Se Slovenci dovolj zavedamo, kaj je prav in kaj ne? Ali imamo ustrezno stopnjo znanja o dostopu do javnega in varstvu zasebnega…?
O dveh temeljnih pravicah, ki sta, tako kot vse ostale, omejeni s pravicami drugih, smo povprašali gospo, ki se je še dobro spominjamo z malih ekranov. Po uspešni novinarski karieri, je Nataša Pirc Musar danes povsem predana pravu, v okviru katerega varuje »nedovoljeno«, »dovoljeno« pa razkriva.
Čeprav ste po izobrazbi pravnica, ste, predenj ste sprejeli sedanje delovno mesto, aktivno delali kot novinarka. Kaj vas je »poneslo« od pravnih do novinarskih voda?
Pravzaprav je bilo obratno – iz novinarstva me je zaneslo v pravo. In ni mi žal, uživam v pravu, kot sem uživala tudi v novinarstvu. A že med delom na televiziji sem doštudirala pravo in si vedno govorila, da bom enkrat v življenju delala kot pravnica. Po dvanajstih letih dela na televizijah sem pristala v pravu temeljnih človekovih pravic, saj se kot informacijska pooblaščenka ukvarjam z dvema izjemno pomembnima – pravico dostopa do javnih informacij in pravico do varstva osebnih podatkov. Novinarstvo je bila prijetna izkušnja, a svojo kariero v prihodnosti zagotovo bolj vidim v pravu, ki me je povsem prevzelo in zastrupilo. Pravo je življenje. Kot informacijska pooblaščenka rešujem težave konkretnih ljudi in to me krepi in vodi naprej v nova razmišljanja, v nove poglede na zakone, na pravo nasploh, na življenje, ki je vpeto v pravo na dnevni bazi.
Mnogi se vas spominjamo še kot voditeljico osrednje informativne oddaje 24 ur. Kako pa so vam ostali v spominu tisti časi?
Izredno lepo obdobje mojega življenja je bilo to. 12 let sem »preživela« na malih ekranih, v poklicu, ki je neizmerno dinamičen, kjer en dan na delu ni bil enak drugemu, saj so nam novice kreirale naš tempo. Biti kot novinar del zgodb, ki so krojile podobo sveta, je del življenja, ki si ga zapomniš za vedno. Kot voditeljica TV Dnevnika na TVS sem spremljala vojno v Bosni, doživela osamosvojitev Slovenije, bila sem v službi (takrat že na Pop TV), ko sta umrli princesa Diana in mati Tereza … Če bi še enkrat imela možnost izbire, bi izbrala isto – novinarstvo in nato pravo. Super kombinacija za biti dober strokovnjak in poleg tega še obvladati komunikacijo.
Od leta 2005 opravljate funkcijo informacijske pooblaščenke. Nam lahko poveste, kakšne so vaše prioritetne naloge?
Moja prioriteta in prioriteta mojih sodelavcev bo vedno ta, da čim več ljudi ozavestimo o pomenu obeh temeljnih človekovih pravic, s katerima se ukvarjamo. In pri tem smo uspešni, vse več ljudi ve, kam se obrniti, ko se soočijo s težavami pri zlorabah osebnih podatkov ali pa, ko jim organi javnega sektorja nočejo posredovati informacije javnega značaja. Naj ne zveni prepotentno, a moram se pohvaliti, da smo zaposleni pri Informacijskem pooblaščencu dosegli to, da smo med najboljšimi v Evropski uniji glede poznavanja obeh pravnih področij, tudi zaradi dobre zakonodaje, ki jo imamo. Po meritvah Eurobarometra pa smo tudi eden najbolj prepoznavnih organov s tega področja v EU. Slovenija je na drugem mestu za Finsko. Ko so namreč predstavnike pravnih oseb v javnem in zasebnem sektorju in tudi posameznike raziskovalci spraševali, če poznajo organ, ki se ukvarja z varstvom osebnih podatkov, je velika večina odgovorila pritrdilno, kar pa ni slučaj v ostalih članicah EU. Bila sem zelo zadovoljna z izsledki te javnomnenjske raziskave, saj to pomeni predvsem eno – da ljudje in podjetja ter tudi javni sektor vedo, kam se obrniti, ko trčijo ob problem. In prav zato Informacijski pooblaščenec tudi obstaja – da dela v imenu ljudi in za ljudi.
Na katere težave najpogosteje naletite pri vašem delu?
