Janez Vasle: “Delati v parlamentu je mnogo več kot pritiskati na knofe”

1341
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 9.maj 2012

Janez Vasle, ki je pred kratkim v poslanskih klopeh Državnega zbora nadomestil sedaj ministrico Ljudmilo Novak, je v Domžalah in okolici mnogim bolje poznan kot priljubljeni pediater in cenjen zdravnik.

Poleg dolgoletne kariere v zdravstvu, je bila njegova poslovna pot že od nekdaj zelo zanimiva. Nekdaj aktiven pripadnik Slovenskih krščanskih dem¬ kratov bi že konec leta 1992 skoraj postal državnozborski poslanec, toda usoda ga je raje popeljala v Grčijo, kjer je nato zasedel stolček konzula Republike Slovenije v Atenah. Danes že upokojenega doktorja medicine, člana stranke NSi, smo kljub natrpanemu urniku ujeli za krajši pogovor o občutkih na novem poslanskem mestu, prihajajočih izzivih ter življenjskih preizkušnjah in aktualnih dogodkih v Sloveniji v teh prelomnih časih.
Gospod Vasle, ste eden izmed najbolj priznanih in priljubljenih zdravnikov na domžalskem območju. Za začetek nam prosim opišite vašo pot od grizenja šolskih klopi do priznanega zdravnika z zasebno prakso. Od kod ste se priselili? Ste si že od mladih nog želeli postati zdravnik?
Te zgodbe so sicer dokaj znane, saj sem o o njih že večkrat pisal in govoril. Do l. 89 ali 90 ni bilo posebnega povpraševanja po moji prepoznavnosti. Poznal sem le ordinacijo in zadeve, ki se tičejo medicine. Pretežno sem delal v Mengšu, vmes sem zaradi reševanja stanovanjskega problema veliko dežural v Domžalah in tudi nekaj let v Litiji, kjer niso mogli dobiti svojega zdravnika. Delal sem tudi izven svoje ordinacije v zavodu za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. V času od 1982 – 86 me je ZD Domžale poslal na specializacijo iz pediatrije. Po opravljenem specialističnem izpitu sem bil razporejen v OD v Domžalah, v ordinaciji dr. Mirjam Kovač, ki se je upokojila. Zelo rad se je spomnim.
Moram slediti vprašanjem in se vrniti na začetek najinega razgovora. Samo šolanje ni bilo nič posebnega. V osnovni šolo sem pričel hoditi na Jesenicah, kjer sem se 1944 – v času nemške okupacije – tudi rodil. Moj oče je bil strojevodja na železnici in je imel priložnost zamenjati parno lokomotivo za električno. Ker je bila elektro vleka takrat kot dediščina Italijanov možna le od Postojne proti Trstu in Reki, je šla v Postojno tudi njegova družina. V Postojni sem nato dokončal osnovno šolo ter gimnazijo z maturo. Takrat so se že pričele šolske reforme. Moja generacija je po končanem 4. r .gimnazije ponovno pričela v prvi, tisti iz tretje pa so šli v osmi razred itd., reformam še ni videti konca. Mislim, da smo bili mi zadnji, ki smo ob prehodu iz nižje v višjo gimnazijo opravljali še malo maturo.
Pred vpisom na medicino je bilo treba opraviti še sprejemni izpit. Iz Postojne se nas je prijavilo šest in vsi smo bili sprejeti, kar ni bilo od muh in tudi posredno govori o kakovosti postojnske gimnazije. Prijavilo se nas je več kot 500 sprejetih pa nas je bilo le 120. Smo pa študij tu vsi uspešno dokončali.
Prav od mladega si medicine nisem želel. Bolj se mi je zdel zame primeren študij jezikov, proti koncu gimnazije pa sem se vedno bolj nagibal k naravoslovju. Tudi maturitetno nalogo sem pripravil iz biologije. S tem sem zelo užalostil moja profesorja angleščine in francoščine. Študij je lepo potekal, tudi študentsko življenje kot celota. Pavziranja ni bilo, morda tudi zato, ker mi je oče na začetku študija rekel: »Poba, samo eno leto boš zastonj hodil v Ljubljano!« Med študijem pa sem si najmanj predstavljal, da bom kdaj pediater. Ampak gospodarska reforma v takratni Jugi je omejila zaposlovanje in novega zaposlovanja ni bilo. Šel sem na služenje vojnega roka, najprej v Beograd na sanitetno oficirsko šolo, nato v »prekomando« v Pulo, že kot zakonski mož in očka vojak. Preko pokojnega dr. Petra Cerarja ter moje pokojne tašče sem zvedel, da v Mengešu iščejo zdravnika za delo v dispanzerju za žene otroke in mladino. Seveda sem priložnost izkoristil, to delo vzljubil, posebej, ko so dispanzer za žene prevzeli ginekologi in ginekološki stol odpeljali v ZD Kamnik za dr. Terčelja. Kmalu za tem sem imel možnost iti na kirurgijo, še nekoliko pozneje na onkologijo ampak sem bil že okužen s pediatrijo.

