Ladina Korbar – mojstrica oblikovanja gline

2073
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 10.oktober 2011

Ladina Korbar, prijetna, dobrovoljna gospa, me je odprtih rok sprejela v svoji urejeni domači delavnici, poimenovani Rokodelnica, na Viru pri Domžalah kjer domuje. Presenetilo me je ime kletnega kotička, njenega ateljeja.

Ob besedi rokodelstvo namreč najprej pomislimo na dejavnost ali obrt, gospa Korbar pa je svojevrstna vrhunska oblikovalka. Upodablja čudovite glinene figure, s katerimi predstavlja ljudska oblačila slovenskih pokrajin ter evropskih držav. »Vi vendar oblikujete glino,« sem jo vprašujoče pogledala. Nasmehnila se je in mi razložila, da so njeno ustvarjanje prvi označili kot rokodelstvo na Obrtno-podjetniški zbornici. No, malo za hec, malo zares, gospa Korbar je res prava rokodelka, mojstrica, uspešna ustvarjalka in kiparka, samouk z marljivimi in natančnimi rokami. Vsak, ki je videl njeno delo, lahko potrdi, da v svoje figure iz barvane žgane gline vloži obilo energije, časa in kanček duše. Do sedaj je na glinenih kipcih upodobila videz moških in žensk v vseh slovenskih pokrajinah, skozi različna zgodovinska obdobja, vse od 15. stoletja naprej.

Leta 1999 se je poslovila od administrativnega dela in se pričela ukvarjati s keramičnim oblikovanjem. Mentorica na Univerzi za tretje življenjsko obdobje ji je pred natanko dvanajstimi leti, 13. oktobra, prvič v roke položila glino. Nastala je prikupna muca, v kateri je že bilo opaziti spretnost in nadarjenost gospe Korbarjeve. Po rodu Kraševka, rojena v Divači, se danes spominja začetkov: »Sprva sem tri leta skrivala svoje delo. Potencial sem razvijala postopoma, sem popoln samouk. Sicer sem hodila na tečaj keramike na Univerzo za tretje življenjsko obdobje. Delali smo prekrasne lonce in okrasno keramiko, bilo mi je všeč, vendar premalo. Iskala sem se še. Med potjo domov s tečaja sem kupovala glino, nato sem na kuhinjskem pultu ustvarjala po svoje. Začela sem z ženskimi skulpturami in več ko sem vadila, bolj je uspevalo. Želela pa sem si česa bolj konkretnega. Nekega dne sem brisala knjižne police v dnevni sobi. Kot z neba mi je na glavo padla knjiga o slovenski oblačilni dediščini in te noše sem najprej začela oblikovati. Tako je to postalo moje poslanstvo. Več serij sem naredila, boljše so bile figure.«
Ustvarjanje je počasi preraslo v način življenja. »Prvo razstavo, z dvajsetimi figurami, je pripravila Olga Pavlinova, predsednica domžalskega Društva narodnih noš. Moj mož je k prepoznavnosti mojega konjička pripomogel, ko je najboljše tri odnesel v oceno na Obrtno-podjetniško zbornico. Poslali so mi mnenje komisije, v kateri je bil tudi prof. dr. Janez Bogataj, ki mi še danes pomaga in stoji za mano. Svetovali so mi kaj moram dodelati, čemu se moram še posvetiti, poudarili pa, da so to izdelki, ki jih Slovenija še ne premore. S certifikatom sem dobila zagon, da sem na pravi poti,« razlaga gospa Ladina, ki se je na Vir preselila pred 38 leti in doda, da je ponosna domačinka Domžal.
Po letih trdega dela in truda si sedaj želi postati upokojenka v pravem pomenu besede. Meni, da je dovolj dni posvetila vztrajnemu, potrpežljivemu oblikovanju in barvanju unikatnih izdelkov. Mnogi izmed njih so z leti postali tudi vrhunska poslovna in protokolarna slovenska darila, potrjuje Korbarjeva: »Po Evropi so moji izdelki zelo razširjeni. Vem, da so jih zdomci in tujci nekaj raznesli po svetu, v Avstralijo, Ameriko. Pristali so celo v Koreji«.

