“Ko sem obrnil ključ avtomobila, sem potočil tudi nekaj solz.”

1262

Marko Kveder, mizar iz Rafolč, je pred štirimi leti začel projekt izdelave lesene replike legendarnega fordovega modela T. Pred enim mesecem mu je ta neverjetni podvig, v katerega je vložil ogromno truda in znanja, tudi uspel. Vozilo, ki je v 70 odstotkih narejeno iz lesa, je izdelal po originalnih načrtih modela ford T touring iz leta 1919. Javnosti ga je na ogled prvič postavil 23. septembra, ko je na Vranskem potekal Dan Fordovih novosti. Navdušenje nad idejo in izdelavo je bilo zelo veliko. V prihodnje ga namerava še nekoliko dodelati. Seveda smo si tudi v glasilu Rokovnjač ogledali to edinstveno vozilo in z našim občanom Markom Kvedrom, na katerega smo lahko upravičeno vsi ponosni, napravili daljši intervju.

Ste pričakovali takšen odziv javnosti in medijev?
Ne. Vedel sem, da bo odziv dober, ampak da bo tako velik, nisem pričakoval. To je dokaz, da ljudje še vedno radi pogledajo kakšno starejšo zadevo, ki je še vedno funkcionalna in je prilagojena današnjemu času.

Nihče ne pomisli, da bi izdelal povsem lesen avto. Kako ste vi prišli na tako idejo?Že kot vajenec sem delal unikate. Ampak teh stvari ne moreš delati povsod in svojega znanja pokazati kadarkoli. Vse je odvisno od naročil in časa. Veliko sem delal sakralno pohištvo, tam je bilo unikatov kar nekaj. Pri običajnih naročilih ljudi pa tega ni bilo nikoli. Ni bilo prostora za kakšne posebne izzive. Vedno sem gojil željo, da moram narediti nekaj posebnega. Samo pohištvo je vsakdanja stvar, stvar trenutnega navdiha in mode. Za takšne izzive pa ne dobiš naročila. Moraš biti trmast in vztrajen, da si sploh upaš razmišljati, da boš naredil kaj takega.

Koliko časa se že ukvarjate z lesarstvom in kje ste začeli?
Že od zaključka osnove šole sem predan lesarstvu. Pri meni ni bilo nikoli vprašanje, ali bom mizar ali ne. To mi je bilo položeno v zibko. Obdobje vajeništva sem preživel v kamniškem podjetju Stol. Nekaj časa sem doma pomagal tudi očetu. Že 21 let, torej od leta 1995, pa imam lastno podjetje z lesnimi storitvami.

Ste sicer ljubitelj starih avtomobilov?
Ne vem kako velik ljubitelj nisem bil nikoli. Sem pa razmišljal, da moram narediti nekaj takega, kar bo ljudem zanimivo. Naj bodo to otroci, ženske, moški, starejši, … In če nekoga le malo zanimajo zadeve, povezane z bencinom, ali le pelje avtomobil, bo to zagotovo pritegnilo tudi njega.

Inspiracija za izdelavo pa je bila fotografija, ki ste jo našli na svetovnem spletu, kajne?
Ta avtomobil sem imel že dolgo v mislih. Kar nekaj časa sem odlašal, nekega večera pa sem hčeri rekel, naj mi na svetovnem spletu najde sliko fordovega modela T. Ko sem jo imel pred seboj, sem začel razmišljati, kako bom izvedel projekt. Prepričan sem bil, da ga bom izvedel. Pred seboj sem imel le fotografijo in nič drugega. Potreboval sem tri leta, da sem pripravil stvari, od zbiranja orodja, številnih malenkosti in do pridobitve načrtov.

Načrtov sprva niste imeli. Kje ste jih dobili?
Najprej sem veliko fotografiral. Detajle, da sem dobil vpogled v razne avtomobilske dele. Nato sem prišel do Fordove revije, iz katere sem pridobil načrte. V njej so bile na voljo tudi informacije o posameznih manjših sestavnih delih. Ampak želel sem jih izdelati v domači delavnici. Veliko je bilo improvizacije in prilagajanja, da sem lahko vse skupaj sestavil. Samo hladilnik in pokrov motorja sta iz Amerike, vse ostalo smo izdelali sami.

