povedal, da razmišljam s svojo glavo in bom sam presojal, kako bom določene zadeve izpeljal. Vedno si pustim svetovati in sem odprt za to, da mi nekdo razloži zadeve s svoje plati. Neumno bi bilo iti v vse to z namenom, da bom samo sledil nekomu, čakal na navodila in delal na tak način. Tudi vi, ki ste novinarka, verjetno težko delate, če vam nekdo direktno narekuje, kaj je treba vprašati, kaj je treba narediti… Ravno tako jaz! Kar je dobrega od prejšnje ekipe bom ohranil in delal naprej, kar je pa vredno razmisleka – o tem bom pa seveda razmislil. Saj to je povsem človeško in normalno, nič ni narobe s tem.
Kar pa se tiče ljudi, pa… Tisti, ki so pričakovali, da bom delal po direktivah, so mogoče malo razočarani, tisti pa, ki se ne ukvarjajo s politiko pa me bodo po mojem mnenju ocenjevali po tem kakšen bom do njih, kako bom delal in kakšne projekte bom pripravil. Pretekli mandat je pretekli mandat, zdaj se je začelo novo obdobje, čeprav sem podedoval nekaj projektov. Nikakor pa ne trdim, da sem brez napak, da sem nezmotljiv in mislim, da je to vsakomur jasno.

Opozicija, za katero so se razglasili v NSi in v LDS, vam že v začetnem obdobju po sprejetju mandata ni prizanašala. Slišati je očitke, da ste si v času krize omislili občinskega šoferja in da vam veliko pomeni protokol, česar Kamničani prej niso bili vajeni. Kaj menite o tem?
Ja, to je pa spet ena “hecna zadeva”! Ta šofer seveda ne bo samo šofer, ampak bo tudi kurir. Vsaka ustanova potrebuje kurirja. Skrbel bo za vozni park (občina ima pet vozil) in opravljal tudi dela hišnika. Ta dela je namreč prej opravljal hišnik, ki mu je potekla pogodba tako, da sem jaz s to potezo pravzaprav zaposlil enega človeka in združil dve stvari. Človek dela za plačo vse tisto, kar je prej nekdo delal na pogodbo. To je ta zgodba, ki v javnosti ni znana, ker pač nekateri slišijo samo tisto kar hočejo slišati in vidijo samo tisto kar hočejo videti.
Kar se pa protokola tiče pa mislim, da je to absolutno prenapeta zadeva. Protokola izvajam toliko, kolikor se za tako funkcijo in delovanje občine spodobi. Zato, da se neka prireditev izpelje tako kot se mora, da zadeve stojijo kot je treba. Očitali so mi tudi, da vedno pridem zadnji v prostor. Ampak saj to je vedno in povsod tako! Tisti, ki je po funkciji najvišji na določenem dogodku pač pride zadnji. Če pride na obisk predsednik republike, je on zadnji. To so ustaljena pravila, ki se jih nisem izmislil jaz in ne vidim potrebe po govoričenju o teh zadevah, ker ljudje, čim slišijo za protokol, že mislijo, kaj vem kaj… Gre samo za spoštovanje funkcije in spoštovanje občine kot institucije in posledično seveda tudi za spoštovanje do ljudi.