Na nepoznavanje prava, kar je rešljivo s pogovori in izobraževanjem, mnogokrat tudi na ignoranco, celo aroganco, kar je problem stanja duha naše družbe – morda celo nerešljivo. Velika težava je tudi hitrost sprejemanja novih zakonov, ki posegajo v zasebnost ali omejujejo dostop do informacij javnega značaja. Mnoge rešitve so nedomišljene, vse prevečkrat se še zgodi, da ministrstva ne pridejo po nasvet k nam, ko pripravljajo zakon, temveč šele potem, ko je zakon že sprejet in se pokažejo težave v praksi. Ogromno dela posvečamo zato tudi zakonodajnemu postopku, ko poskušamo zakonodajalcu predstaviti realno življenje, torej primere, s katerimi se soočamo v praksi.
Kot novinarka ste razkrivali in širili informacije, danes pa jih predvsem varujete. Kaj je težje?
Ni res, da informacije samo varujem, pri dostopu do informacij javnega značaja moram predvsem presojati, kaj je lahko javno in kaj ne. Na tem področju največkrat razkrivam. Hm, kaj je težje? Težko rečem, toda, če svoje delo opravljaš odgovorno, nobeno delo ni lahko. Ogromno je potrebno raziskovati, študirati – v obeh poklicih. In oba poklica sta izjemno odgovorna, z veliko močjo. Če imaš moč, moraš biti previden, predvsem pa odgovoren, pošten in objektiven. Nihče ni popoln, tudi jaz nisem, a poskušam delati tako, da je napak čim manj.
Meja med javnim in zasebnim je včasih težko določljiva… Se vam je, v času, ko ste delali kot televizijska voditeljica, kdaj zgodilo, da so zlorabili vaše osebne podatke?
Da bi jih zlorabili ravno ne, so pa o meni poskušali izvedeti čim več, tudi o zasebnem življenju. Kje kdo postavi mejo, je stvar osebnih preferenc. Ko sem bila zaposlena na TV, je bil moj obraz blagovna znamka televizije, morali smo se pojavljati v medijih, ker je to krepilo imidž televizije, za katero sem delala. Takrat so se v medijih več pojavljale tudi informacije o mojem zasebnem življenju, večkrat sem kakšen medij »spustila« tudi k sebi domov. Danes se v medijih raje pojavljam kot pravni strokovnjak in torej z medijsko pomočjo širim zavest o pomenu temeljnih človekovih pravic. Veseli me, da mediji vse bolj razumejo naše zgodbe in pomembno prispevajo k razvoju obeh naših področij.
Znano je, da imajo Skandinavske dežele zakonsko najbolje urejeno področje informacij javnega značaja. Kakšna je situacija v Sloveniji?
Mi že prehitevamo Skandinavce, saj je naša zakonodaja bolj napredna. Upam, da bo tako tudi ostalo, da bo vlada, katerakoli že, vedno verjela, da se zaradi transparentnosti zmanjšuje korupcija in povečuje odgovornost vladanja. Politika nas nima vedno rada, ker ji gledamo pod prste, a tako je prav. Če že imamo dobro zakonodajo, pa nam zelo šepa pri pravni in politični kulturi, brez katerih se bo tista prava demokracija žal razvijala prepočasi.
Menite, da se Slovenci dovolj zavedamo škode in posledic, ki jih lahko povzroči objava varovanih informacij?
Še vedno ne dovolj in predvsem bi tu pričakovala večjo odgovornost medijev. Največja težava je zagotovo ta, da novinar lahko danes postane vsakdo, celo brez univerzitetne izobrazbe, kar za ta poklic ni dobro. Novinarji bi morali več vedeti o tem, kje so meje posegov v zasebnost, kdaj, če sploh, lahko objavljamo tajne podatke, kako doseči najvišjo možno objektivnost. Svoj del odgovornosti pa nosijo tudi naši politiki, ki medijem lansirajo »svoje« zgodbe in tu se sredstva ne izbirajo več. Dobivam občutek, da je že čisto vse sprejemljivo. Kakšen bo narod, ki ima tako dobre zglede v politiki, se morda lahko malce poetično vprašam?!
Bi lahko izpostavili področje, kjer najpogosteje prihaja do kršitev?
Zagotovo lahko izpostavim zasebnost na delovnem mestu, daleč največ prijav k nam prihaja ravno s tega področja, tudi s področja varovanja osebnih podatkov v zdravstvu je veliko prijav, a iz leta v leto manj, saj z zdravstvenimi ustanovami zelo dobro sodelujemo – zavedamo se namreč, da sledimo istemu cilju – varovanju zasebnosti pacientov.
Kateri mediji pa po vašem mnenju najbolj očitno zlorabljajo pravico do varstva osebnih podatkov?
