INTERVJU: Rok Grašič: »Sem neke vrste moralni vodja«

4067

Na mladih svet stoji, pravijo. In če bi stal na mladih, kakršen je Rok Grašič, se nam za prihodnost ne bi bilo treba bati. Večstransko nadarjeni dijak umetniške duše (in videza) je pri rosnih 16-ih že generalni sekretar politične stranke. Povedal mi je, zakaj se je tako zgodaj začel poglabljati v zakone, kako je na volitvah izrazil svojo voljo, čeprav še ni polnoleten in zakaj je k sodnemu izvedencu odnesel razcapane čevlje …

Tvoj logotip na Facebooku združuje tri stvari: fotografijo, pisanje in dizajn oziroma grafično oblikovanje. S katero od njih bova začela?
Sam vedno najraje začnem s tistim, kar mi je najmanj ljubo, najljubše rad prihranim za konec. Zato bo najbolje, da začneva s fotografijo. Nekako se v zadnjem obdobju z njo ukvarjam najmanj, saj gre za dejavnost, ki zahteva celega človeka, jaz pa za to ne najdem več dovolj časa. S fotografijo sem se bolj poglobljeno ukvarjal pred kakima dvema letoma, sodeloval sem tudi na raznih natečajih, na katerih sem bil zelo uspešen. Med drugim sem enkrat zasedel drugo, enkrat pa tretje mesto na National Geographic Junior Slovenija, uspel sem tudi na natečaju Pogled, ki ga organizira Center za mlade Domžale. S črnobelo fotografijo sem dosegel prvo mesto, a je bila ta naposled diskvalificirana – po mojem mnenju iz neobjektivnih razlogov – zato si vseeno štejem v čast, da sem zmagal. Leto kasneje sem bil tretji. Pri fotografiranju sem bil kar uspešen, vendar se na tem področju nekako ne vidim v prihodnosti, ker mislim, da je trg s fotografijo prenasičen.

Kdo te je navdušil za fotografijo, ali si obiskoval tudi kakšen tečaj?
Mislim, da je inspiracija prišla kar sama od sebe. Ne, nikoli nisem obiskoval nobenega tečaja, pa tudi v šoli nismo imeli nobenega takega krožka.

Kako pa je z opremo? Predstavljam si, da dobra fotografija zahteva dobro opremo in da ta ni ravno poceni …
Ravno to je zanimivo. Ko sem posnel par svojih najboljših fotografij, sem fotografiral še s telefonom. Svoj prvi fotoaparat, če ne upoštevam tistega malega digitalnega, ki se zlahka primerja s telefonom, sem dobil šele lansko poletje.

In ga uporabljaš?
Ga uporabljam, toda manj, kot bi si želel. Odkar imam fotoaparat, sem telefon popolnoma postavil na stranski tir in ga za fotografijo skorajda ne uporabljam več. Morda z njim naredim le še kakih deset fotografij na mesec, ki pa so prej priložnostne kot tiste, ki bi jih upal poslati v svet.

Sklepam, da je naslednje področje na tvoji agendi dizajnerstvo?
Res je. V prvem letu programa medijski tehnik, ki ga obiskujem, nismo imeli pravzaprav nobenega poudarka na dizajnu. Slikali smo na papir, da bi pa grafično oblikovali na računalnikih, pa ne. S tem sem se sam začel ukvarjati že prej, letos, ko imamo tudi tovrstne predmete, pa sem tehnično znanje še poglobil. Če kdo od mojih prijateljev na tem področju karkoli potrebuje, me pocuka za rokav, in rad mu pomagam.

Vendar tudi to ni nekaj, s čimer bi služil denar v prihodnosti?
Zdi se mi, da je to okolje premalo dinamično, da bi se v njem dobro počutil. Ne znam si predstavljati, da bi čez dvajset let vsak dan osem ur sedel v pisarni za računalnikom. No, morda ob pisanju … (smeh)

Pisanje je tretje in torej najljubše področje tvojega ustvarjanja.
Tako je. Od nekdaj sem rad pisal. Babica me je že pri štirih letih naučila brati in zapisovati prve črke, tako da sem ob prihodu v osnovno šolo že bral in celo pisal. Slednje me je vedno veselilo, tudi ljubezen do slovenščine in maternega jezika sem ohranjal vsa ta leta in se v njem izpopolnjeval. Moje prvo objavljeno delo je bila pesem v šolskem almanahu.
Domžalčani in okoličani te poznamo tudi kot kolumnista v občinskem glasilu …
Najprej bi rad pohvalil vse Domžalčane, ker redno berejo glasilo. Preden sem začel s pisanjem, sem bil prepričan, da bo moja dela bralo kakih pet ljudi, pa še teh se vse skupaj ne bo dotaknilo ali pa jih niti ne bom nikoli srečal, da bi mi lahko podali povratne informacije. Toda ko je bilo objavljenih prvih nekaj kolumn, sem spoznal, da je to glasilo zelo brano in priljubljeno. Očitno ljudi zanima dogajanje na občinski ravni.

