Cene Griljc: »Moja duša in srce sta v gorah«

1042

Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 15.september 2014

Življenje Ceneta Griljca je zaznamovano z gorami. Tudi kadar je doma, podobe gora preliva na slikarsko platno. Želel si je namreč postati slikar, nato ga je pot zanesla v gorsko reševanje in alpinizem, s čemer je, kot pravi, zadostil svoji duši in našel mir. In nikar se ne čudite, če ga srečate nekje med pohajkovanjem po Velikem Atlasu ali Kavkazu. Kljub temu, da šteje že dobrih osem desetletij, se brez težav odpravlja na zahtevne ture in se še nikakor ni pripravljen odpovedati svoji veliki ljubezni – goram.

Kaj odlikuje dobrega alpinista?
Alpinist ima noge in roke za to, da se premika, hoditi mora pa z glavo. Nikakor te ne smeta spremljati skrb in bojazljivost. Moraš ju znati ukrotiti, kajti drugače ne gre. V skupinskih odpravah je pomembna tudi strpnost.

Kateri je najvišji vrh, ki ste ga osvojili?
Bil sem v Himalaji, a na vrh nisem prišel. V Himalajo sem namreč začel hoditi razmeroma pozno, ker sem si ustvarjal družino. Izhajam iz velike družine, bilo nas je deset otrok. Imeli smo trdo življenje, zato sem, ko sem bil že malo zrelejši, razmišljal, da če bom imel kdaj družino, bom moral živeti tako, da bom poskrbel najprej za njo. Družina mi je bila torej prva, nato sem zgradil hišo in šele potem sem se podal v alpinizem. Bilo je tako, da so se za 50-letnico zbrali kamniški alpinisti. Bili so malo mlajši in vsaka odprava potrebuje nekega vodjo ekipe. Vprašali so me, če bi prevzel to mesto in šel z njimi v Himalajo. Čeprav še nikoli nisem bil tam, me je tako zamikalo, da se nisem mogel upreti. V tej ekipi so bili tudi štirje znani slovenski alpinisti, tako da so bili že kar »mački«, imeli so veliko izkušenj. Plezali smo na 8460 metrov visok vrh, a nismo prišli do konca, ker smo imeli obupno vreme. Najvišja točka je bila nekje pri slabih 7000 metrov, kjer so bili bazni tabori. Kot vodja odprave sem bil namreč odgovoren za ekipo. Vodja si ne sme vzeti časa in se sam odpraviti proti vrhu, razen na koncu, če se vse lepo izide.

Kje vse ste še bili?
Po tem sem bil še nekajkrat v Himalaji – enkrat tudi s Tomažem Humarjem. Bil sem tudi v Nepalu v šoli za šerpe. Kamničani smo šli tja, da smo inštruirali bodoče višinske nosače in spremljevalce odprav na večje višine. Hodil sem tudi po Kavkazu, da ne govorim o Alpah. Pri skoraj 60. letih sem prišel na goro McKinley v Denaliju na severu Aljaske. In še vedno hodim. Julija sem bil v Romuniji na Karpatih, lani pa sem šel s skupino mlajših kamniških alpinistov v Albanijo v Prokletije. Eno leto prej sem bil že v črnogorskih Prokletijah, še prej v Bolgariji, nato pa sem šel še na Olimp v Grčiji. Lanskega februarja nas je šlo devet na turno smuko na jug Maroka. Visoki atlas je tam visok okoli 4000 metrov. Iz Casablance smo šli z vlakom v Marakeš, kjer smo se presedli v dva kombija, ki sta nas po lokalnih cestah peljala do koder je pač bila cesta. Opremo smo naložili na konje in hodili toliko časa, da smo prišli do snega. Konji tam niso mogli več nadaljevati, zato so vodniki konj prevzeli tovor na svoje hrbte in ga nosili do koče na 3200 metrih. Nato smo dali na noge smuče in hodili še tri ure in pol. Krasno je bilo.

Kdaj ste se začeli ukvarjati z alpinizmom?
Hribe sem prvič videl, občutil in vzljubil kot otroški pastirček. Potem sem pa neprestano hodil in želja po planinarjenju me še do danes ni zapustila. Hodim redno kljub mojim letom. V tem uživam in to dobesedno potrebujem. Ne hodim zato, da bi se komurkoli želel dokazovati, ampak zato, da zadostim svoji duši in uživam na tem svetu.