V Domžale vas je pripeljala ljubezen do vaše žene Marjete.
Z mojo Marjeto sva se spoznala 1964 na ladji Lastovo, s katero smo študentje kot palubni potniki z napihljivimi blazinami in odejami potovali v Grčijo. Spalnih vreč še nismo poznali. Naslednjo pomlad se je vnela ljubezen, ki še kar traja. Letos bo minilo 45 let, odkar sva mož in žena.

Kako zdravnik postane politik? Kaj vas je prepričalo, da ste poleg medicine zasedli še poslanski stolček in kdaj ste vstopili v politiko?
Proti koncu 90. let je bilo vse bolj očitno, da se Jugoslavija ruši. Slovensko vodstvo je predlagalo različne možnosti za rešitev, ampak so bile vse zavrnjene. Vedno bolj je zorela odločitev za slovensko samostojnost. Doživeli smo prve demokratične volitve. Iz različnih gibanj so pričele nastajati stranke in novo nastale stranke desno sredinske in socialdemokratske provenience so se združile v DEMOS, ki je potem izpeljal osamosvojitev ter mednarodno priznanje.
Mediji so bili taki kot so večinoma še danes in ni bilo veliko možnosti niti sredstev, da bi se promovirali preko njih. Ker smo zdravniki med ljudmi zelo poznani, se nas je takrat kar precej pridružilo DEMOSU in tako smo na prvih volitvah zmagali, kot je dejal g. Oman. Naneslo je tako, da sem potem v politiki ostal. Bil že izvoljen za poslanca v prvem sklicu Državnega zbora, bil z drugimi izvoljenimi iz takratne SKD in Slovenske kmečke zveze povabljen k Avstrijski ljudski stranki, na kratko usposabljanje za parlamentarno delo. Na poti nazaj pa sem v Celovcu izvedel, da je prišlo pri izračunih do pomote. V resnici je bil za dlako izvoljen drug kandidat. Pozneje sem še večkrat kandidiral na državnozborskih volitvah. Kandidiral sem tudi na prvih volitvah za evropski parlament, vendar ne iz želje postati aktiven politik, ampak bolj zato, da s svojo prepoznavnostjo in ugledom pomagam stranki in programu, ki ga zagovarjamo. Pravijo, da sem na evropskih volitvah precej pomagal, da smo imeli v Bruslju dva poslanca.

