Aljaž Janža: Med risanjem pozabi tudi jesti in piti

945

Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 28.november 2014 Aljaž Janža

Če ste mislili, da šport in umetnost nikakor ne gresta z roko v roki, je Aljaž Janža dokaz, da to vsekakor ne drži. Bivši uspešni košarkar domžalskega Heliosa je po končani profesionalni športni karieri našel čas, da se v večji meri posveti umetnosti. Tako večinoma ustvarja ilustracije z živalskimi motivi, s katerimi nastavlja ogledalo družbi, v kateri, pravi, šepajo predvsem medsebojni odnosi.

Če na športnika, ki bi se ukvarjal tudi z umetnostjo, naletimo bolj redko, pa je športni umetnik, ki piše svojo pravljico in poleg vsega še rad vrtička, nekaj posebnega. In vse to je Aljaž Janža.

Nam lahko za začetek opišete svojo košarkarsko pot?
Moja košarkarska pot se je začela pri pionirjih pri Heliosu in tam sem ostal mnoga leta. Trenutno rekreativno igram v Kamniku, toliko, da sem še v pogonu, ampak trenutno sem poškodovan. Profesionalno košarkarsko pot sem začel in tudi končal v Heliosu, v ostalih klubih sem igral bolj rekreativno. Moja košarkarska pot je zaključeno poglavje, zato niti ne govorim več toliko o košarki.

Kakšne spomine imate na košarko?
Spomini so zelo mešani. Bili so prijetni dnevi, pa tudi tisti malo manj. Moram reči, da sem se prenasičil treningov, saj smo trenirali med tednom vsak dan po dvakrat na dan, ob sobotah in nedeljah pa smo imeli tekme. Svojo košarkarsko pot sem zaključil, ker mi je manjkalo kreativnosti. Pogrešal sem kaj novega, nove izzive. Tudi zato sem šel v umetnost, kamor me je vedno vleklo.

Kaj je še prispevalo k temu, da ste se posvetili umetnosti?
Lahko rečem, da sem umetnik po duši. Vedno sem imel žilico za risanje, ampak je nikoli nisem razvijal do popolnosti, ker se zaradi košarke časovno ni izšlo. Sem samouk, nikoli nisem hodil v umetniško šolo. Izobražujem se sam, šel sem edino na krajše tečaje. K temu, da sem se posvetil umetnosti, je zagotovo prispevalo tudi to, da sem imel po zaključeni košarkarski poti več časa, zato sem lahko tudi več risal. Včasih se zgodi, da cele dneve rišem. Pozabim celo piti in jesti. To, da bi se ukvarjal z risanjem, je bila vedno globoka želja, ampak sem opustil idejo, da bi se profesionalno ukvarjal s tem – torej, da bi mi to predstavljalo »službo«. Ne vem, če so trenutno časi, ko bi se lahko preživljali z umetnostjo.

Kaj rišete?
Trenutno se posvečam predvsem ilustracijam. Všeč sta mi nadrealizem in impresionizem. V nadrealizmu mi je všeč predvsem mistika posameznih umetnikov. Rad se poglabljam v sliko in zraven … ne da sanjam, ampak rad razmišljam o sliki in o tem, kaj si je umetnik predstavljal, ko jo je ustvarjal. Rad opazujem slike.


Kateri so vaši najljubši umetniki?
Težko rečem, ker imam obdobje, ko spoznavaš nekega umetnika in v tistem trenutku mi je zagotovo najljubši on. Raziskujem njegovo plat življenja, njegove slike. Težko torej rečem, da imam najljubšega umetnika, sem pa imel v enem obdobju najraje Dalija, saj mi je njegov nadrealizem, torej zgodbe v njegovih slikah, zelo všeč. Všeč mi je tudi Gustav Klimt, mogoče celo eden najbolj priljubljenih. Všeč mi je njegova izpoved romantike.


Imate vizijo svoje umetniške poti?
Recimo da imam, vendar ne hlepim po tem, da bi moral nujno uspeti. Ničesar ne dojemam kot nekaj obvezujočega, kar bi moral za vsako ceno izpolniti. Včasih sem imel večjo željo po uspehu pri vsem, česar sem se lotil, danes pa mi je risanje bolj hobi. Če se bo kdaj razvilo v kaj več, pa bom zelo zadovoljen.