Sliši se neverjetno, pa vendar si pri rosnih 16-ih že generalni sekretar ene izmed političnih strank v Domžalah. Kakšna je tvoja funkcija v praksi?
Generalni sekretar je navadno tudi pravni zastopnik stranke, vendar v naši stranki tega ne dojemamo tako. Mislim, da mi je to mesto dodeljeno za nagrado, ker sem zelo aktiven, in me je stranka prepoznala kot sposobnega in dovolj odgovornega za opravljanje takšne funkcije. Tesno sem povezan s predsednico stranke in ne delujem zgolj tako, da v imenu stranke vsak mesec napišem kolumno. Z vsemi, ki so kakorkoli povezani s stranko, redno sodelujem in hkrati sem eden tistih, ki dosti svojega časa nameni obstoju in predvsem napredku stranke. Lahko bi rekli, da sem neke vrste moralni vodja.

Zanimivo se mi zdi, da se 16-letnik tako udejstvuje v politiki. Se o političnih temah lahko pogovarjaš s svojimi vrstniki?
Iskreno rečeno ne. Večina mojih sošolcev in prijateljev sicer kdaj prebere kakšno kolumno in mi reče: »To si pa dobro napisal,« da pa bi se med nami na to temo razvila kakšna debata, pa ne. Mladih politika večinoma žal ne zanima.

Torej si ti prej izjema kot pravilo. V svojih kolumnah se pogosto dotakneš ravno političnih tem. Kako dojemaš slovensko politiko?
Rekel bi, da pri nas vlada vsesplošni kaos. Mislim, da se nihče pravzaprav ne zaveda resnosti svoje vloge v tej državi. Imamo centre za socialno delo, imamo občine in upravne enote, imamo cel kup ministrstev, pa nobena od institucij pravzaprav ne ve, za kaj točno je pristojna. To v naši državi res ni ustrezno opredeljeno, zato tudi prihaja do različnih tolmačenj zakonov. Zaradi vsega tega sem se sam začel bolj poglabljati tako v pravo kot v politiko. Spoznal sem, da če ne bom sam preverjal, kako stvari stojijo, ne bom prišel do pravih odgovorov.

Torej je tebe težko »prinesti okoli«?
Če se s čim lahko pohvalim, se pa s to vrlino, če se ji sme tako reči, gotovo lahko. Kar najbolj sovražim v tej državi je to, da večina politikov in tudi strokovnih veljakov misli, da smo ljudje navadne ovce in ne vemo, za kaj gre. Še slabše pa je to, da menijo, da niti izjeme, ki bi odstopale od te »črede ovac«, ne obstajajo. Na srečo se motijo.

Ampak ogromno ljudi morda res ne ve, za kaj gre.
Res je, ampak vedno se bomo našli takšni, ki vemo, pa jim bomo, če jim že država ne more, mi razložili, za kaj gre! Nikogar, ki me je prosil za pomoč ali nasvet, še nisem odklonil in tudi v nadaljnje se bom držal te prakse. In verjamem, da je ljudi, kakršen sem jaz in še mnogo bolj usposobljenih, še kar nekaj. Mislim, da je zadnji čas, da se ljudje začnemo povezovati in predvsem sodelovati, edino tako bomo lahko presegli to apatijo, ki vlada v državnih službah.

Kaj pa apatija, ki vlada med ljudmi? Slovenci radi tarnamo, se pritožujemo nad politiki, pa vendar smo zelo pasivni, ko bi na volitvah ali referendumih lahko izrazili svojo voljo.
Slovenci smo preveč pasiven narod in odgovornost vključevanja v politiko radi prelagamo na nekoga tretjega. Ne zavedamo se, da je politika del nas. Hočemo, nočemo, tako pač je. V Sloveniji imamo parlamentarni demokratični sistem in državljani bi se morali udeleževati volitev. Je pa res, da bi marsikaj lahko storil tudi državni zbor, ki, denimo, kadar beseda nanese na elektronske volitve, postane povsem gluh. Prepričan sem, da bi veliko več Slovencev izrazilo svojo voljo, če bi imeli e-volitve. Toda lažje je biti gluh in tako voditi državo, katere državljani se v primeru slabega vremena ne bodo odpravili na volišče. Politiki, verjeti ali ne, povsem ustreza, da ljudje ne izražamo svoje volje.