Kot mladenič ste si želeli postati slikar, vpisali ste se celo na slikarski oddelek šole za oblikovanje v Ljubljani. Kako ste potem postali gorski reševalec?
Na slikarsko šolo v Ljubljani sem hodil eno leto in pol, nekje na sredini drugega leta pa sem nehal, ker finančno nisem zmogel. Po Ljubljani sem hodil lačen, pouk je trajal kar dolgo časa, ker smo imeli dopoldan teorijo, popoldan pa smo slikali. Po pouku sem moral z vlakom do Kamnika in nato še štiri kilometre peš do Stahovice. In ni šlo, čeprav so bili na šoli proti temu, da odneham, ker so videli, da sem talentiran. Doma sem potem neprestano slikal naprej in pri slikanju je tako, da če neprestano slikaš, se tudi neprestano izpopolnjuješ.
V gorsko reševanje sem se podal leta 1958, tega sem si zelo želel. Pravilo je, da gorski reševalec lahko postaneš, če si prej alpinist, da se z gorami pobližje spoznaš. Zdaj so izpiti za gorske reševalce še bolj zahtevni kot so bili včasih. Gorske reševalce sem vedno občudoval, zame so bili to posebni ljudje, čeprav so bili predvsem drvarji in lovci iz kamniške doline. Bilo je tudi še nekaj starejših alpinistov iz »prejšnje dobe«. Nato se je v Kamniku začela kazati potreba po pomlajevanju in večjem številu gorskih reševalcev. Takrat smo se hkrati priključili Tonetu Škarji, Metodu Humarju, in mislim, da se je malo pozneje vključil še Pavle Šimenc. Ko sem se priključil ekipi gorskih reševalcev, sem bil zelo ponosen. To delo in pomoč ljudem mi je toliko pomenila, da sem kar poskočil, kadar je prišlo obvestilo, da je treba iti v reševalno akcijo.

Kateri so najpogostejši vzroki nesreč v gorah?
»Pravih« gorskih nesreč, na primer padci pri plezanju ali hoji, je vedno manj. Verjetno k temu pripomore tudi vzgoja, saj se o gorskih nesrečah vse več govori – tudi v medijih. Oprema je boljša, poti so bolj ali manj urejene, ampak se kljub temu zgodi, da kdaj pa kdaj naletimo na slabo obutev. Vedno več nesreč pa je v primerih, ko se ljudje odločajo hoditi po brezpotjih, pa ne vejo, kod hodijo. Veliko nesreč se zgodi tudi zaradi zdravstvenih težav. Kar nekaj ljudi gre že od doma z nekim obolenjem, potem pa se komu zgodi, da opeša ali pa se zelo slabo počuti. Po brezpotjih ali nekdanjih lovskih poteh ljudje pogosto hodijo. Problem je tudi nepoznavanje terena. Zgodi se, da nekdo prek prenosnega telefona sporoči, da ima probleme. Ko ga vprašajo, kje je, odgovori, da ne ve. V takšnih primerih skušamo ugotoviti, kje je začel hoditi in v katero smer je šel. Jaz vsakemu povem neštetokrat: »Ko hodiš, se zelo pogosto obračaj nazaj.« To je še posebej pomembno na poteh, kjer je nekdo prvič, sploh če gre za brezpotja. Ko se bo želel po isti poti vrniti nazaj, sploh ne bo vedel, kje je hodil. Nastane zmeda in dezorientacija in človek preprosto res ne ve, kje je.
Viša se predvsem število posredovanj, ne reševanj. Gre za primere, ko se oseba ne poškoduje, ampak potrebuje pomoč pri tem, da pride v dolino. Ta številka v slovenskem gorskem reševanju iz leta v leto raste. Najbrž tudi zato, ker vedno več ljudi razume planinstvo kot nekaj modernega in po principu: »Ker je šel sosedov Janez v hribe, bom šel pa še jaz.« Ne pomislijo, da se moraš pripraviti, preden se odpraviš in si postaviti dosegljiv cilj. Na žalost pa je tudi kar precej nesreč, ki se zgodijo zaradi vinjenosti. Nevarno je, da vinjen človek pade ali pa nekam zatava in ne ve, kje je. Takšnih je v naših koncih največ na območju Velike Planine, kjer gre za masovno planinstvo. V takšni množici se vedno najde nekdo, ki malo pregloboko pogleda v kozarec. Problem je, če kje obleži, sploh pozimi, ker lahko hitro zmrzne.
Pametno je, da ljudje v hribe ne hodijo sami, čeprav se to še vedno pogosto dogaja. No, saj ni tako narobe, če se nekdo odpravi sam po markirani poti, na primer na Kamniško ali Kokrško sedlo, kjer je veliko »prometa« in ga v vsakem trenutku lahko kdo najde.


