Pred kratkim je pri nas potekala odmevna čistilna akcija, ki je skrb za okolje ponesla prav v vsak dom. Več o tem, kako pripraviti 250 000 Slovencev do prostovoljnega čiščenja, pa nam je povedala pobudnica vseslovenskega projekta, Petra Matos, ki pravi, da ni pomembno zgolj pravilno odlaganje odpadkov, temveč tudi skrb, da odpadki sploh ne bi nastali. S tem bi prizanesli naravi pa tudi vsem prihodnjim generacijam, ki bodo prisiljene »žeti«, kar smo »posejali« mi. Ali kot pravi Petra: »V trgovino gremo lahko z vrečko iz blaga« …
Mladina pogosto pozablja na skrb za naravo. Ste bili vi že kot deklica ustrezno ekološko ozaveščeni?
Ko sem bila še mala deklica, se o skrbi za okolje ni toliko govorilo kot danes. Nič se ne spomnim, da bi se v šoli učili o varovanju okolja, vesela pa sem, da se danes to spreminja. To mi daje upanje v svet… otroci so namreč naša prihodnost in mislim, da je najmlajša generacija, ki prihaja, mnogokrat bolj ozaveščena kot njihovi starši. Stik z naravo je zelo pomemben, saj bo človek, ki vzljubi naravo, z njo spoštljivo ravnal. Že v otroštvu so mi starši predstavili čudovit svet narave. V ta čas sodi moja ljubezen do narave in s tem tudi želja, da jo zaščitimo in ohranimo za vsa živa bitja in prihodnje generacije.
Predvidevam, da tudi danes ne mečete smeti po tleh in odpadke pridno ločujete?
Seveda ne mečem… Celo opominjam tiste, ki to pred mano storijo, znam pa biti tudi vohunka in uspelo mi je odkriti že par storilcev, ki so odpadke namesto na urejena odlagališča odpeljali v naravo. Pomembno pa je, ne le ločevati odpadke, temveč narediti vse tudi za to, da odpadki ne nastanejo. V trgovino gremo lahko z vrečko iz blaga in s tem preprečimo nastajanje odpadkov. Plastične vrečke nam služijo le kakšno uro, potem pa jih zavržemo. Razgradile se bodo v okoli 500 letih in s tem delamo naravi ogromno škodo. Pomembno je tudi, da kupujemo lokalno, nepredelano hrano…. tudi na ta način lahko varujemo okolje.
Menite, da se ekologiji pri nas sicer posveča dovolj pozornosti?
Vesela sem, da je vse več šol in vrtcev, ki temu posvečajo veliko pozornost, manjko pa se kaže pri srednješolski mladini. Starejši ljudje so premalo ozaveščeni, kar se kaže tudi pri količini ločeno zbranih odpadkov v Sloveniji. Ločeno namreč zberemo le okoli 15% odpadkov, na Nizozemskem pa za primer kar več kot 90 %. Tudi v medijih se o samem varovanju okolja ne govori toliko kot na primer v Zahodni Evropi, zdi pa se, da se tudi to spreminja na bolje.
Kaj vas je osebno vzpodbudilo k vseslovenski čistilni akciji?
Ko sem videla estonski video sem vedela, da to enostavno moramo ponoviti tudi v Sloveniji. Estonski primer dobre prakse nas je navdušil, nam dal upanje, da se kaj tako velikega sploh da narediti. Kot ljubiteljica narave in borka za varstvo okolja sem začutila, da preprosto moram biti zraven. Hotela sem dati projektu svoj entuziazem in znanje.
Kakšne so bile prve reakcije ljudi, ki ste jih pozvali k čiščenju?
Neverjetno pozitivne. Vsi so bili zraven… kamorkoli smo prišli s prošnjo, da združimo moči, je bil odziv res neverjeten. To nas je polnilo z novimi močmi.
Pa pozneje… Ste bili, glede na pričakovanja, zadovoljni z odzivom?