Tudi izbor podžupanov je dvignil kar nekaj prahu… Čemu pripisujete burne reakcije, ki so sledile?
Jah… spet vsak ima svoj razlog, da reagira tako kot reagira. Izbor podžupanov je županova suverena pravica. Jaz sem se, po določenih tehtanjih na podlagi preteklih dogajanj v občini Kamnik, ko se je vedno govorilo, da se zadeve polarizirajo levo, desno in da prihaja do prepirov, odločil, da bom povabil k sebi in levico in desnico. Zato sem tudi izbral ta dva podžupana. Lahko bi seveda izbral kateregakoli drugega izmed devetindvajsetih svetnikov, čeprav tudi to verjetno nikoli ne bi bilo vsem prav. Iz liste Toneta Smolnikarja mi očitajo, da se nisem posvetoval z njimi, da jih nisem obvestil… Ampak jaz na to gledam tako, da lista, če bi hotela, ima župana. Moje videnje je bilo takšno, seveda pa sem pričakoval, da se bodo nekatere zadeve iz preteklosti pozabile in se bo šlo naprej, ampak očitno ta moja poteza ni vzpodbudila take reakcije. Smo tam, kjer smo. Mislim pa, da zadeve niso nerešljive, da se da vse rešiti, predvsem pa ne vidim v tem nobene tragedije. Na ti dve mesti nisem imenoval ne kriminalcev, ne tajkunov, ne množičnih morilcev, ampak sem izbral dva izobražena človeka, ki imata svoje poglede na svet, zato v tem ne vidim nobenega problema.

No, burni pa so bili zadnji časi tudi odzivi s strani spletnega portala Kamničan. Kako odgovarjate na take in drugačne medijske provokacije?
Ponavadi ima nekdo, ki pride na funkcijo sto dni miru, meni to ni bilo dano. Ob marsikaj so se spotaknili, največkrat neutemeljeno in na prvo žogo. A tako pač je, če si na funkciji, moraš marsikaj požreti.

Kaj pa proračun? Na prvi seji je bil zavrnjen. Vas je to presenetilo?
Najprej naj razjasnim, da je bilo to prvo branje proračuna, prva obravnava. In ni v navadi, da bi se na prvi obravnavi proračun že ovrglo, saj je slednja ponavadi namenjena temu, da se svetniki seznanijo z materialom. Potem se podajajo mnenja, predlogi in pripombe. Nato pa se opravi razgovor z vsemi, čemur sledijo usklajevanja. Do druge obravnave se potem naredi proračun, ki je uravnotežen oziroma zadovolji večini želja. Meni so očitali, da se nisem dovolj pogovarjal, da nisem imel pred glasovanjem še enega pogovora. Nameraval sem ga imeti, vendar sem potem zbolel; štirinajst dni sem bil v postelji, tudi na dan seje. Mislil sem celo, da bom zbral toliko moči, da bom lahko prišel na sejo, ampak pač ni šlo, saj še telefona nisem mogel držati v rokah kaj šele, da bi se pogovarjal. Imel sem 39,5 vročine tako, da do teh pogovorov potem ni prišlo. Na sami seji se je o moji odsotnosti seveda govorilo marsikaj… Svetniki imajo pač vso pravico do tega, da povejo, kaj mislijo.

Kakšen bo torej vaš naslednji ukrep v zvezi s tem?
Pogovore, ki so jih zahtevale svetniške skupine sem mislil opraviti ravno med prvim in drugim branjem. Ampak proračun so zavrnili že v prvem branju. Mogoče je šlo malo za “napenjanje političnih mišic”. Seveda sem vzel njihov predlog o tem, da se nismo dovolj pogovarjali, v poštev. Imeli smo pogovore po svetniških skupinah, vsak je povedal kako vidi proračun, mi bomo to poskušali čimbolj upoštevati, potem pa je na svetnikih, da proračun sprejmejo, ali pa ne. Treba pa se je zavedati, da je proračun za 2,5 milijona evrov manjši, kot je bil lanski. Doslej je bil tako bogat zato, ker so bila povrnjena vlaganja v telekomunikacije izpred mnogih let nazaj. Skratka, ta denar je v prejšnja dva proračuna praktično prišel “po suhem”, zato je bil proračun prej tudi toliko večji. Mi pa zadeve nismo želeli napihovati s prihodki, ki jih še ni. Pojavili so se namreč tudi očitki, da je prihodkovna stran šibka, ampak podali smo realne prihodke tako, kot jih pričakujemo. Potem so bile tudi neke dileme glede Velike planine in glede šol, čeprav jaz glede Velike planine s strani svetniške skupine nisem slišal nekega jasnega stališča, samo “če…, če…, ko…, ko…” itn.
Pa še to: ni res, ko pravijo, da je katastrofa, da se proračun sprejema šele zdaj! Samo v zadnjih dveh letih je bil proračun sprejet decembra, pred tem pa vedno kasneje. Leta 2006 je bil sprejet konec marca ob dejstvu, da je župan zgolj nadaljeval delo. Ti očitki so torej neresni in prihajajo od ljudi, ki verjetno niso najbolj seznanjeni s celotno situacijo in so začeli zadeve spremljati šele sedaj, ko je zmagal Marjan Šarec, ki je mogoče medijsko bolj zanimiv.

