Mestni arhitekt Občine Domžale

Za ohranjanje te vrednote je pri nas še posebej zadolžen mestni arhitekt Občine Domžale, Artur Olaj, ki ima povedati marsikaj zanimivega o trenutni in bodoči mestni podobi. Z njim smo spregovorili o stavbah, na katere smo ponosni zaradi spomeniško arhitekturne vrednosti, pa tudi o stavbnih lupinah, ki mestu niso ravno v okras…

Kdaj in v kakšnih okoliščinah ste prevzeli funkcijo mestnega arhitekta Občine Domžale?
Funkcijo mestnega arhitekta sem pričel opravljati marca letos. Za opravljanje nalog mestnega arhitekta je bil objavljen razpis na katerega sem se prijavil. Med 12 kandidati sem bil izbran kot najprimernejši za predvideno funkcijo.

Kakšne pa so pravzaprav poglavitne naloge mestnega arhitekta?
V skladu s predvidenimi deli iz razpisa so to naslednja dela: izdaja mnenj pri pripravljanju občinskih prostorskih aktov, strokovna pomoč pri izvajanju vabljenih natečajev, izdelava mnenj glede investicij v občinske javne objekte in podobno.
Seveda pa so to le nekatere glavne dejavnosti, ki naj bi jih mestni arhitekt zaobjel v svojem delu. Vsekakor si želim, da bi v bodoče lahko ta funkcija pomenila bolj kompleksen vpogled v prostor mesta. Da ne bi bil le arhitekt na klic ampak tudi kot mnenje – dajalec pri načrtovanju, zasnovah ipd.
Mesto je namreč živ organizem, ki se spreminja in raste. Mestni arhitekt mora kot zunanja, s prostorom »neobremenjena« oseba, skrbeti za skladen, sonaraven in vzdržen razvoj vseh predelov mesta, hkrati pa zagotavljati profesionalno mero stroke za usklajevanje različnih nasprotujočih si mnenj s področja arhitekture in urbanizma.
Poleg tega pa se je potrebno zavedati, da tvorijo Domžale s svojo periferijo (okoliškimi vasmi) suburbani prostor metropole in da ga je na takšen način tudi potrebno obravnavati.

Ste s trenutno arhitekturno podobo Domžal zadovoljni?
Trenutno stanje arhitekturne podobe Domžal je vmesno prehodno stanje. V nekaterih predelih mesta se izrazito kažejo posledice konjukturnih let – obdobja, ko so investitorji posegali na območja z dodatnim pritiskom, z željo po čim hitrejši rasti prodajljivih kvadratur. To obdobje se je ustavilo in na nek način bo sedaj lažje trezno premisliti, si vzeti trenutek časa za analizo stanja in se odpraviti naprej, bogatejši za to izjemno izkušnjo preteklega obdobja.
V mestu vsekakor ostajajo »kisla jabolka«, območja, v katera bo potrebno korenito poseči, tu imam v mislih predvsem območja, ki se nahajajo v središču mesta pa v preteklosti nekako niso našla prave možnosti za reurbanizacijo. Območje ob Ljubljanski cesti je nedvomno eno takih. Poleg tega se v mestu nahaja še nekaj ostankov preživete industrije, kjer se kaže izjemna priložnost za ponovno ureditev in nadomestitev teh programov na enem izmed bolj kakovostnih predelov mesta. Možnosti za razvoj niso le v iskanju novih še nepozidanih predelov ampak predvsem v sprotnem reševanju starih vsebin in nadomeščanju z novimi. Domžale vsekakor imajo potencial, da postanejo eden najbolj urejenih perifernih predelov glavnega mesta in hkrati zadržijo svojo avtonomno razvojno vizijo.

Kako pa bodo Domžale izgledale, na primer, čez deset let?
V desetih letih se na globalnem merilu mesta kaj dosti ne more spremeniti. Tako kot je arhitektura vidna v detajlu, tako je tudi urbanizem viden na nivoju manjših meril. Mestno mrežo je potrebno graditi potrpežljivo in kakovostno. Z majhnimi posegi in predvsem z dobro vizijo. Ker je mesto živ organizem je nujno poskrbeti za sprotno popravljanje in prilagajanje času, vendar se mora »rdeča nit« razvoja kazati vselej v enaki luči.

Do kolikšne mere pa se Domžale v prihodnosti sploh lahko širijo?
Domžale so z vidika velikosti poselitve dosegle svoj optimum. Znotraj gabaritov mesta z okolico je dovolj zazidljivih površin, kjer se mesto lahko na zgleden način primerno ureja. S prenovo degradiranih industrijskih predelov, z nadomestnimi gradnjami starih podirajočih se stanovanjskih objektov in s posegi, ki bodo mesto povezali in odprli svojim meščanom (parki, povezovalne poti, tematska območja, prostori druženja ipd.).
Širitev Domžal v smislu uzurpacije novih kmetijskih površin na obodu mesta v prihodnosti torej ne vidim kot nujno potrebo za povečanje števila prebivalcev. Ravno nasprotno – večanje števila prebivalcev ob hkrati neurejenem jedru bi pomenilo kaotično stanje v prostoru.

