Mag. Klemen Svetelj, novi domžalski župnik

1465

Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 12.september 2013

Z začetkom avgusta smo v Domžalah dobili novega župnika. Po desetih letih se je poslovil župnik Janez Šimenc, prišla pa sta župnik Klemen Svetelj, ki je pred prihodom v Domžale deloval na področju mladinske pastorale, in kaplan Janez Evangelist Rus, ki se bo posvetil predvsem mladim. Pogovarjali smo se z gospodom župnikom, ki nam je predstavil svoje preteklo delo, načrte za delo v domžalski župniji ter podal svoj pogled na duhovništvo.

Povejte nam kaj več o sebi. Od kod prihajate, kje ste bili pred prihodom v Domžale?
Prihajam iz Šenčurja pri Kranju. Po posvečenju leta 2002 sem bil najprej tri leta kaplan v župniji Ljubljana-Šentvid, potem sem šel za tri leta v Rim na podiplomski študij mladinske pastorale. Po vrnitvi domov sem bil pet let odgovoren za študente v ljubljanski nadškofiji, zadnje leto dodatno še za srednješolsko mladino v ljubljanski nadškofiji in odgovoren za koordinacijo dela z mladimi za celo Slovenijo.

Zakaj ste se odločili, da boste postali duhovnik?
Kot otrok sem bil ministrant in v župniji smo imeli duhovnika, ki mi je bil res vzor. Ko sem gledal, kaj in kako dela, sem si rekel, da bi tudi jaz to delal, živel na tak način. Vedno sem se zelo dobro razumel z mladimi, tudi kot srednješolec sem bil veliko med prijatelji, veliko smo se pogovarjali. Vedno sem čutil veliko zaupanje z njihove strani. Ko se je pojavilo vprašanje o tem, v katero smer bi šel, kaj bi počel v življenju, me je vzor duhovnika še vedno vabil naprej, poleg tega sem se videl v delu z mladimi. Po končani osnovni šoli je bila gimnazija v Vipavi tako dokaj enostavna izbira, po gimnaziji sem šel še v vojsko, da sem si vzel še nekaj časa za razmislek. Po končani vojaški službi sem se preprosto odločil, da nadaljujem v začeti smeri. Vmes so sicer bile krize, spraševal sem se, ali je to prava stvar. Toda če danes pogledam nazaj in če trenutno pogledam na svoje stanje, lahko rečem, da sem srečen. Vesel sem, da sem duhovnik in z veseljem opravljam svoje delo.

Župnije ne upravljate sami, pri tem vam pomagata kaplan in duhovni pomočnik.
Tako je, trenutno smo na župniji trije. Duhovni pomočnik gospod Avguštin Klobčar, ki ga že poznate. Živi tu v Domžalah, čez vikend pa upravlja župnijo v Češnjicah, kjer je župnik. Poleg gospoda Avguština je tu še gospod kaplan Janez Evangelist Rus, ki je tretje leto duhovnik. To je njegova druga služba in bo bolj skrbel za mlade. Je član skupnosti Emanuel, tako da bo poleg dela na župniji en dan v tednu prisoten tudi tam. Moja naloga pa je, da skrbim za povezanost med nami tremi, za osnovne življenjske pogoje, da delo poteka normalno, da se med sabo pogovarjamo, dopolnjujemo…

Pred dobrim mesecem ste prišli v Domžale. Kakšna je vaša vizija za domžalsko župnijo? Je kaj, kar bi radi spremenili?
Pregovor pravi, da vsaka metla malo drugače pometa. Seveda ima vsak svoje ideje. Za prvo leto bolj velja pravilo »glej in se uči«; opazuj, kakšno je stanje, kje se da kaj narediti, na kakšen način, kje pridobiti sodelavce, kako pridobiti ljudi. Prihajajo sicer želje, tudi s strani domačinov, veliko stvari bi bilo treba narediti. Po dobrem mesecu življenja v župniji bi težko rekel, da imam že izdelan načrt, kaj in kako bo. Sem pa zelo vesel. Čutim veliko podporo, sprejetost, dobrohotnost, odprtost s strani župljanov. In to je tisto, kar mi daje pogum in potrditev, da se bo dalo marsikaj narediti.

