»Resno sem se ukvarjal z nogometom, kegljanjem, namiznim tenisom, tenisom in šahom.«

1688
Vir: Domžalske novice; 18.marec 2010

VID VAVPETIČ, prejemnik priznanja za življenjsko delo na področju športa občine Domžale za leto 2009.

Okoli leta 1955 so imele Domžale že svoj nogometni klub, v katerem je igral na desnem krilu, bil je napadalec in vzoren primer igralca in vseskozi tudi kapetan tako pionirskega, mladinskega in kasneje članskega moštva NK Domžale. Med drugim je sodeloval tudi pri izgradnji stadiona v Domžalah.
Gospod Vid, za prijatelje Vide, letnik 1934, je pravi Domžalčan. Kot otrok je z družino živel v centru Domžal, v Grilovi hiši, kjer sta imela oče in mama trgovino. Rad je brcal žogo in spominja se, da kar po sredi Domžal, kjer danes stoji glavno križišče – cesta je bila tedaj makadamska in razen redkih kolesarjev in voz, prometa ni bilo.
Rad se spominja brezskrbnih časov svojega otroštva, ki pa so bili poleg nogometa povezani tudi z glasbo, saj se je naučil igrati kar nekaj inštrumentov: klarinet, violino, saksofon, klavir in celo bobne. Bil je član Kulturnega društva Svoboda, v okviru katerega je bil tudi orkester, katerega član je bil tudi sam. Vedno je bil uren v prstih in česar se je lotil, vse mu je šlo. To pa ima tudi slabo plat, ugotavlja. Ker se je ukvarjal s toliko športi in glasbili, nikjer ni bil odličen, zato pa je bilo njegovo življenje zelo pestro. Njegov oče, ki kot pravi, ni imel posluha, si je neznansko želel, da bi bili njegovi otroci glasbeno izobraženi in bi imeli tudi svoj ansambel.

Takrat bile še lepe so Domžale,
A zdaj betonska džungla so postale,
Promet nevzdržen, sama pločevina,
Ubija koncentracija nas plina.

Bolj kot knjige ga je še kot najstnika zanimala žoga, a je vseeno zaključil ekonomsko šolo in se kmalu zaposlil v Papirnici Količevo kot vodja statistike oz. analitik in tam ostal do upokojitve. Papirnica je, podobno kot vsa velika podjetja v tistem času, imela zelo razvito športno dejavnost in povsod je bil aktiven. Začel je tekmovati v namiznem tenisu in kegljanju ter bil eden boljših kegljačev v takratni republiki in se udeleževal tudi prvenstev Jugoslavije. Kasneje je postal tudi sodnik.
V času službovanja v Papirnici je vestno pisal v tovarniški časopis Papirničar pod psevdo-nimom Vsevid, za katerega je nekaj časa sestavljal tudi križanke. To je potem opustil, saj so ga sodelavci kar naprej ustavljali in ga spraševali za rešitve gesel.

Domžale so takrat bile v zagonu,
V vsesplošnem naglem gospodarskem vzponu,
So s polno paro delale tovarne,
Gradile ceste so brigade udarne.

Po 50. letu je začel igrati še tenis. Ko je odšel v pokoj, je kar tako, za zabavo, organiziral teniški turnir Vsevidov memorial, ki je postal tradicionalen. Do sedaj jih je bilo že 18!
Zelo rad šahira in prav šah je nekako njegova življenjska rdeča nit vse od srednje šole do danes. Kot mojstrski kandidat je eden najbolj cenjenih in najstarejših članov Šahovskega društva Domžale in hkrati dolgoletni izredno vesten tajnik – blagajnik društva. Spominja se svojih partij, ki jih je igral z vsemi slovenskimi mojstri, kot so Pirc, Barle, Potočnik, Puc in drugi. Ker je Puca nekoč premagal v sicilijanki, ga je ta kasneje ob srečanju poklical Sicilijanec, kar je bil za Vida pravi kompliment. V najboljših časih je imel Vide ratinga okoli 2300. Igral je tudi s tujimi velemojstri, pa takratnim državnim prvakom, Črnogorcem Ivanovićem, za Titov pokal, veliko pa so si Domžalčani tudi izmenjavali obiske z danskimi šahisti. Ker potovanja tiste čase niso bila poceni, so na Dansko odšli kot železničarsko društvo in na ta način imeli zastonj prevoz z vlakom.
Tudi na službena leta ima lepe spomine, čeprav se je upokojitve razveselil, predvsem zato, pravi, da se je končno lahko naspal in to še sedaj pridno prakticira. Včasih je imel toliko opravkov in hobijev in s toliko športi se je ukvarjal, da so mu dnevi minevali kot za stavo. Doma ga skoraj ni bilo, zjutraj je potem težko vstal iz postelje – v tistih časih so začeli delati že ob 6. uri – in bil kronično neprespan.
Pravi, da je pri hiši žena notranji minister, skrbi za hišo, vrt in rože, on pa zunanji, saj se takoj po opravljenih jutranjih obveznostih doma, z ženo sta se pred leti preselila na Količevo, odpravi »v Domžale« po opravkih. Gre v nabavo, pride domov na kosilo, popoldne pa ga »dolžnosti« spet kličejo – od raznih šahovskih partij, poučevanja šaha (pred leti je učil celo upokojence, ki so želeli spoznati skrivnosti kraljevske igre), igranja namiznega tenisa, do klepetov s prijatelji.
Kot je povedal na prireditvi ob prejemu priznanja za življenjsko delo, kljub temu da je bil tak navdušenec za nogomet, danes tega športa sploh ne spremlja več. Moti ga, ker se vse vrti okoli denarja. Včasih je bilo vse drugače, igrali so za dobro malico, kokto ali čaj, sedaj pa …
Vide je tudi pesnik. Pesmi piše ponoči. Ni je obletnice, ki se je udeleži, da ob tej priložnosti ne bi napisal pesnitve – pa to ne kakršnekoli, kitic ima nemalokrat toliko, kolikor let je minilo od prvega srečanja. Tako je napisal pesem ob 40. obletnici mature na srednji ekonomski šoli v Domžalah, l. 1999 ob 50. letnici male mature, ob novoletnih srečanjih šahistov ŠD Domžale.
Rad tudi bere. Ena zadnjih knjig, ki jih je prebral, ima naslov Med žandarjem in cvetlicami, tj. biografska zgodba o Vidovem sosedu iz otroških letih, žandarju Vidu Ambrožiču, ki je bil izreden ljubitelj vrtnarstva in živali ter po katerem je, predvideva, sam dobil tudi ime. Stanoval je v Lenčkovi hiši, bil je posebnež, nič podoben žandarju in pa pravi domoljub. Knjiga je izredno zanimiva, saj opisuje dogodke v starih Domžalah.
Ni pa Vide tipičen upokojenec, saj ne hodi v toplice. Ima pa zelo rad morje, čeprav ni dober plavalec, kar je zelo zanimivo, ker so mu vedno ležali vsi športi, ki se jih je lotil.
Fizična in umska telovadba, druženje s prijatelji, veliko smeha in kozarec »rdečega primorskega« pa je recept, ki mu pomaga držati vitalnost na zavidljivi ravni.

Vanda Klopčič
(Kitici sta vzeti iz dveh pesnitev Vida Vavpetiča.)

Oglasno sporočilo