In kako se potem počutiš ti, ki si z vsem na tekočem in bi verjetno z veseljem oddal svoj glas, pa ga še dve leti ne boš mogel?
Grozno! Sam ogromno razmišljam, koga naj bi izvolili, da bi » bilo prav«, toda, ko pride tisti dan, ne smem izraziti svoje volje. Zame je to prava mala katastrofa! Zato sem se letos znašel in vendarle poskrbel za dodatni glas v volilni skrinjici. Voljenje sem omogočil svoji babici, ki je nekako priklenjena na dom. Preučil sem zakon in ugotovil, da bolne, starejše ali nepokretne osebe lahko glasujejo pred volilno komisijo, ki pride na dom. O tem sem se temeljito pogovoril tudi s svojo babico, veliko sva debatirala in razmišljala, kaj je prav in kaj ne, a sva na koncu prišla do enakega spoznanja. Tako sem babici omogočil glasovanje.

Je torej volila v tvojem imenu?
Ne, ne. Z dialogom sva prišla do enakih zaključkov. (smeh)

Kakšno pa je tvoje mnenje o lokalni politiki, v kateri si nenazadnje aktiven tudi sam? Misliš, da imamo občani dovolj vpogleda v odločitve občinskega sveta?
Ne. Seje sveta se sicer snemajo, a se predvajajo le v živo, kasneje pa posnetkov ni mogoče pogledati. To se mi zdi, po domače povedano, brez veze. Če se seje že snemajo, zakaj se občanom ne omogoči ogleda? Kaj je tam takega, da bi moralo ostati skrito?! Tega ne razumem in se mi zdi daleč od smiselnega. Občina ima na nek način zavarovan hrbet: v svojem vestniku namreč mesečno objavlja sprejete odloke. Težava je v tem, da večina občanov ne razume pravnega jezika. Zato bi morali uvesti sistem, kjer bi dodaten tekst v razumljivem jeziku pojasnjeval, kaj določen odlok ali predpis uvaja v pravi red.

Si prisoten tudi na občinskih sejah?
Bil sem le na eni, sicer pa nisem občinski svetnik. Tam sem lahko torej le kot poslušalec, potemtakem pa nimam nikakršne vloge. Četudi bi rad kaj povedal, se moram zadržati, ker se v debato žal ne smem vključevati. Zatorej bi se, če bi bolj redno hodil na seje, moral večkrat pošteno ugrizniti v jezik in vem, da bi me na koncu seje jezik od tolikšnih ugrizov preveč bolel. (smeh)

Torej debata je?
Je. Čeprav mislim, da jo sprožajo večinoma eni in isti. Ostali žal molčijo. Lahko bi bilo boljše. Mislim tudi, da državna politika, ki je hierarhično višje na lestvici, lokalni politiki omogoča pristojnosti, ki jih ta ni vešča. Zadeve ne funkcionirajo. Na papirju, ki prenese vse, imamo zapisana pravila, a očitno ta šepajo v praksi. Na tem področju naša občina ni najboljša.

V zadnji kolumni si se dotaknil občinskega sistema štipendiranja. Po tvojem mnenju je potreben temeljite reforme. Zakaj?
Domžalski sistem štipendiranja ni v redu, ker precej nejasno ureja to področje. Imamo tri različne rubrike štipendiranja; za socialno šibke, za nadarjene in za deficitarne poklice. Štipendija za nadarjene se lahko podeli dijakom oziroma študentom, ki dosegajo nadpovprečne dosežke ali pa imajo izjemen učni uspeh, ki pa ni natančneje definiran. Tako lahko vodja oddelka za družbene dejavnosti brez utemeljenih razlogov odloča, komu dodeliti štipendijo. Ker ni natančno določenih kriterijev, se odloča povsem subjektivno. Potem so tu deficitarni poklici. Slovenski pravni sistem natanko ureja, kateri poklici spadajo med deficitarne. Natančno so opredeljeni v politiki štipendiranja, ki jo ministrstvo za šolstvo izda vsakih pet let. Pri nas pa je ta pristojnost dodeljena županu. Ta nato vsako leto s sklepom določi, kateri poklici se štejejo za deficitarne. Torej smo spet pri subjektivnem odločanju. Če bi se denimo županov nečak izobraževal kot medijski tehnik, kakor jaz in še veliko nas je, bi župan lahko brez slabe vesti predpisal, da je medijski tehnik deficitarni poklic. In mu nihče ne bi niti mogel niti smel nič očitati. Še najbolje so urejene štipendije za socialno šibke, čeprav tudi tu obstajajo napake. Za to štipendijo lahko kandidira posameznik, čigar družina ima mesečnega dohodka na člana družine 30 odstotkov ali manj. Tudi država na podoben način ugotavlja, do kakšne višine socialnih prejemkov je družina upravičena. A žal se štipendije za socialno šibke v praksi izplačujejo le do dijakovega 18. leta, česar, za nameček, ni jasno zavedenega v odloku, zato se mora človek ob branju zakona počasi prebijati iz ene v drugo vrstico, da slučajno ne bi česa izpustil. Kar se tiče štipendij, imamo v Domžalah pravi kaos.