Sicer boste najbrž potrebovali še nekaj časa, preden se boste povsem spoznali kraj in ljudi, toda vseeno – kako vi vidite Domžale in Domžalčane?
Prvi vtisi so zelo lepi. Vedno znova sem presenečen: ko prosim za kakšno pomoč ali nasvet, se vedno najde kdo, ki je pripravljen pomagati. V ozadju čutim molitveno oporo, tako da se tudi na tem področju ne čutim samega. Tako se niti ne čutim izgubljenega ali prepuščenega samemu sebi. Vesel sem ljudi in župnije!. Domžalska župnija ima 13.000 vernikov, od tega je okoli 1100 nedeljnikov (ljudi, ki ob nedeljah hodijo k sveti maši). Najbrž niti ne vedo še vsi, da sta v Domžalah novi župnik in novi kaplan. Si je pač treba vzeti čas, iti korak za korakom.

Pred prihodom v Domžale ste se ukvarjali predvsem z mladimi. Kaj ste počeli?
Ko sem nastopil službo odgovornega za študente v naši nadškofiji, sem skušal povezovati dejavnosti, ki so že obstajale in šele nato dodajati tisto, česar še ni bilo. Tako imajo frančiškani na primer svoje dejavnosti za mlade, prav tako salezijanci, MIC pri svetem Jožefu v Ljubljani in še bi lahko naštevali. Vsak začetek je težak in tudi tukaj je bilo najprej težko navezati stik z mladimi, a sčasoma je bilo vedno več neposrednega stika, odziva, pogovorov in osebnega spremljanja. Iz leta v leto je to naraščalo. Delali smo različne projekte, čeprav moj cilj niso bili projekti, pač pa enostavno biti med njimi. Tako sem bil ob sredah zvečer, ko je študentska sveta maša pri frančiškanih, vedno tam. V petih letih sem mogoče manjkal dvakrat, trikrat.

Imate namen tudi v Domžalah dati poudarek na delu z mladimi?
Zagotovo! Nepisano pravilo sicer je, da naj bi se z mladimi ukvarjal predvsem kaplan. Sam moram kot župnik skrbeti tudi za vse ostale zadeve: za gospodarstvo, celotno pastoralo, veroučno šolo, koordinacijo med vsemi sodelavci, karitas… Kaplan naj bi bil torej bolj odgovoren za mlade. Kar pa seveda ne pomeni, da se tudi sam ne bom lotil tega področja, absolutno se ga bom, želim si tega. Bomo pa videli, kaj bo prinesel čas.

Kateri so po vaših opažanjih glavni problemi, ki dandanes tarejo mlade?
Problemi mladih so zelo povezani s starostnim obdobjem, v katerem se nahajajo. Pri srednješolcih je vprašanje glede izbire srednje šole, potem so tu težave, ki tarejo pubertetnike v pozni pubertetniški dobi – od zaljubljenosti do trganja od doma. Po eni strani želijo biti že samostojni, po drugi strani pa bi se velikokrat še radi zatekli v varno zavetje staršev. V študentskih letih se kaže vprašanje zdrave samozavesti, samopodobe, torej vprašanja, kdo sem, kaj sem, kaj lahko naredim, kje so moje meje. Bil sem priča mnogim krizam, ko je v srednji šoli vse gladko teklo, na fakulteti pa se je vse ustavilo, študij ni šel naprej, doma se je vse sesulo… Proti koncu študija je eno glavni vprašanj osamosvojitev od doma (tako fizična kot predvsem čustvena in psihična). To vprašanje je v času krize še toliko bolj pereče, saj brezposelnost mladih še dodatno zmanjša možnosti postaviti se na svoje noge. Kako se torej osamosvojiti? Zadnja tri leta, ki sem jih preživel v študentskem domu, so bila polna takšnih vprašanj. Nekateri so od doma že skozi celotno srednjo šolo in celoten študij, torej so nekako osem let ali več z eno nogo že od doma, nato pa kar naenkrat se vrniti domov. Pri mnogih je bil občutek strahu in utesnjenosti zelo velik.
Na drugi strani je prisotna tudi potreba mladih po sprejetosti, da jih nekdo sliši, da lahko nekomu zaupajo, kaj se z njimi dogaja. Vedno je prisotno vprašanje, ali jih bo kdo sprejel takšne, kakršni so, torej da se jim ne bo treba stalno dokazovati, postavljati s svojimi uspehi. Da bodo lahko nekomu preprosto rekli: meni pa ni uspelo. Vsemu temu dodajmo še vsa ostala vprašanja – kje je fant oziroma dekle zame, kako premagati razočaranja v ljubezni, nerazumevanje s starši, vprašanja glede službe, stanovanja…