Iz kakšnega lesa ste naredili avtomobil in kdo vam je pomagal pri delih, ki niso iz lesa?
Kar se tiče lesa, je narejeno vse v moji delavnici. Večinoma je vezana plošča, ker je najbolj primerna za zavoje in mehanske obremenitve. Masivni les bi počil, neprestano se namreč širi in krči. Medtem ko so armaturna plošča in deli pod sedeži narejeni iz domačega oreha, tla bodo hrastova in tako ima avtomobil tudi nekaj domačega pridiha. Les je namreč naš, iz Rafolč. Kar se tiče mehaničnega dela, mi je pomagal brat Marjan, kovinske dele pa je izdelal kovač Štefan Pintar.

Kako je potekala sama sestava avtomobila?
Čas od pridobitve fotografije leta 2012 do lanskega decembra sem porabil za pripravo materiala, načrtov, detajlov. Ko sem lansko zimo dobil podvozje, je trajalo devet mesecev, da je bil avto sestavljen. Petnajstega septembra so bila tako končana lesena, mehanična in tapetniška dela ter platnena streha.

Avtomobil je glede na zunanji izgled popolnoma takšen, kot je bil originalni leta 1919. Ampak v njem je kar nekaj skrivnosti. Katere?
Dodano je nekaj detajlov, ki so nujno potrebni za današnji čas. To so zavore, luči, ker včasih so bile le karbidovke, tudi motor je nekoliko novejši, iz leta 1971. Bistvo je, da uporabnik sede za volan, se odpelje in se ne ukvarja s številnimi težavami, kot so se včasih. Zato smo to prilagodili današnjemu času.
Dodali smo tudi nekaj drugih malenkosti, ki so še kako dobrodošle ob kakšnih obletnicah, porokah in podobnih slovesnih priložnostih. Pod zadnjo klopjo je vgrajen hladilnik, v naslonjalu prve klopi bar s kozarci za štiri osebe, pod armaturno ploščo pa je skrit avtoradio.

Avto je sedaj sestavljen in vozen. Kakšno poplačilo je to po štirih letih za vas? Uresničili ste si življenjsko željo.
Stroški so veliki, o njih ne bi želel govoriti, časa sem porabil ogromno, ampak ko je bil avto končan, je vse pozabljeno. To je tako, kot bi se ti zasmejal vnuk. Vse je pozabljeno v trenutku, ko vidiš, da je zgodba dokončana do mere, ki si si jo zamislil. Ko sem obrnil ključ avtomobila, sem potočil tudi nekaj solz. Tako čustven je bil tisti trenutek.

Javnost si je vaš leseni avtomobil lahko prvič ogledala na Vranskem konec septembra. Kako in kaj vse ste doživeli tista dva dneva?
Bila je prava fantazija. Okolje in vreme ter avto, ki je bil pripravljen do te mere, kot smo si zamislili. Tudi pri Fordu so se odzvali zelo dobro. Da se bo odvijalo tako dobro, si nisem predstavljal. V dveh dneh se je na dogodku zvrstilo 40 novinarjev in približno 5000 ostalih obiskovalcev.

Na katero vprašanje ste morali največkrat odgovoriti?
Na to, kako sem sploh prišel do ideje narediti lesen avto. Opažam, da ljudje težko dojamejo, da je še kakšno stvar možno tudi narediti in ne vse samo kupiti v trgovini. Pri 60 odstotkih se zgodba konča v trgovini, ko tam kupijo stvari. Narediti kakšno stvar doma ali kaj improvizirati, niso vajeni. Dobro je, da obstajajo ljudje, ki znajo še kaj narediti. Starejši poklici so zelo dobrodošli, ampak naj se izvajajo tako, da ljudje mislijo s svojo glavo in ne delajo vse izključno po načrtu.

Veliko jih meni, da ste pri vašem avtu le restavrirali starega.
Tudi glede tega je bilo veliko vprašanj. Ampak začeli smo tako, kot bi recimo na mizo postavil kos lesa, kos kovine in na sredini fotografija. Nič. Imeli nismo nobene stvari, le fotografijo, znanje in voljo.