V poslanskih klopeh državnega zbora ste nadomestili sedaj ministrico Ljudmilo Novak. Kakšni so občutki? Po poklicu ste specialist pediater. Nasmejane otroške obraze ste zamenjali za resnejše, stroge in odrasle. V srcih otrok, sedaj že mladostnikov, ki ste jih zdravili, ste ostali zasidrani kot cenjen, prijazen, dober ter zabaven sivi gospod. Pri nekaterih družinah ste spremljali rast več generacij. Sedaj ste že upokojenec, ali pogrešate zdravniško prakso?
Znano je, da relativni zmagovalec zadnjih volitev ni uspel dobiti ustrezne večine za prepričljivo vladanje. Dobili smo sedanjo vlado in to, kar se mi je zgodilo v nadaljevanju, me ni osrečilo. Zelo sem se pustil prepričevati, tudi v družini ni bilo pravega navdušenja. Upokojenec se je že malo sprostil, zjutraj poležal, potem pa mu je cel dan primanjkovalo časa. V prvih tednih se počutim kar nebogljenega in tu moram zavrniti tiste, ki pravijo, kaj pa je to tam sedeti in pritiskati na knofe. Zagotavljam jim, da je to mnogo več in ne vem če bom ta tempo zdržal cel mandat. V tem času pred sprejemanjem za vse Slovence ključne zakonodaje odhajam od doma zelo zgodaj in se zelo pozno vračam dom.
Tudi na zadnjih volitvah sem kandidiral iz istih vzgibov, poleg tega pa sem se na ta način hotel posloviti tudi od aktivne vloge v politiki. Pred dobrim letom sem postal upokojenec. Pri kolegici dr. Borinc še vskočim enkrat na teden, nadomeščam jo tudi v času njenega dopusta in ko se udeležuje različni strokovnih srečanj kot predavateljica. Kolegica je namreč tudi specialistka pulmologije. Pred nastopom poslanske ere, so me zelo pogosto naprosile za pomoč ljubljanske kolegice. Kot vidite ni razlogov, da bi zdravnikovanje pogrešal. Me zelo veseli, da so me vaši informatorji tako lepo »ošacali«. Res bi lahko na prste ene roke preštel konflikte, ki sem jih imel s pacienti v 43 letih svojega zdravnikovanja.

Zakaj ste izbrali ravno stranko Nova Slovenija? Kako boste kot poslanec pripomogli družbi? Država zapoveduje vse hujše varčevanje, javni sektor je pripravil stavko in tudi ostale državljane je strah slabih napovedi. Kako vi vidite nasprotovanje ljudstva k zmanjšanju plač, odpovedovanju?
Sprašujete zakaj ravno Nova Slovenija. Poseči morava nazaj v leto 1989/90, ko so se bivši enoumni oblastniki bili primorani spustiti v deželico demokratičnega duha. Navidezno so sestopili z oblasti.
Zvesti so ostali pri svoji stranki, ki je sicer nekoliko prilagajala ime glede na usmeritve, ki so jih zagovarjali, mnogi pa so se porazdelili po drugih strankah levega političnega pola in se po potrebi tudi večkrat selili iz stranke v stranko do današnjih dni. Med drugimi je bila ustanovljena tudi stranka SKD – Slovenki krščanski demokrati in tu padalcev iz prejšnjih časov ni bilo. Tudi zato sem se odločil, da se pridružim SKD. Morda je pripona krščanski odvračala nekristjane, da bi se ji pridružili. Kmalu smo dobili tudi priložnostno ime: kršanarji. Vzdevek »krščanski« ne pomeni, da moraš krščanstvo prakticirati, da moraš biti veren, ampak, da sprejemaš politične cilje, ki pa bazirajo na krščanstvu.
Eden prvih, ki je spoznal krutost liberalizma, ki po skoraj 200 letih rigola po Sloveniji, je bil papež Leon XIII, ki je z encikliko Rerum novarum postavil temelje odnosov socialno tržnega gospodarstva, ki jih poznamo npr. v Nemčiji. V nemški CDU CDS je npr. samo 30% članstva deklariranih kristjanov, nekristjani pa podpirajo program te stranke. Da pa ravno Nova Slovenija, je »kriva« združitev SKD in SLS v eno stranko, ki pa je zaradi ravnanja članstva SLS v nasprotju s predhodnim dogovorom izrabilo naše zaupanje. Ustanovili smo Novo Slovenijo, ki ji je po odsotnosti iz parlamenta v zadnjem mandatu edini doslej uspelo priti spet v DZ. Javnomnenjske raziskave kažejo naraščanje naklonjenosti do NSi.
Moja moč kot poslanca je 1/90 moči, če gledamo matematično. Če pa vzamemo v obzir zaledja in povezave pa mnogo manjša. Če mi bo uspelo zagovarjati in uveljavljati načelo pravičnosti, bom zelo zadovoljen. Vprašujete po stavki, ki je sedaj vsaj začasno že končana. Stavka je legalen instrument za zagotavljanje uresničevanja delavskih zahtev. Glede na situacijo, v kateri smo skupaj z drugimi državami bi pričakoval, da bomo stopili skupaj, dejansko stisnili pas in se spoprijeli s krizo. Še ko se je govorilo o zgodbi o uspehu, sem v eni svojih predstavitev omenil, da prihaja obdobje suhih krav. Lahko bi se že takrat država malo pozorneje in manj zadolževala kot se je. Upravičeno nas je lahko strah bodočnosti, razumem nasprotovanje ljudi k zmanjševanju plač. Vendar bi se lahko pri Grkih, Špancih, Italijanih kaj naučili, skušali kakšno lužo preskočiti, ne pa za vsemi zabresti v enako blato. Razumem tudi vlogo sindikatov, da se za svoje članstvo zavzema za njihove pravice in dosedanje pridobitve. Ampak zakaj se sindikati niso tako zavzeli za svoje članstvo v gospodarstvu?
Spomnimo se stavk v Muri. Delavke so sindikaliste napodile in se same borile za svoje pravice. Ti delavci so bili brez plač po več mesecev, taisti delodajalec pa jim je zaračunaval stanovanje in še je bilo zgodb. Kar se javnega sektorja tiče, nikomur ne grozi izguba službe. Treba je le solidarnosti, nihče ne bo bistveno ogrožen, če bo pri 1500 EUR dobil/a 150 manj. Stvar je drugačna pri nizkih prejemkih, ampak tu se bom pa zavzemal za ustavno določilo, da je Slovenija socialna država. Spomnim se neke gospe ekonomistke, ki sem jo vprašal ob začetku te krize, kako se obnašati. Odgovorila mi je: kreditne kartice zakleniti, denar šparat pa kruh doma pečt.