Se vam zdi, da je mladina angažirana za Cerkev? Običajno je, da med mladimi tam nekje po birmi zanimanje za Cerkev upade. Čemu bi to pripisali?
Mladi ostanejo tam, kjer je družba, kjer se dobro počutijo in kjer čutijo, da lahko svojo mladost živijo v vsej polnosti. Verjetno se je Cerkev v preteklosti (govorim o zadnjih dvajsetih, tridesetih letih) preveč usmerjala zgolj na močne točke v življenju – zakramente. Krst, obhajilo, birma in poroka so bili tisti trenutki, kjer se je vse skoncentriralo. Vprašanje »pobirmanske pastorale« se je reševalo z mladinskimi skupinami. Vendar se je v dvajsetih letih tudi ponudba izven Cerkve tako okrepila, da je le-ta postal bistveno bolj zanimiv in privlačen. In tako so šli mladi svojo pot. Če temu dodamo še kako prisilo (do birme »moraš« hoditi v Cerkev), po birmi tega »moraš« ni bilo več in rezultat je jasen.
Potrebno bo začeti delati drugače. Morali bomo začeti ustvarjati vzdušje znotraj Cerkve, graditi žive skupnosti, kjer mladi ne bodo zgolj prejemali zakramentov, ampak bo prisotno tudi celostno spremljanje, sprejemanje, gojenje pripadnosti, veselja nad vero in nad življenjem, saj vemo, da je danes ta stvar kvečjemu obratna. Več mladih je proti veri kot pa za vero. Veliko je tistih, ki so proti, obstaja pa tudi precejšen del mladih, ki zelo čutijo s Cerkvijo, ki so pripravljeni npr. vsak trenutek prostega časa posvetiti skavtom, biti animatorji, se udeležiti takšnih ali drugačnih aktivnosti. V tem vidijo smisel ter potrditev in to delajo s srcem. Moram reči, da po izkušnjah iz zadnjih petih let niti najmanj ne gledam negativno na mladine. Nasprotno, zelo dobri so. Med njimi sem videl ogromno požrtvovalnosti, odprtosti, zaupanja, pripravljenosti za delo. Plemeniti fantje in dekleta – še obstajajo in mnogo jih je!