Eden vaših največjih projektov naj bi bili novi mestni šoli, kar je več kot 10-milijonski zalogaj. Glede na osnutek proračuna je razvidno, da se občina odmika od te ideje in da se bo načrt realiziral v smislu rekonstrukcije in dograditve. Nam lahko pojasnite, zakaj takšna sprememba planov?
Ni prišlo do spremembe planov. Mi smo “A projekt”, torej projekt, ki je bil zdaj v veljavi in je še v veljavi, ker je to odločitev občinskega sveta, podrobno pregledali in ugotovili, da je finančno precej bogato zastavljen in, da v teh časih tega pač ne bomo zmogli. Drug problem pa v zvezi s tem projektom predstavljajo očitki, da smo proti temu, da se projekt začne. To seveda ni res. Zelo dobro se zavedamo tega, da bo te šole treba zaključiti. Smo v fazi pridobivanja gradbenega dovoljenja, za katerega mi je bilo rečeno, tudi s strani prejšnjega župana, da bo konec leta. Gradbenega dovoljenja še danes ni, ker Agencija za okolje zahteva protipoplavni zid vzdolž cele Bistrice, drugače gradbenega dovoljenja ne bo izdala. Ta projekt pa bi dodatno stal 3 milijone evrov. Tako da tisti, ki pravijo, da smo mi proti šolam, da smo projekt ustavili, izvajajo najobičajnejšo demagogijo in govorijo neresnice. Ali pa mogoče niso poučeni.
Pripravljamo pa izredno sejo občinskega sveta na temo mestnih šol, kjer se bodo predstavili vsi podatki in nova demografska študija, ki je nujna, ker so se zadeve bistveno spremenile. V projektu je bila namreč upoštevana študija iz leta 2002, čeprav je bila leta 2007 izdelana nova. Letnega prirasta imamo 420 otrok, jaz pa se bojim, da ima projekt, kot je sedaj zastavljen premalo oddelkov za vse te otroke. Zato bomo imeli v marcu sejo, kjer bomo predstavili vse argumente za projekt A in B, morda pa bo prišlo celo do kakšnega projekta C. Skratka, občinski svet se bo s tem seznanil, kajti nekatere stvari so bile za projekt A sprejete dokaj na hitro in nepremišljeno.

Izvedela sem, da se nameravate vsak prvi četrtek v mesecu srečevati z občani. Prvo srečanje je že za vami. Kako je potekalo?
V treh urah sem imel približno trideset ljudi, če se ne motim. Prišli so s svojimi problemi, to so problemi običajnih ljudi, nekateri so rešljivi in jih bomo skušali tudi čim prej rešiti, saj ne gre za nobene drastične zadeve. Nekateri pa niso v pristojnosti občine, temveč v pristojnosti upravne enote. Ljudje mešajo upravno enoto z občino, ker je vse v isti stavbi.
Potem so tu stanovanjski problemi, kjer občina spet ni pristojna za nekatere zadeve, sem in tja pa kdo potrebuje tudi kakšen pravni nasvet. V takšnem primeru sem obljubil, čisto tako kot Marjan Jožetu, da bom vprašanje posredoval komu, ki ga poznam in se na to spozna, pa naj se dobita, da vidita, če se da kaj storiti. Ker zame ni prvorazrednih in drugorazrednih ljudi. Zame so samo nepošteni in pošteni.
Ljudje so bili zelo pozitivno naravnani, bili so zelo prijazni do mene. Jasno sem jim dal vedeti, da bom naredil, kar bo v moji moči, čarobne palčke pa žal nimam in so to tudi razumeli. Mislim, da ljudem manjka prav to, da jih nekdo posluša, da jih razume, da se ukvarja z njihovim problemom, pa čeprav ga ne more tisti hip rešiti. In jaz sem izredno prijetno presenečen nad odzivom, ljudi je bilo čuda!

