Kdo bi si mislil, dragi bralci, da bom kdaj pisal o polnoletnosti časopisa, ki je pred vami. Pred osemnajstimi leti, ko se je v neki malo večji lopi zbrala grupa navdušencev in na glas razmišljala o tem, da bi izdajali lokalni časopis, se je vse skupaj slišalo kot velikopotezni projekt brez pravega cilja. Pa ni bilo tako. Imeli smo cilj in imeli smo predvsem voljo in pogum. Verjemite mi, ni bilo enostavno. Najprej je bilo potrebno dodelati koncept in nihče od nas ni bil ravno prvovrstno podkovan v čem takem, potrebno je bilo poskrbeti za trženje, distribucijo, reklamo in delali smo tako rekoč iz rok v usta. Ko sem pred 18 leti napisal prvi uvodnik, sem bil ponosen, nič manj kot sem ponosen danes, ko pišem na tej strani neprekinjeno že toliko let.
Bila so vmes res »sušna obdobja«, bili so prepiri ali če hočete ustvarjalni nemir tudi med nami samimi, bila je izčrpanost in zašli smo v pomanjkanje idej … ampak to je vse del novinarskega in medijskega vsakdana. Tisti, ki se ukvarjamo z mediji, moramo namreč stalno iskati nekaj novega, inovativnega, v duhu časa in trenutka, ki ga zahtevajo naši bralci. Vsak medij je namreč nemočen in nepomemben brez občinstva, zato je naša polnoletnost v prvi meri tudi vaša zasluga. K temu, da smo vztrajali, so nas navajali vaši odzivi, pobude, reakcije. Seveda se ob polnoletnosti ne smemo pozabiti zahvaliti tudi tistim, ki so nam (in tu ne obupajo) vztrajno metali polena pod noge, nas zmerjali s pisuni, politikanti, dobičkarji … ja, tudi zaradi teh, ki nas ne marajo ali pa smo jim z našo vztrajnostjo velik trn v peti, smo obstali. Ni namreč hujšega kot trma; saj veste, kako je s trmastim oslom, bolj ga mlatiš, bolj bo žvečil vaše hlačnice. Zato upam, da bodo poleg naših zvestih bralcev ostali tudi vsi, ki bi raje videli, da nas ne bi bilo. Pisati o takih je namreč še posebno veselje. Novinarji smo namreč tisti, ki ne smemo dopustiti statusa »nedotakljivih«, smo tisti, ki v imenu svoje javnosti postavljamo vsa, tudi zoprna vprašanja, smo tisti, ki se ne smemo zadovoljiti z enostranskim odgovorom, ampak moramo priti zadevi do dna ali vsaj blizu njega.
Zdaj ko smo polnoletni, bomo počasi zoreli in upam, da vam bo tudi ta naš sad všeč. Če vam ne bo, nam sporočite. Z veseljem sprejmemo še tako obupno kritiko, le zaradi nje bomo boljši.
Na koncu še zahvala vsem, ki so se za daljši ali krajši čas ustavili v našem uredništvu. Bodisi kot (so)ustvarjalci našega časopisa ali pa zgolj na klepetu, ki nam je dal novih idej.
Naša obljuba za naprej pa ostaja nespremenjena; prazne slame ne bomo mlatili.
R. G.