Kriza je že posegla v zdravstvo. Kaj menite o napovedanem varčevanju na račun zdravstvenih storitev?
Podobno velja tudi za zdravstvo. Pri izvajalcih se je zmanjševanje plačil s strani plačnika že zmanjšalo, ampak saj starejša generacija zdravnikov deluje še zelo na etični pogon. Mislim, da pri mlajših ni bistveno drugače. Slišim pa, da se znajo zelo dobro postaviti za svoje pravice. Ampak ni vse odvisno od zdravnika, sestre in drugih sodelavcev v zdravstvu. Tu so vedno dražji materali, aparature, vedno starejše prebivalstvo itd. Bolj kot kje drugje, v zdravstvu šteje vzajemnost in solidarnost. S stranko enkrat mesečno obiščemo eno od slovenskih regij. V stiku z ljudmi moram reči, da so ljudje z razumevanjem sprejemali napoved ukrepov in ni bilo nikjer žvižganja in psovk kot jih je slišati zadnje dni iz javnega sektorja. Morda pa je v ozadju še kakšna druga računica?!

Menda radi dopustujete v Grčiji. Morda zaradi lepih spominov, ki so vam ostali od službovanja tam, kjer ste delali kot konzul Republike Slovenije na veleposlaništvu v Atenah?
V Grčijo gremo zelo radi. Med mojim službovanjem na Veleposlaništvu RS v Grčiji sva z mojo soprogo izkoristila prosti čas in Grčijo zelo dobro spoznala. Za dopustovanje tam sva navdušila kar nekaj prijateljev in tako gremo skoraj vsako leto v začetku septembra na enotedenske počitnic z eno od naših turističnih agencij. Že nekajkrat pa sva si privoščila tudi individualno potepanje z avtom in šotorom. Upam, da nama bo zdravje in vse ostalo še služilo, da bova to ponavljala.

Kaj radi počnete v prostem času?
Iz najinega dosedanjega razgovora ste najbrž že razbrali, v prostem času najraje počnem tisto za kar se navduši moja Marjeta. V šali jo imenujem referent za kulturo, verske zadeve in turizem.

Najsrečnejši trenutek v poklicnem življenju in zasebno? Imate mogoče moto, ki vas vodi po uspešni življenjski poti?
Z zadnjim vprašanjem ste me pa spravili v zadrego. Srečnih trenutkov je bilo, hvala Bogu, veliko! Ne bi se pa mogel odločiti, kateri je najsrečnejši. Morda je bil najsrečnejši trenutek tisti, ko sem se rodil in lahko doživel vse srečne trenutke do sedaj in da bi jih bilo še kaj v bodoče do srečne smrti, za katero je treba veliko moliti, kot je govorila naša pokojna babi Sabina.

Špela Suhadolc