Predvidevam, da več, kot jih je prišlo na vrsto.
Ne. Odločil sem se, da bodo prišli na vrsto do zadnjega. Če je nekdo čakal tu že ob treh in ni prišel na vrsto, to ni njegova krivda, jaz pa sem mu dolžen prisluhniti. Nekatere probleme sem že dal v obravnavo, pobrali pa smo tudi kontakte teh ljudi tako, da bo vsak od njih o svojih zadevah naknadno obveščen. Niso pozabljeni, ker navsezadnje ti ljudje tvorijo občino, občina smo ljudje in ravno ti, običajni ljudje so tisti, ki so najpomembnejši in, ki dejansko tvorijo to občino. Ozek politični krog lahko razpravlja o marsičem, ampak saj veste, to je tako kot pri podjetjih… Mala in srednja podjetja peljejo zadeve naprej, velika pa prelagajo iz levega v desni žep, da vse skupaj propade.

Kakšne so vaše prioritete in kaj vam trenutno predstavlja največji izziv?
Trenutno sta največji prioriteti pravzaprav dve. Ena je proračun, ampak to je v bistvu že vnaprej določena prioriteta, tu nimam kaj izbirati. Druga vnaprej določena prioriteta pa so šole. Moja pravica in dolžnost je, da zadevo izpeljem tako, da bo prisotna finančna zmožnost in da bo vse skupaj izpeljano na transparenten, pregleden način, v dobro otrok.

Ali kdaj obžalujete, da ste zapustili televizijski in radijski svet?
Mislim, da je človeku v življenju vse vnaprej namenjeno, usojeno in, da je naša pot že vnaprej začrtana. Če ti je dano živeti trideset let, boš živel trideset let, če ti je dano živeti sto let, boš živel sto let in tako naprej. Zato mislim, da mi je bilo vnaprej začrtano, da se je moralo tako zgoditi. Kakšno obžalovanje tukaj tako ni na mestu, pa tudi sicer v življenju ničesar ne obžalujem, ker vsaka zadeva prinese svoje izkušnje, svoje pozitivne in seveda tudi negativne plati.
Če so volivci odločili, da sem primeren za to, se moram pač temu primerno obnašati. Mislim, da se bodo v določenem času vsi ti pereči problemi uredili, seveda ne sami od sebe. Na tem položaju lahko za ljudi naredim več dobrega, kot sem prej v svojem poklicu.

Kaj pa liki, ki ste jih ustvarili? Jih kaj pogrešate?
To je ena zanimiva zadeva. Seveda človek do določene mere pogreša tudi nastopanje, ampak to je vse stvar odločitve. Kot z opustitvijo kajenja, na primer. Če se odločiš prekiniti z nekim poslom (jaz sem bil v njem približno deset let), je treba vedeti, da se moraš spominjati lepih stvari. In nima smisla preveč razmišljati o scenarijih, kaj bi bilo, če bi bilo oziroma če ne bi bilo…
Ti liki so seveda nekje zakopani, naredil sem jih kar nekaj, tako kot jih še nekaj časa ne bo nihče, pa tudi jaz sam ne več. S tem sem pokazal neko pot, tako kot jo je meni Sašo Hribar, sem s temi liki tudi jaz pokazal mladim neko nišo za izražanje svojega talenta. Tudi veliko mladih imitira te moje like, kar mi je v veliko čast; zadeva se je v relativno kratkem času precej “razmahnila” in praktično ni kotička Slovenije, kjer me ne bi poznali. Mislim, da je to kar dosežek in lahko s ponosom gledam nazaj na to, kar sem dosegel za svoja mlada leta.