Po tem, ko ste bili posvečeni v duhovnika, ste se odpravili v Rim na podiplomski študij s področja mladinske pastorale. Torej je tudi za duhovništvo potrebnega kar nekaj izobraževanja, duhovnik ne more postati čisto vsak, predvsem pa se je vloga duhovnikov v naši družbi spremenila. Kaj je torej duhovništvo? Poklic, poslanstvo?
Verjetno je oboje. Zagotovo je to delo, služba, poklic, nekaj, za kar sem se izobraževal, za kar sem poklicno usposobljen. S tega vidika je poklic. Na drugi strani pa ne morem po osmih urah reči, da je pisarna zaprta in da me ni. Ne morem na primer reči, da popoldan ne bom imel pogreba, ker nisem več v službi. In če pride kdo, ki potrebuje pogovor, spoved, mu ne morem reči, da so uradne ure mimo in da sem s tem za danes že zaključil. S tega vidika pa to ni poklic, ampak je življenjsko poslanstvo, ki ga človek živi. Podobno kot materinstvo ali očetovstvo – to ni poklic, ampak poslanstvo. Ali pa gasilci, zdravniki in podobni poklici: če človek čuti to delo zgolj kot »poklic«, ga ne bo tam, ko ga bodo potrebovali in bo to izven uradnega časa. Podobno je pri duhovništvu: je poklic, od katerega živimo, predvsem pa je poslanstvo, ki ima svoj smisel v tem, da sem na razpolago ljudem – mladim, starim, bolnim, zdravim – četudi me pokličejo ob polnoči. Zame osebno je duhovništvo bolj poslanstvo kot poklic.

Če je bila cerkev včasih tudi družabno središče vsakega slovenskega kraja, so danes ta središča postali predvsem nakupovalni centri. Bi rekli, da imamo v današnji družbi krizo vrednot?
Osi našega življenja so se zelo spremenile, se strinjam s tem. Če vzamemo čas kakih 50 let nazaj ali več, je to, kar je rekel župnik, absolutno držalo. Okrog cerkve so se ljudje po maši srečevali, si izmenjali novice, sklepali kupčije… Skratka, cerkev, šola in gostilna so bile središčne točke življenja takrat. Dandanes so to postali trgovski centri. Ob nedeljah je tam veliko več ljudi kot pa v cerkvi. Kakor nam je ekonomski napredek prinesel možnosti za lepše in lažje življenje, nas je po drugi strani »okradel« za marsikaj – v mislih imam predvsem družinsko življenje. Vzemimo samo en primer: včasih se je vse dogajalo znotraj družinske skupnosti: vsi člani družine so se zbrali skupaj, skupaj jedli, se pogovarjali… Danes pa imajo službe in šole zelo različne urnike, tako da je skupnega časa praktično zmanjkalo. Tudi ob nedeljah, ko naj bi družina bila skupaj, imamo cel kup raznih opravkov. Že s tega vidika so se vrednote spremenile. Druga pomembna sprememba je, da dandanes izbiramo na podlagi tega, kaj nam paše. Živimo tako, kot nam paše. Kriterij življenja žal ni več, kaj je dobro, ampak kaj mi je všeč (kaj je lepo za oči); kriterij mojega delovanja je postala estetika in ne več etika. In to se kaže v družbenem, moralnem in duhovnem življenju. Kaj nam je danes sploh še sveto? Je življenje sveto? Že tukaj bi se naša kopja lomila. Pa naj gre za vprašanje nerojenega otroka ali za nekoga, ki leži na smrtni postelji – ali je njegovo življenje še vedno nedotakljivo? Postali smo veliki individualisti. Dodajmo še razočaranje nad tem, kar se dogaja v družbi, v politiki in gospodarstvu. Imamo sesute družine. Kaj danes pravzaprav sploh še stoji na svojem mestu? Na kaj se lahko oprem? Ni zunanjih meril, podrli smo si tudi notranje temelje.

V javnosti se v zadnjem času kar precej govori o premoženju in financiranju slovenske Cerkve. Nam lahko pojasnite, kako se financira domžalska župnija? Od kod finančna sredstva za njeno delovanje?
Ljudje razmišljajo, da to, kar darujejo v nedeljo pri maši, vzame župnik. Daleč od tega. Duhovnik, pa naj bo to kaplan ali župnik, dobi dar ene mašne intencije na dan. Za to, kar delam, dobim za preživetje 17 evrov na dan, četudi bi večkrat maševal v enem dnevu. To, kar ljudje dajo v nedeljo, je vedno določeno, za katero stvar gre: za vzdrževanje cerkve, za misijone, Karitas, socialno zavarovanje duhovnikov… Cerkev oziroma župnija živi iz darov vernikov. Lahko si pa mislite, da vzdrževanje takšne stavbe, kot je cerkev, ni majhen strošek.

