Žilavi Tone v gozdu kljuboval bolečinam, lakoti in žeji

195
Sedeminpetdesetletni Tone Narat je v samoti gozdov okoli domače Velike Lašne dve noči in skoraj tri dni kljuboval bolečinam, lakoti, žeji. Zlomil si je gleženj, ostal sam v gozdu in preživel. Kje je ostal njegov mobilni telefon, še ni znano. Znano pa je, da sta ponesrečenega v torek našla brat Ivan in nečak Dejan ter da so ga oskrbeli reševalci kamniške nujne pomoči in mu pomagali gorski reševalci.

Tone Narat je zidar, skrbi pa tudi za kmetijo. Večkrat gre kam peš, okolico in zlasti hribe in poti bodisi proti Tuhinjski dolini ali Kamniku dobro pozna. Ko se ustavimo v Veliki Lašni nad Kamnikom, nam domačinki Romana Narat in Martina Močnik pripovedujeta, da je Tone žilav in vajen dela, okolico pozna kot svoj žep. Vse v hribovski vasi Velika Lašna nad Kamnikom je pretresla njegova zgodba. »Samo da ni kaj hujšega!« smo večkrat slišali. Pa bi lahko bilo precej huje!

Prek hribov domov

Na domačiji smo obiskali brata Ivana in mamo Agato, ki nista navdušena nad »medijsko slavo« družine, ki se preživlja s trdim delom na kmetiji. »Vesela sem, da je ostal živ. Rad gre naokoli, prejšnji teden je šel na Triglav. Ko pa ga dlje časa ni bilo in se ni odzival na telefon, nas je zaskrbelo in začeli smo iskanje,« pravi mama, ki je letos praznovala 80 let. Brat Ivan je skupaj z mlajšim nečakom Dejanom našel brata, ki je z zlomljenim gležnjem dobesedno po zadnji plati poskušal pridrsati čim bliže kaki poti oziroma domu. »Tam so strmine, a Tone okolje dobro pozna. Ko sem ga našel, ni veliko govoril, a je bil videti kar dobro. Potem so ga odpeljali v bolnišnico, nekaj vijakov ima v nogi, a se dobro počuti, ker je že imel obisk,« pravi Ivan in nam razkrije, da naj bi brat pozabil mobilni telefon nekje v Kamniku, kjer je delal, preden je odšel domov. Najprej naj bi ga delodajalec peljal z avtom, potem je odšel kot običajno peš v strmino. Telefona do zdaj še niso našli, Toneta pač. »Veliko zdrži, jaz tudi,« doda opis Ivan. Ljudi tam gori kali trdo delo in morda je Tone tudi zato lažje preživel na prostem. Res pa je marsikje tam gori signal za mobilni telefon šibek ali pa ga sploh ni, pravijo domačini.

Tone Narat v bolnišnici v Ljubljani o podrobnostih še molči, tudi ko so ga našli, ni bil ravno zgovoren, pravi brat. Po njegovem je Tone na poti domov v noči na nedeljo ubral katero od njemu znanih bližnjic po sicer strmem terenu na poti proti domačiji v Veliki Lašni. Tudi domači kuža Floki ga bo vesel, ko se bo spet vrnil na »domač teren«.

Telefon je nujen

Oglasili smo se tudi v kamniškem zdravstvenem domu, kjer nam je direktor dr. Sašo Rebolj opisal vlogo reševalcev, ki so po Toneta odšli po klicu na številko 112. »Telefon je v takih primerih res dragocen, sam ob obisku gora vzamem s seboj tudi rezervno baterijo in še kaj, kar pride prav v sili. V tem primeru pa ponesrečeni ni mogel poklicati na pomoč, zanesti se je moral samo nase. Glede na te okoliščine je bil po nočeh na prostem in v gozdu v dokaj dobrem zdravstvenem stanju,« je pripovedoval zdravnik. Seveda ni razkril osebnih podatkov človeka, ki je s preživetjem ob bolečinah in pomanjkanju še kako vzbudil pozornost javnosti. Pomagali so mu tudi gorski reševalci iz Kamnika, ki so ga prenesli do reševalnega vozila. Tudi Matjaž Šerkezi, odgovoren za stike z javnostjo GRS Slovenije, je opozoril, da je zelo pomembno, da ob nesreči v gorah lahko pokličemo na pomoč. Tone Narat sicer okolje, kjer se je vse zgodilo, dobro pozna, a nesreča se lahko zgodi kadar koli. Policija pa ni bila obveščena o pogrešani osebi, ker so ga pač po iskalni akciji v domačem kraju srečno našli dokaj hitro, potem ko so ga sploh začeli iskati na območju med Lokami in Vranjo Pečjo. Čeprav je Velika Lašna na nadmorski višini komaj 650 metrov, leži na strmini in proti Tuhinjski dolini, od koder jo je domov mahnil srečno preživeli Tone Narat, ne manjka strmin, skal in težko prehodnega terena.

Zgodba s srečnim koncem naj še enkrat postreže z opozorilom, da je treba biti za pohod v naravo opremljen in pripravljen v vseh ozirih. Četudi včasih vsi bentimo, da smo postali sužnji mobilnih telefonov, so ob nesreči – neprecenljivi.

Vir: Dnevnik.si/Miran Šubic