Vaše ilustracije imajo družbeno kritično vsebino. Kakšna sporočila vsebujejo?
Niso čisto vse družbeno kritične. Nekatere so, druge so zelo romantične … V svojih ilustracijah prikazujem predvsem živali. Te se znajdejo v lokalih, gostilnah, s čimer mogoče malo karikiram, da je preveč ljudi po gostilnah ali pa za šankom – redno. Hkrati pa pozabljamo, da imamo obveznosti do družine, službe in navsezadnje tudi do družbe. S svojimi ilustracijami sporočam tudi, da se ljudje premalo posvečamo romantiki. Nimam v mislih samo romantike do ljubljene osebe, pač pa nasploh, do življenja.


Lani ste imeli v domžalskem centru za mlade svojo razstavo. Kakšen je bil njen koncept?
Pravzaprav težko rečem, da je nosila koncept. Želel sem se samo predstaviti. To so bile moje prve ilustracije, prvič sem se lotil česa takega. Postavili so mi rok, kar je bila največja »brca v rit«, da sem nekaj naredil. Nisem imel koncepta ali neke določene teme, ampak sem razstavil tisto, kar sem v tistem trenutku imel. Torej razne ilustracije.

Razstavo ste poimenovali Pogledi na življenje. Kakšen je vaš pogled na življenje?
Moja velika želja je, da s humorjem pogledam na stvari, kar bi pravzaprav lahko označil kot za nekakšen koncept mojih ilustracij. Vse negativne situacije, ki se mi zgodijo, poskusim ozavestiti in jih dojemati s humorjem. Rečem si, da se je še tako huda stvar zgodila z namenom in se vprašam, če lahko na to gledam s humorne plati, namesto da delam dramo iz tega. Predvsem se torej učim biti humoren.

Kako si zamislite neko ilustracijo? Od kod dobite navdih zanje?
Recimo, da imam veliko domišljije. Če na primer vidim kakšno posebno ploščico, si takoj zamislim kakšen lik in si rečem: »Vau, ta lik bi bil lahko v tej zgodbi.« Nato poskusim zamisel realizirati na papirju. Mogoče nekatere ideje niso smiselne, a ravno te lahko spodbudijo razmišljanje in domišljijo ljudi. Ne obremenjujem se s tem, da imajo čisto vse ilustracije neko določeno sporočilo. Meni lahko nekaj pove čisto drugačno zgodbo kot komu drugemu, kar je popolnoma v redu. Ljudje smo si tako ali tako različni in tudi, če si povemo isto zgodbo, jo vsak drugače razume in dojema.

Vaše ilustracije odsevajo družbene probleme. Kateri so po vaše največji družbeni problemi?
Definitivno medsebojni odnosi. Distanca med ljudmi, premalo je toplih, iskrenih odnosov. V življenju preveč hitimo. Ni problem samo to, da nimamo časa, ampak smo še tisto uro, ko smo skupaj z nekom, z glavo drugje. Delamo cel dan in ko pridemo domov, smo z glavo še vedno v službi; preden gremo spat še vedno razmišljamo o službi; zjutraj vstanemo, razmišljamo v službi, nato gremo v službo. Dejansko smo stalno samo v službi. Ne bom rekel, da sem kritičen, ampak vidim, da vse to pelje v kaos. Vsak se drži zase in vsak zase misli, da je najbolj pomemben. Zase priznam, da sem velik individualist, a vidim, da to ni prav, da to ni koristno za druge, saj s tem nič ne pripomorem k skupnemu dobremu.

Pišete tudi knjigo, ki naj bi izšla spomladi in ki jo boste ilustrirali sami.
Tako je, to je pravljica za otroke. A čim ima pravljica nauk, pomeni, da je za vse starosti. Risbice bodo otroške, preproste. Pravljica govori o golobu Beliju, ki ima belo glavico in je zato poseben golob, drugačen od drugih. Tukaj se spet srečamo z individualizmom, o katerem sva že govorila. Všeč mi je, ker se prvič soočam s temi stvarmi, tako kot sem se lani s predstavo. Ne vem, kaj me čaka, morda sem malce nervozen, napet, ker ne vem, kako mi bo vse skupaj uspelo, ampak hkrati se prepuščam. Tudi če pogorim na celi črti, grem naprej, to je pač življenje.

Imate oblikovane cilje o tem, v katero smer želite iti s svojo umetnostjo, kaj želite doseči na tem področju?
Nimam vizije, imam bolj fokus. Delam na nekaj projektih. Svoje risbe sem si želel plasirati na majčke. Trenutno se dogovarjamo z različnimi izvajalci, da bi to uresničili. Nič me pa ne tare v smislu, da nekaj moram narediti. Prepustim se, delam na tem. Če bo, bom zelo vesel, če ne bo, pa tega ne bom dojemal kot poraz. Grem naprej.

Lara Srša