Torej ne prejemate nobenih sredstev od škofije, nadškofije ali države?
Če se na primer lotimo neke obnove (npr. se restavrira oltar ali neka slika) ali pripravi nek program (tak primer je npr. oratorij), lahko župnija kot pravna oseba kandidira za sredstva na občini ali na državnem nivoju. Ali ta sredstva dejansko dobi ali ne, je stvar razpisa, tako da Cerkev od države ne dobi denarja avtomatsko. Kriteriji so za vse enaki. So pa tu seveda določene ustanove, ki so upravičene do večje pomoči s strani države, na primer Karitas. Res je, da nam država pomaga z določenim odstotkom pri socialnem zavarovanju, vse ostalo pa si moramo plačevati sami (zdravstveno in socialno zavarovanje, vsi prispevki in davki…). Skušajmo na to pomoč države nam duhovnikom gledati z vidika, kaj kot duhovnik pozitivnega naredim za dobrobit ljudstva, za vzgojo otrok in za ohranjanje kulturne dediščine. Ko ljudje pridejo na vrata župnišča in prosijo za pogovor, ko se rešujejo takšne in drugačne stiske – tega ne moremo finančno vrednotiti. Če vse to potegnemo skupaj, mislim, da tistih nekaj evrov, ki nam jih država mesečno nameni za socialno zavarovanje, ne bi smel biti problem. Vendar tega se nikjer ne razloži in zato ljudje ne poznajo. Vsi vidijo samo številke in pravijo, da država da milijone za Cerkev. S temi številkami se dostikrat dogajajo velike manipulacije in zlorabe.

Pred kratkim je bil izvoljen novi papež, ki je med ljudmi precej priljubljen. Je manj konservativen od svojih predhodnikov in zdi se, da je Cerkev na dobri poti, da stopi v korak s časom. Kakšen je vaš pogled na to?
Moje vprašanje vam: »V čem je novi papež manj konservativen? V čem vidite, da gre bolj v korak s časom«?

Že na primer samo to, da je dejal, da ne more soditi homoseksualcev, je za nekatere velik napredek od njegovih predhodnikov.
Zelo pomembno pri njem je, da stvari zna povedati na preprost in razumljiv način. Če uporabljam visokoleteče besede, ki jih ljudje ne razumejo, potem bodo šli proč. Prejšnji papež Benedikt je teolog in izreden mislec. Ampak tisto, kar je napisal ali povedal, je bilo velikokrat težko razumljivo, zato so ljudje kar malo v strahu prišli do njega ali pa celo šli proč. Papež Frančišek pa je izredno ljudski človek. Že s svojim pristopom, pozdravom, s tem, kje in kako živi, nagovarja ljudi. V vsem, kar pove (pa naj bo to vprašanje homoseksualcev, splava, evtanazije, vsakdanjega življenja), pa nas zelo poziva, naj se vrnemo nazaj k evangeliju, k preprostejšemu življenju. Torej naj ne obsojamo – to je stvar, ki gre k Bogu. Spodbuja nas k temu, kako lahko pomagamo drug drugemu. Poziva nas k odprtosti za drugačnost, k sprejemanju v različnosti. Slovenija je izvrsten primer nesprejemanja:. če nekdo drugače razmišlja kot jaz, je že slab. Pa naj bo to v politiki, gospodarstvu … kjerkoli. Moramo se usesti in iskati skupne točke in skupno dobro, kajti v različnosti se lahko medsebojno bogatimo. In tu nas papež Frančišek zelo spodbuja, da bi naredili ta korak naprej. Je pa še vedno zelo jasen in v določenih stvareh zelo radikalen – v uboštvu, čistosti v odnosih, medsebojni iskrenosti.

Lara Srša