Več kot zadovoljni. Ponosna sem, da je bil odziv Slovencev tako dober… V nobeni od držav, v katerih se je do sedaj odvijala akcija, ni združilo moči toliko ljudi kot v Sloveniji. Pokazali smo, da znamo stopiti skupaj za prave stvari.
Menite, da je bi to lahko bil korak k »prebuditvi« civilne družbe?
Verjamem, da je bila akcija pravi premik v tej smeri. Pokazali smo, da z združenimi močmi lahko premaknemo stvari, o katerih si pred letom dni še sanjati ne bi upali.
Kako pa je bilo s samo organizacijo? Verjetno ni lahko upravljati takšne množice.
Zbrala se nas je množica entuziastov in vedeli smo le, da moramo prebuditi celo Slovenijo, priti v vsak dom, se zasidrati v vsako poro našega naroda. Entuziazem, ki je vel iz nas, je prepričal tudi največje dvomljivce. Gnala nas je velika želja narediti nekaj dobrega za našo deželo… toliko sebe smo vložili v projekt! Organizacija je bila zasnovana piramidno. Ožjo organizacijsko ekipo je sestavljalo okoli 15 ljudi, ki smo delali sedem mesecev in pol po dvanajst ali več ur na dan. Skoraj vse slovenske regije so imele tudi regijskega koordinatorja, prav tako je imela vsaka občina po vsaj enega koordinatorja…Za organizacijo akcije je prostovoljno delala cela »tovarna« ljudi. Okoli 1500 nas je delalo pri organizaciji in popisu. Skupaj nam je uspelo organizirati akcijo in narediti prvi digitalni register divjih odlagališč.
Prostovoljci, ki so že navsezgodaj pridno čistili, so gotovo veliko naredili. Kako pa so vam stali ob strani ostali podporniki; mediji, pokrovitelji…?
Medijska podpora je bila resnično enkratna. Podprle so nas vse krovne nevladne organizacije, vse občine, večina šol, vsa komunalna podjetja, ministrstva…vsi, brez izjeme. Malo slabše nam je šlo z zbiranjem finančnih sredstev. Razlog je po vsej verjetnosti recesija.
Se vam zdi, da se je slovenska skrb za okolje po 17. aprilu kaj okrepila, ali da se morda še bo?
Verjamem, da se je okrepila. 250 000 ljudi je čistilo. Ko enkrat čistiš, postaneš občutljiv za vse packe, ki odpadke vozijo v naravo. Tako vedenje mora postati nesprejemljivo in verjamem, da bo tudi naša akcije doprinesla k temu. Seveda pa se mora ozaveščanje nadaljevati.
Bodo te čistilni akciji sledile kakšne ponovitve?
Vsako leto se po občinah odvijajo čistilne akcije, ki so tradicionalne. Verjamem, da se bodo še naprej odvijale. Naši načrti za v prihodnje so pridružiti se svetovni akciji 2012, če bo do nje resnično prišlo. Kličejo nas tudi iz Balkana, če pridemo in jim predstavimo, kako izpeljati akcijo. Želimo si delati na ozaveščenosti, pa tudi na izboljšanju zakonodaje.
Sicer pa vas poleg okoljevarstva zanima tudi psihologija. Kako sta ta dva področja povezana v praksi?
Skrb za naravo je hkrati skrb zase. In če skrbiš zase veš, da si del narave in zanjo moraš skrbeti.
Kako najraje izkoristite prosti čas?
Veliko potujem, kolesarim po Sloveniji, igram odbojko, se učim kitaro, pojem, berem in se družim s prijatelji… Velikokrat se dobimo in večere preživljamo ob družabnih igrah.
Kaj pa načrti za prihodnost? Vas bomo morda srečali še pri kakšnem podobnem projektu?
Predvsem si moramo sedaj malo spočiti, saj smo vsi še vedno zelo utrujeni. Načrtov za v prihodnje pa vsekakor ne manjka. Želim si delati na projektih, s katerimi bomo premaknili svoj kamenček v mozaiku dobrega na tem svetu.
Tjaša Banko