Na svoje dosežke je lahko upravičeno ponosna. Začela je ljubiteljsko in nikoli si ni niti predstavljala niti zamišljala, da bo projekt dosegel tako široke razsežnosti, da bo zajemal celo evropsko območje.
»V času, ko je Slovenija gostila kulturne ministre evropskih držav so v parlamentu postavili samostojno razstavo mojih figur, ki predstavljajo oblačila narodov Evropske skupnosti in odziv je bil nadvse pozitiven. Le iskanje gradiva evropskega ljudskega oblačilnega videza je bilo dolgotrajno in naporno. Razstavo so zaradi odziva z enega tedna podaljšali na cel mesec,« obuja dogodke gospa Korbar. Takrat so ji na pomoč pri zbiranju materiala priskočili tudi nekateri tuji in domači poslanci ter folkloristi s slikovnimi in pisnimi viri, nastalo pa je okoli 100 figur. Najprej so bile postavljene na ogled v Galeriji grad v Slovenski Bistrici. Pred razstavo v parlamentu so obiskale tudi domžalsko Menačenkovo domačijo, sedaj pa so bogate figure z ljudskimi oblačili vseh 27 držav evropske unije že četrto leto na Blejskem otoku, kjer so nekatere v slovenska oblačila odete kipce, tudi že odkupili.
Preden bo Ladina Korbar zaključila svoj opus, namerava svoje stvaritve združiti v celoto. V naši občini lahko do 25. oktobra v Menačenkovi domačiji občudujete figure s srednjeveško oblačilno dediščino po predlogah iz slovenskih fresk okoliških cerkva. Toda Korbarjeva pravi, da je to komaj začetek pričevanja moške in ženske oblačilne kulture s srednjeveških fresk. Pokriti in obdelati namerava celo Slovenijo: »Glede na to, da sem vključno z Valvasorjevim časom že obdelala vse do začetka 20. stoletja, je to še edina stvar, ki mi je ostala in tako se bo krog nekako zaključil. Vendar mislim, da bo dela vseeno še veliko, cerkva po Sloveniji je še ogromno. Morala bom biti zelo pridna, če bom želela nalogo opraviti v enem letu. Razstava v Menačenkovi domačiji je nekaj posebnega. Je čista, vsaka figura ima svoj prostor, kar je pomembno, zato mi je tako všeč. Za lažje razumevanje so na stenah povečave teh virov, poslikav iz cerkve sv. Trojice v Hrastovljah, cerkve sv. Miklavža na Goropečah nad Ihanom ter poslikava romarske cerkve Sv. Primoža nad Kamnikom, da si obiskovalci lahko ogledajo, od kod sem črpala ideje. Hvaležna sem Katarini Rus Krušelj, ki se je močno potrudila.«
Oblačilni videz Slovencev 19. stoletja oživlja s trenutno razstavo na Brezovici, kjer je na ogled postavljenih kar 98 figur. Razstavo so postavili ob občinskem prazniku občine Brezovica ter ob 30- letnici njihove folklorne skupine Rožmarin. Obisk je razveseljiv, odprta bo še do nedelje. Ponuja tridimenzionalni pogled, kar je pomembno zaradi vseh detajlov na oblekah. Ljudska oblačila imajo veliko regionalnih posebnosti in gospa Korbar veliko pozornosti namenja prav podrobnostim, za katere pravi, da naredijo tisto pomembno razliko med oblačili: »Tudi moje prve figure niso bile popoln izdelek, kot bi si želela. Barve niso bile kot na slikah. Sama sebi sem največji kritik. Potem sem odkrila, da se moraš naučiti stvari opazovati, gledati in videti. Lotim se vseh detajlov, kar je velik izziv in obleka mora biti zato vidna tako od zadaj kot od spredaj.«
Ljubiteljica ljudskih oprav pa si sama ni nikoli želela postati članica folklorne skupine ali se napraviti v narodno nošo, kljub temu, da veliko njenih občudovalcev misli ravno nasprotno. Kateri videz svojih figur bi privilegirala ne ve, morda bi izpostavila Kraševko, pri srcu pa ji je ljubljanska “frajla” iz leta 1900.
»Zdaj ko sem postavila zadnji dve razstavi, sem si morala teden dni vzeti zase, si odpočiti. Potem sem spet padla v fazo, ko me vleče nazaj. Veliko časa, ko se lotim novega dela, mi vzame študija oblačil in prebiranje literature, samo raziskovanje in zbiranje torej. Obiskati moram tudi kakšno cerkev. Slike opazujem toliko časa, dokler v glavi ne izdelam načrta, kako se bom projekta in posamezne figure lotila. Sama imam veliko od tega, zadovoljstvo. Na svoj način odkrivam Slovenijo in našo zgodovino. Letošnje leto je bilo naporno. Po deset ur skupaj sem sedela v delavnici in čas namenjala priljubljenemu konjičku. Ko se usedem k figuri jo delam do konca. Najhuje je, ko čas pritiska name, pred razstavo. Še huje pa je to, ko pripraviš serijo šestih, sedmih figur, kolikor jih gre v peč (jaz sama žgem), pa raznese eno, ki poškoduje vse. Vendar delam nekaj za dušo, svoje veselje, zato vztrajam« sklene svoje besede Ladina Korbar.

S. Suhadolc