Se je način reševanja z leti kaj spremenil?
S tehnologijo (predvsem na račun mobilnih telefonov) je iskanje in tudi potek iskalne akcije precej lažje. Včasih smo se razdelili v skupine in ker nismo mogli komunicirati med seboj, smo se dogovorili, da se po določenem številu ur hoje dobimo na dogovorjenem mestu. Danes so reševalci lahko med seboj neprestano v zvezi in si takoj sporočijo, če kdo karkoli najde ali če so kakšne težave. Prav tako je nudenje pomoči oziroma prihod do ponesrečenca veliko hitrejši. S pomočjo helikopterjev so reševalci lahko v zelo kratkem času pri ponesrečencu.
Tudi sam pojem reševanje je spremenil svoj pomen. Posebnost je na primer v Tolminu, kjer kar naprej rešujejo padalce, ki skačejo s hribov. Bovški reševalci rešujejo tudi ljudi iz kanjonov, sotesk. Tudi v Kamniku smo na primer že imeli primer reševanja iz Predosla – živih in mrtvih. Imeli smo tudi kar nekaj letalcev s padalom ali zmajem.

Kako lahko nekdo postane gorski reševalec?
V Kamniku se trudimo, da ta postopek traja čim manj časa. Torej, da lahko nekdo že v približno dveh ali treh letih postane usposobljen za gorsko reševanje. Najprej mora biti vsak pripravnik, pokazati mora seveda tudi nagnjenje, da je pripravljen v vsakem času pomagati. Naši inštruktorji resne kandidate učijo, nato pa morajo narediti izpite iz letne reševalne tehnike, torej kako se rešuje poleti, in nato še zimske. Opraviti morajo tudi izpit iz prve pomoči pod nadzorom zdravnikov gorskih reševalcev, saj je prva pomoč v hribih velikokrat lahko čisto specifična, na primer zaradi težkih vremenskih razmer, poškodovanci so lahko podhlajeni ipd. Na vsakih nekaj let so še obnavljalni izpiti iz obeh tehnik.

Kako potekajo priprave na alpinistično odpravo?
Običajno je tako, da začneta eden ali dva alpinista razmišljati, na kateri vrh bi se odpravili, nato je treba poiskati podatke, slike o lokaciji. Potem se zbere ekipa. Zaželeno je, da se ljudje v ekipi dobro poznajo in razumejo med seboj in da si zaupajo. Nato se začne težki del – zbiranje denarja. To je trda pot. Za ta šport je vedno težje, če ne nemogoče dobiti sredstva od sponzorjev ali donatorjev, sploh denar. Alpinizem namreč ni medijsko razvpit tako kot sta na primer košarka ali nogomet.

Katere odprave se najraje spominjate?
Najbrž prve na Lotse Šar v Himalaji. Nisem bil ravno mladenič, star sem bil 56 let. Bila je zelo dolga odprava, na poti smo bili skoraj dva meseca. Sicer pa sem bil pred štirimi leti tudi na Mont Blancu. Star sem bil 77 let. Bilo mi je všeč, da sem šel, ker se opazijo kar velike spremembe v snežnih razmerah. Pravijo, da se topijo ledeniki, in to popolnoma drži. Ko prideš na nek kraj, se močno opazi, kako se je led umaknil na višje lege. Tudi na Mont Blancu so določene poti do vrha in se močno pozna. Tudi ko smo šli v Turčijo na Ararat, smo videli, kako zelo visoko se je umaknil sneg, saj so bile skale, ki so bile prej pokrite z ledom, še deviške barve in ne sive kot so bile ostale.

Menda ste na ture odhajali tudi s Tomažem Humarjem.
Tomaža Humarja sem leta 1994 prvi peljal v Himalajo. V odpravi nas je bilo šest. Štirje smo bili starejši, dva pa sta bila mlajša – Tomaž Humar in Gregor Kresal, brat bivše ministrice Katarine Kresal. Tomaž Humar je bil takrat star okoli 23 let, jaz sem jih imel že 61. Potem je začel hoditi in hoditi in razvil se je v velikega alpinista z velikimi željami in zahtevami … Pa se mu je zgodilo.

Humarja so reševali že prej kar nekajkrat.
Res je. Ne da je izzival usodo, ampak je imel že prej podobne dogodke, ki pa so se na srečo srečno končali.

