Uvodnik 8/2010: Pomagamo ali omagamo

Ja, bilo je res lepo, dokler je trajalo, bi lahko rekli. Vsako praznovanje in vsak navdihnjen trenutek je bil pravi, danes, ko smo že globoko v članstvu evropske družine, si najbrž niti slučajno ne znamo več predstavljati, da bi morali na mejnih prehodih kazati potne liste, da si ne bi mogli iti kupit pohištva v tujino brez carine, da si lahko pripeljemo avto iz katerekoli države EU in tako naprej in tako naprej… Vse to so stvari, o katerih smo pred 20, leti lahko samo sanjali in naša pot je šla kljub vsem preprekam in oviram le še strmo navzgor. Na vse to smo zanesljivo lahko ponosni, prišel pa je čas, ko je tudi evroskupina na preizkušnji, prišel je čas, ko ne moremo več zgolj in samo uživati sadov te bogato obložene mize, ampak moramo to mizo naložiti tudi sami. Res smo majhna država, ampak ob reševanju grške finančne krize bomo sodelovali glede na velikost države in prebivalstva, torej bomo Grkom plačali prav toliko kot Finec ali Nemec, Italijan ali Portugalec… In ta kriza, ki nas je surovo soočila z realno ekonomsko sliko v svetu in nam pokazala, kako ranljivo je naše gospodarstvo, kako negotova so naša delovna mesta, kako enostavno lahko propadejo nekoč »paradni« konji slovenskega gospodarstva, se je pokazala še z eno dimenzijo. Kot člani evrske skupine smo odgovorni tudi za skupni monetarni sistem, ki so ga nekatere članice očitno grdo zlorabile, in zdaj je kar naenkrat izdan račun, ki ga bomo plačali vsi – za grehe drugih. Vas to spominja na tiste zgodbe o tiskarni denarja v beograjskem Topčiderju, kjer so ob pomanjkanju valute naši jugobratje enostavno zavrteli tiskarske stroje in malo devalvirali valuto in nato znova in znova… do bankrota.
Na srečo je Evropa in članice evrske skupine bolj previdna, čeprav očitno še vedno ne dovolj. Zaradi tega se nam je zgodila Grčija in zaradi tega zdaj plačujemo račune vsi, tudi tisti, ki smo pridni »učenci in delamo domače naloge«. Upajmo le, da je Grčija dovolj streznila ostale države, ki se plazijo po robu finančnega bankrota, kajti, če se zgodi še Španija ali Portugalska, Italija ali Irska, potem bo evropska unija v celoti v velikih težavah. In zato upam, da je bila lekcija dovolj učinkovita, da bodo veliki, mi o tem tako ali tako realno ne odločamo, uspeli vzpostaviti mehanizme kontrole in konec koncev tudi sankcij za tiste, ki ne upoštevajo pravil. Če se to ne bo zgodilo, potem nam bogato obložena miza evropskih narodov ne bo prav nič pomagala, kajti polomile se bodo nosilne noge te mize, in ko se bo ta nevarno nagnila ali, bog ne daj, prevrnila, potem bodo tudi sanje dobile čisto nov pomen in se lahko spremenijo v nočno moro za vse skupaj.
R.G.