Avto boste še nadgradili, počasi bo dobil končno podobo. Kako naprej? V časniku Finance ste izjavili, da razmišljate v butični proizvodnji in prodaji.
Prepričan sem, da bom naredil še enega, za brata. Tudi o tretjem zelo resno razmišljam. Kar bo več, je odvisno od povpraševanja. Takšnih avtomobilov ne sme biti preveč, tako da za njih še vedno vlada zanimanje. Če jih je preveč, lahko hitro povpraševanje pade. Pomembno je, da je stvar zanimiva in cenjena. Pripravljen sem na tovrstne izzive, ob morebitnem primernem povpraševanju bi nekoliko zmanjšal osnovno dejavnost. Nikoli je ne bi opustil, le prilagodil razmeram. S pridobljenim znanjem o postopku, materialih in orodjih bi bil zdaj na leto zmožen izdelati do pet tovrstnih avtomobilov.

Avto je torej narejen. Je to za vas življenjska prelomnica?
Res je. Avto mi je dal veliko in prišel sem do novih spoznanj. Če delam pohištvo, sem od začetka do konca obremenjen s stranko. Sprašujem se. Sem naredil dobro? Je po njenih merilih? Je cena primerna? Je stranka zadovoljna? Jaz pa sem v takšnih primerih zadnji, ki sem zadovoljen. S stranko sem obremenjen, dokler ji ne predam pohištva. Pri avtomobilu je zgodba drugačna. Vem, kako je avto nastal, da je izdelan zelo kakovostno, in me ne zanima, kaj si ljudje mislijo. Samo opazujem jih, kakšen pristop imajo do tega. So kaj zavistni? So srčni? Kako sprejemajo vse skupaj? Bolj vidim, kako so drugi obremenjeni z avtom kot jaz.

Česa pa je več, navdušenja ali zavisti?
Navdušenja je veliko več, srčnih ljudi, najdejo pa se tudi takšni, ki so bolj tiho in gredo raje stran.

Bi za zaključek še kaj dodali ob vsem tem, kar se dogaja okrog vas v zadnjem mesecu?
Včasih ne znamo ceniti svojega, domačega dela. Vse imamo na dosegu roke. Od orodja, materiala do idej. Velikokrat smo preveč zatopljeni le v osnove svoje dejavnosti in sploh ne znamo misliti s svojo glavo. Vem, da so ljudje, ki imajo znanje in ga ne uporabijo, saj prevladuje miselnost, da se nič ne izplača. Vendar, ko enkrat narediš nekaj tako unikatnega, kot je ta avto, je to nekaj, kar ima izjemno vrednost. Tega se sploh ne zavedamo. Več kot polovico mizarjev pri nas si kakšnega takega izdelka ne more zamisliti. Že v osnovi se dela predvsem z iveralom, z ravnimi površinami in prevladujejo garažna sestavljanja. Če si tako naučen že od vsega začetka, se česa drugega tudi težko lotiš. V kolikor nisi delal vzorčnih stvari ali raznih detajlov, je prisotna avtomatska blokada in se je težko lotiti česa drugega kot osnovnih izdelkov. Obstajajo mizarji, ki me sprašujejo, kako sem naredil določene stvari, ki so meni popolnoma jasne. Če že od začetka niso delali tovrstnih stvari, je potem res težko in sploh ne vedo, kako razrešiti določene probleme. Poudariti moram, da sem imel sam zelo dobro odskočno desko. Delal sem namreč vzorce v podjetju Stol. Doma pri očetu sem tudi veliko videl in se naučil, vendar še več pa v Stolu, kjer nas je bilo v oddelku zaposlenih sedem in vsak od nas je delal inovacijo. In prav tega dandanes manjka, delajo se le nujne stvari. Pri marsikom pa primanjkuje tudi volje.

Vir: Občina Lukovica/Leon Andrejka

marko_kveder_leseni_starodobnik-4

marko_kveder_leseni_starodobnik-3

marko_kveder_leseni_starodobnik-2Marko_Kveder_leseni_starodobnik (5)