Kaj alpinista žene, da gre kljub nesrečam, ki so se mu zgodile, še naprej osvajati vrhove, kljub temu, da ima doma morda družino?
Sčasoma se družina privadi in vsak alpinist mora sam razmišljati o tem, da družina ni na tretjem, ampak mora biti na prvem mestu. Zdaj ko je toliko različne tehnologije, se celo z gora lahko pogovarjajo z družino. Začetni časi so bili precej drugačni. Odprave so trajale tudi po dva meseca, komunicirali smo lahko samo preko pošte. Že samo, da pošta pride iz na primer Nepala v Slovenijo, traja precej časa. Da pride iz baze na gori, torej da jo prinesejo dol, traja še dodatne štiri ali pet dni. To so bili edini stiki z bližnjimi.
Ko gredo alpinisti od doma, nihče ni niti slučajno brezbrižen. Vsak ima veliko skrbi; mislim, da so alpinisti celo bolj zaskrbljeni kot domači. Preden začne z vzponom na goro, vsak alpinist razmišlja, kako naj kaj počne, da se mu ne bo kaj zgodilo. To je en del. Drugi je narava sama, saj dogajanje v naravi in naravni pojavi niso odvisni od alpinista. Lahko gre za nenadno spremembo vremena, snežne razmere so pogosto različne, v takšnih situacijah pa je seveda pomembna tudi odločitev alpinista ali naj gre naprej ali naj se vrne. Navadno je tako, da se hujše nesreče običajno zgodijo zelo visoko. Tam se je zelo težko odločiti ali iti naprej ali se vrniti, ker si v plezanje vložil že toliko truda. Zato se marsikdo ne odloči vrniti, kljub temu, da slutijo ali pa jim celo iz baze sporočijo, da se bliža slabo vreme. In gredo naprej. Medtem se vreme spreminja in proti naravi smo čisto majhni. Skratka, treba je biti sposoben pravočasno krotiti svoje velike želje, da ne greš prehitro in neodgovorno v tvegane situacije. Pri alpinizmu je tako, da ko se začnejo te najvišje, najhujše težave, si daleč od vsega. Tudi če se takrat odločiš, da boš šel nazaj, si pravzaprav šele na pol poti – moraš namreč še priti v dolino. Moraš imeti dovolj časa, moči in vsega, kar spada zraven. Nezgode se dogajajo ne samo v Himalaji, ampak tudi v naših gorah, čeprav gre za drugačno zvrst nesreč.

Si sploh lahko predstavljate življenje brez gora?
Planinarjenju se ne morem odpovedati. Tudi moje slike dokazujejo, da sem z dušo in srcem v planinah in z njimi izražam pripadnost gorskemu svetu. Kadar slikam, sem tako zatopljen v delo, da me včasih žena pokliče, naj pridem na kosilo, in je sploh ne slišim. Tako da imam spodaj v slikarski sobi zvonec in žena kar pozvoni, da pridem gor.

Na kaj naj bodo ljudje torej pozorni, ko se odpravijo v gore?
Kdor koli, ne glede na starost in spol, si mora najprej doma postaviti cilje, kam se bo odpravil. Nato se mora pozanimati, kakšna je pot, kako zahtevna je, kako daleč je do vrha. Zaželeno je, da si najde družbo in v gore ne gre sam. Pomembno je, da ima primerno opremo in da jo med potjo tudi uporablja. Če se na tisti dan vreme poslabša, mora biti dovolj kritičen, da ostane doma, še posebej če gre prvič na neko turo. Pomembno je, da je čim manj zaletav. Prej se mora seveda tudi malo fizično pripraviti. Ravno tu ljudje delajo hude napake, ker se precenijo. Precej problematičen primer tega je na primer Triglav. Včasih se reševalci čudimo, da se tam večkrat kdo ne ponesreči, ker gre za zahtevno pot. Tudi utrujenost velikokrat povzroči nesrečo. Ljudje so fizično utrujeni in zato je korak nestabilen in površen. Na večjih višinah je nevarno tudi hitro poslabšanje vremena in strele. Tudi jaz sem bil nekajkrat zraven, ko smo od strele umrle prinesli v dolino. Kondicija, nahrbtnik in prava obutev so trije pomembni dejavniki za lažjo hojo. Včasih srečam ljudi, ki nosijo nahrbtnik v nemogočem položaju, kar utruja. Nahrbtniki so poleg tega težki, saj ljudi skrbi predvsem to, da ne bodo lačni, velikokrat pa pozabijo na vodo. Če en dan ne ješ, ti ne bo nič. Če ne piješ, boš imel težave in lahko da tudi hoditi ne boš mogel, ker dehidriraš in ti zmanjka moči. Tudi o hrani, ki jo nosijo s seboj, bi se dalo veliko povedati, ker je čisto neprimerna. Energijo, ki bi jo telo lahko porabilo za hojo, mora porabiti za prebavo, ker imajo ljudje s seboj samo težko hrano. Sicer pa v gorah nikoli ni dovolj previdnosti.

Lara Srša