Uvodnik NOV!CE 5/2012: Spomladansko čiščenje

542
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 12.april 2013

Spet so po naši domovini utripale modre luči in spet so naši organi pregona (kako smešno se to včasih sliši) pretipali eno »veliko ribo«. Tokrat se je v njihove mreže ujel razvpiti odvetnik s še bolj razvpito nekdanjo ministrico, zgodba o nečednem početju verige pomembnih imen v Sloveniji pa se je brala in poslušala kot velika kriminalka. Zdaj so vse škatle s papirji, ki so jih odnesli kriminalisti z raznih pisarn, že veselo popisane, osumljenci in preiskovanci so spet doma in zdaj spet čakamo …

Na obsodbe gradbenih baronov in ene baronese smo čakali dve leti, tajkuna iz Gorenjske je doletelo malo prej. Zdaj bomo morali počakati le še na razplet te odvetniške hobotnice. Glede na aktivnost naše policije in tožilstva sploh ne morem biti več tako kritičen, saj se mi zdi, da so končno odvrgli rokavice in se lotili tudi nedotakljivih. In to je najbolj pomembno sporočilo minulih aretacij. Komaj čakam, da do konca opravijo še delo pri najbolj pošteni družini v Sloveniji …
Zaupanje v pravno državo je nekaj, kar državljani najhitreje izgubijo ali pa spet pridobijo, če jim nekdo z dejanji pokaže, da misli resno. In tudi zato so problem naša sodišča in procesi, ki se prepogosto vlečejo v nedogled. Ne nazadnje na sodišču na »procesu stoletja …«. Nekdo, ki je bil premier, pa ni bil več premier, pa je znova bil premier in spet ni več premier …, proces pa še kar traja. Vleče se kot jara kača, tožilstvo se izmika z neprepričljivim branjem listinskih dokazov, priče se nič ne spomnijo ali pa vse zanikajo, ampak sodnica pa še kar vleče in vleče. Bistvo sodišča je, da razsodi in to v primernem času. Ne govorim o obsodbi, lahko tudi oprosti seveda, naloga sodišča je, da presodi glede dokazov, posluša tožilca in obrambo ter potem razsodi, kdo ima prav. Nič več, nič manj. Najhuje pa je, da se pri nas prepogosto dogaja, da sodišča vse skupaj vlečejo tako dolgo, da se ob sodbi nihče prav dobro ne spomni več, za kaj je pravzaprav šlo, potem gre zadeva še na višjo stopnjo, ta vse skupaj vrne na prvo stopnjo in procesi se vlečejo tako dolgo, da mnogi celo zastarajo. In to je rakova rana naše države, kjer bi res radi verjeli v to, da znamo pošteno presoditi in vrniti ugled tej državi. Ampak z odločanjem imamo tako ali tako vse več težav. Zato so odločitve, ki so pred nami, tako pomembne. Odločali bodo drugi v našem imenu in z odlašanjem bo sodba samo še hujša.

Jakob