Prej smo vas bili vajeni s televizijskih ekranov, kjer smo vas pogosto gledali v vlogi komika in imitatorja, zdaj pa vas spoznavamo v luči politika oziroma župana. Sprememba od zabavljača do občinskega funkcionarja je gotovo velika. Kako ste jo doživljali?
Sprememba je res velika. Dokler traja kampanja in si še vedno v svojem poklicu, niti ne. Potem pa pridejo volitve in naenkrat si izvoljen. Zaveš se, da od današnjega dne ne bo več tako, kot je bilo. Obljubil sem, da se s svojim poslom ne bom več ukvarjal. Ne zato, ker to ljudem ne bi bilo všeč, ampak zato, ker to enostavno ne gre. Ves dan sem tukaj v službi in to ne bi šlo, poleg tega pa ne gre k taki funkciji, da bi ti dve stvari združeval.
Bila je res ena velika sprememba, sicer pričakovana, ampak to je tako kot pri rojstvu otroka. Pričakuješ, veš, da bo, ko se pa rodi, je pa vseeno nek šok in presenečenje. Ravno tako pa tukaj. Sama funkcija mi ne povzroča težav. Vsi so me spraševali: “A zdaj boš moral biti pa resen?!”. Jaz sem resen po naravi, ker noben komik ni v privatnem življenju “hecko”. Če ne bi bil resen, niti ne bi šel v te volitve, čeprav so vsi do zadnjega trenutka mislili, da se hecam. Veste ne vidim človeka, ki bi se šel hecat na ta način, da bi ga tamle blatili, napadali in vlačili povsod. Nekateri se še danes sprašujejo, zakaj nisem ostal v svojem poklicu, čeprav so te oznake “komik”, “komedijant” itn. hitro šle v pozabo. Mislim, da so ljudje do sedaj že spoznali, da sem popolnoma dovolj resen za svojo funkcijo kot za vsako drugo stvar v življenju. Saj če ne bi bil resen, ne bi mogel imeti niti otrok in še česa. Vsako zadevo je treba vzeti resno. Kdor se heca celo življenje, po mojem mnenju bolj malo doseže.

Kako pa je ta korak vplival na vaše zasebno življenje? Imate dandanes manj ali več prostega časa?
Zanimivo, da kakšne drastične spremembe pravzaprav ni. Prednost je, da sem za vikende še več doma. Prej sem bil bolj ali manj zaseden. Zdaj pa mi bližina te službe in tudi druge zadeve omogočajo, da sem mogoče celo večkrat tu in tam za hipec doma. Sem pa navajen tega. V prejšnjem poslu sem bil pogosto na treh koncih v enem večeru v slovenskem merilu, ne samo na področju občine tako, da mi to ne povzroča težav. Občina Kamnik je zame mikro lokacija v primerjavi s prej, ko bi včasih res rabil helikopter, da bi prišel od enega konca do drugega.
Kar se tega tiče, je manj stresno, ampak obremenitve za družino pa kljub temu so. Ne vem, če je kje sploh kakšen poklic, kjer človek ne bi bil obremenjen. Tudi nekdo, ki polaga ploščice, ni dosti več doma kot jaz.

Mogoče s seboj domov kljub temu prinese manj problemov…
Ja. Seveda. Ko zaključi, gre domov in ga nič ne zanima več. Jaz pa 24 ur na dan s seboj nosim vse zadeve in skrbi.

Še kdaj spravljate v smeh svoje bližnje?
Nekatere v smeh, druge pa v obup! Od bližnjih ali srednje bližnjih gotovo tudi kakšnega v obup. S kako odločitvijo ali čem podobnim…

Tjaša Banko