Prav noben medij ni imun na to. Vsi novinarji se premalo zavedajo, da pravica do svobode izražanja, ki je svetinja demokracije, tega ne zanikam, ni absolutna, da ima svoje meje. Te meje pa največkrat postavlja prav pravica do zasebnosti posameznika. Bolj »predrzni« in brez zavor pri poseganji v zasebnost ljudi, o katerih pišejo, so t.i. rumeni mediji. Tudi v Sloveniji postaja rumeni tisk vse bolj nasilen. Kot pravnico, ki se ukvarja s človekovimi pravicami, me kakšne stvari že začenjajo skrbeti, predvsem zadnje objavljanje prisluhov telefonskih pogovorov med politiki (sicer zakonito pridobljenih v okviru predkazenskega postopka), ko mediji z neizmerno lahkoto posegajo v komunikacijsko zasebnost posameznika. Nevaren presedan se je tako zgodil, ki lahko pripelje do nižanja standardov novinarskega poročanja, če temu žal nismo že priča.
Kako pogosto pri nas prihaja do kršitev v zvezi z video nadzorom?
Zelo pogosto. Predvsem na delovnem mestu, kjer opažamo, da delodajalci vse bolj želijo nadzirati delavca tako rekoč na vsakem koraku. Pri enem od nadzorov smo ugotovili, da je bil direktor celo tako zelo radoveden, da je v pisarne poleg videonadzora namestil celo avdio nadzor. Nedopustno. Videonadzor znotraj delovnih prostorov se lahko izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi. Videonadzor se lahko izvaja le glede tistih delov prostorov, kjer je treba varovati prej navedene interese. Prepovedano je izvajati videonadzor v delovnih prostorih izven delovnega mesta, zlasti v garderobah, dvigalih in sanitarnih prostorih. Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora znotraj delovnih prostorov vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju, poleg tega pa se mora delodajalec pred uvedbo videonadzora znotraj delovnih prostorih posvetovati z reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu. Na vsa ta določila delodajalec najraje kar pozabi, mnogokrat namerno.
Kakšno je vaše mnenje o vse bolj popularnem Facebook-u? Gre za socialno spletno omrežje, kjer ne prihaja le do zlorab osebnih podatkov, temveč pogosto tudi do kraje identitet …
Glede zasebnosti profila na spletnih družbenih omrežjih Pooblaščenec vseskozi opozarja, da je odgovornost za objavljene podatke predvsem na strani uporabnika in da je zasebnost objav na socialnih omrežjih zelo relativna. Omrežja običajno omogočajo uporabo nastavitev zasebnosti, s katerimi uporabnik sam določi krog drugih uporabnikov – prijateljev, s katerimi deli podatke, in s tem ustvarja določen krog komunikacijske zasebnosti. Prav pa je, da vemo, da se z večanjem kroga prijateljev manjša stopnja zasebnosti, ki jo še lahko pričakujemo. Tudi ob uporabi vseh nastavitev zasebnosti se moramo zavedati, da so ključni faktor pri ohranjanju zasebnosti prijatelji, ki jim uporabnik dovoli dostop do informacij na profilu. Če ti »zasebnosti« informacij, ki jih uporabnik posreduje, ne spoštujejo, oziroma jo zlorabijo za drug namen (kot npr. pridobivanje informacij o zaposlenih), je odgovornost še vedno predvsem na strani uporabnika, saj je sam izbral tako prijatelje kot tudi informacije, ki jih je objavil. Določanje meje zasebnosti na spletnih omrežjih je torej odvisno od primera do primera, vsekakor pa vključuje presojo o tem, kako so bile uporabljene nastavitve zasebnosti, kakšen je namen posameznikovega profila (zasebno druženje, profesionalno …) ter kakšen je izbor in število prijateljev. Z razvojem sodobnih tehnologij so se povečale možnosti posameznikov (in tudi delodajalcev), da sledijo gibanju drugih na spletu, čemur se je praktično nemogoče izogniti. Zato se mora vsak posameznik zavedati, da je njegova virtualna identiteta na spletu (na družbenih omrežjih, forumih, ipd.) enako realna kot je njegovo delovanje v »realnosti«. Tako kot posameznik najbrž ne bi obesil fotografij z zadnje divje zabave na oglasno desko v službi, kjer jih lahko vidi delodajalec, tako mora tudi na spletnih omrežjih poskrbeti za nastavitve zasebnosti, s katerimi lahko določi s kom in kako bo delil informacije o sebi. Predvsem pa je dobro paziti na to, komu dovolimo vpogled v profil na omrežju. Kritična uporaba sodobnih informacijskih tehnologij je torej ključna za izogibanje zlorabam.
Tjaša Banko