Če štipendije pustiva ob strani, je v občini Domžale ustrezno poskrbljeno za mlade?
Vloge centra za mlade ne bom komentiral, ker z njimi nimam dobrih izkušenj. Pa tudi sicer bi rekel, da je za mlade v Domžalah slabo poskrbljeno. Spomnim se, da naj bi v zadnjem razredu osnovne šole reševali anketo na to temo, a smo se je kar malo otepali. To seveda ni bil pravi pristop, je pa res, da je bilo to zgolj zrcalo tega, koliko truda je bilo vloženega vanjo. Všeč mi je, da imamo v Domžalah kino, čeprav menim, da so vsebine večinoma na previsokem intelektualnem nivoju. Včasih so celo za odrasle prezahtevne, zato bi jih bilo smiselno ustrezno prilagoditi mlajši publiki. Pogrešam pa prostor, kjer bi se mladi lahko srečevali. S tem mislim na sproščen prostor, kjer nad nami ne bi bedeli učitelji, kot to poteka v centru za mlade. Lahko bi si recimo omislili poceni, morda brezalkoholni klub, bar, kjer bi mladi lahko popili skodelico kave, čaja in klepetali ter se družili. Tudi pozno v noč. Sam resda nisem iz strogo domžalskega okolja, a imam tam več prijateljev, ki s funkcionalnostjo mesta niso zadovoljni. Pravijo, da se v Domžalah nič ne dogaja, s čimer se popolnoma strinjam.

Omenil si mi, da sovražiš krivice in da rad priskočiš na pomoč vsem, ki jih sistem skuša izkoristiti. Se posameznik sploh lahko bori proti sistemu?
Naj povem zanimivo anekdoto. Imam prijateljico, ki je pri enem od znanih trgovcev kupila sandale. Ti sandali so se po manj kot mesecu dni uporabe strgali in ko jih je reklamirala, so jo zavrnili, češ, da je za napako kriva sama. Zadevo mi je omenila in ker sem imel tudi sam podobne izkušnje z nekim drugim trgovcem, sem vedel, da se lahko obrneva na tržni inšpektorat. Ta se je izmikal, da ne more prisiliti trgovca, da bi zamenjal čevlje, in svetoval nama je, naj si pogledava zakon. Res sem ga nato podrobneje preučil in ugotovil, da lahko v takšnem primeru svoje mnenje glede izdelka poda tudi sodni izvedenec. Popolnoma uničene čevlje sva potem s prijateljico odnesla na Gornji trg v Ljubljani, kjer ima svoj salon sodni izvedenec za čevljarstvo. Ta se je ob pogledu na razcapane sandale strinjal z nama, zadevo spravil na papir, midva pa sva njegovo izvedensko mnenje potem predložila tržnemu inšpektoratu, ki je najino pritožbo naposled le vzel v obzir.

Kaj rad počneš, kadar nisi v šoli? Kadar se ne boriš proti krivičnemu sistemu?
Večinoma se zaposlim z dejavnostmi, o katerih sva govorila na začetku. Rad se družim s prijatelji in pomagam mami z vsemi birokratskimi zadevami, ki jih ima s svojim zavodom za ohranjanje kulturne dediščine, za kar se tudi sicer zelo zavzemam. Sicer pa je, glede na to, da se ukvarja s slamnikarstvom, ki ga, mimogrede, naša občina bistveno premalo promovira, to odlično okolje za razvoj enega izmed mojih projektov o slamnikarstvu. Žalosti me dejstvo, da občina, ki je neposredno odgovorna za promocijo svoje kulturne dediščine, stori v tej smeri veliko, veliko premalo. Slamnikarski muzej smo sicer odprli, a ga obišče in obiskuje zgolj peščica ljudi. Mladi danes še vedo, kaj je slamnik, ne vedo pa, kako zelo je povezan z Domžalami.

Kje se vidiš čez 15 let?
Vidim se v svoji odvetniški pisarni, kjer sprejemam stranke in tolmačim zakone. Ljudem pogosto odpišem dolgove do sebe, saj bi preveč rad pomagal družbi, da bi imel srce zaračunati nekaj, česar država ne opravlja dobro. Morda pa svoje mesto vidim tudi v politiki, ki je moja večna ljubezen. Sicer pa niti igralstva ni za izključiti …

Tjaša Banko
Fotografija: Miha Golob