Gradnje in prenove opazujemo praktično vsak dan. Kaj pa stare hiše, ki še niso dočakale prenove? Denimo Stob…se v tem predelu obetajo kakšne spremembe?
Ta lokacija je pomenila izredno priložnost, da se z vidika uporabnika mesta kot tudi turista pokaže upoštevanje načel ohranjanja stavbne dediščine v smislu nekega preteklega obdobja. Območje je veliko let pomenilo glavno vstopno točko v mesto in temu dejstvu bi bilo potrebno nameniti vsekakor več pozornosti ne glede na trenutno dejansko stanje v prostoru.
Ob tej napajalni osi se še vedno nahajajo številni objekti primerni obnove, hkrati pa nastajajo že nekateri projekti, ki na nek način spreminjajo osnovno rdečo nit območja. Kolikor mi je znano se v bližini pripravlja projekt gradnje 150 stanovanj. Zaradi neurejene prostorske dokumentacije (območje se ureja s prostorsko ureditvenimi pogoji in ne z občinskim podrobnim prostorskim načrtom) se projekt lahko »izmuzne« širši javnosti, kamor sodi tako strokovna kot nestrokovna javnost. To ima lahko v prostoru nepopravljive posledice, saj ni nujno, da bo projekt analiziral širšo okolico z vseh potrebnih vidikov.
Območje Stob bi bilo potrebno analizirati bolj kompleksno in se opredeliti o načinu in vrsti gradnje.

Veliko pa se je govorilo tudi o prenovi kompleksa SPB. Kako kaže?
V preteklem obdobju so že bili izvedeni arhitekturni natečaji za prenovo zunanjega izgleda soseske, vendar se je potrebno zavedati, da je to kompleks, ki je v privatni lasti in da bo za kakršnokoli prenovo potreben konsenz vseh lastnikov. Občina bo pri tem lahko odigrala svojo vlogo šele ko se bodo lastniki odločili da stopijo korak naprej pri prenovi kompleksa. Podoben primer je bil na primer v Ljubljani »Kozolec«, kjer so lastniki in mesto dosegli dogovor ter s skupnimi denarnimi sredstvi prenovili pročelje, ki je kazilo mesno podobo in hkrati celo ogrožalo mimoidoče.
Ker gre za eno glavnih mestnih fasad upam, da se bodo lahko lastniki čim prej organizirali in se dogovorili z občino o temeljiti prenovi območja. V parterju območja se nahajajo javne površine, ki bi jih morala občina kot lastnik vsekakor vzdrževati.

Kdaj pa bo končan Češminov park?
Podatka o končanju parka nimam, je pa vsekakor vzpodbudno, da se v prostoru odvijajo take in tovrstne prenove in obnove območij.

Domžale nimajo starega mestnega jedra, kot ga ima na primer Kamnik ali Ljubljana. Bi rekli, da imajo zato kaj manj »duše«?
Res je da Domžale nimajo starega mestnega jedra kot nekatera druga naša mesta. A vendar je lahko tudi to priložnost. Prenova takšnih mestnih jeder je zelo dolgotrajna in finančno zahtevna. Tudi interesi znotraj takih območij so lahko sila različni. Imajo pa Domžale dovolj razvito infrastrukturno mrežo, povezano tudi s sosednjimi območji. Poleg tega imajo močan gospodarski potencial. In nenazadnje so pravzaprav deset minut oddaljene od glavnega mesta, hkrati pa so sredi zelenice. To so stvari, ki Domžale postavljajo visoko na lestvici mest z visokim razvojnim potencialom.

Ali v zvezi z arhitekturnimi načrti za gradnjo sicer pogosto prihaja do kakšnih navzkrižnih interesov?
Pravzaprav ne poznam primera, kjer bi se zgradil objekt, kompleks ali območje, ki bi bil všečen vsem in kjer ne bi bilo navzkrižnih interesov. Od spretnosti posameznih inštitucij in posameznikov pa je odvisno kakšen bo končni konsenz in predvsem kaj bo prinesel uporabniku.

Kakšno je vaše mnenje o predvidenem kompleksu Medgeneracijskega centra?
Za Medgeneracijski center sem v sklopu mnenja k osnutku prostorskega dokumenta že podal svoje stališče. Zato tukaj le zaključna misel:
Medgeneracijski center Bistrica je projekt, ki bo v prostor »ob reki« prinesel novo vsebino, ga oživil in pozitivno vplival na spremembo bivalne kulture. S svojo pojavnostjo bo pritegnil pozornost tako voznika, ki se bo pripeljal z avtoceste, kot mimoidočega na sprehodu po cesti Talcev. V tem prostoru bo objekt postavil nove temelje prepoznavnosti prostora in zaključil trenutno neizkoriščen potencial lokacije.
Urbanistično gledano je projekt sprejemljiv in priporočljiv. Nekaj poudarka je potrebno posvetiti le ureditvi okolice, medsebojnim povezavam in navezavam na širši prostor (prostor reke, prostor med srednjo šolo in novim centrom, prostor proti stadionu, kjer lahko nastanejo konfliktne situacije). Ta prostor je potrebno posebej obravnavati v projektu navezav na okolico in ne v sklopu Sprememb in dopolnitev ureditvenega načrta za območje D20.

Bi lahko izpostavili najznamenitejše arhitekturne objekte v Domžalah?
Najznamenitejše objekte v Domžalah bi lahko sicer razvrstili v več kategorij. Če pa bi gledal le z vidika arhitekture kot spomenika bi to nedvomno bil objekt Kulturnega doma Bernik, kjer je prikazan šolski primer prenove kvalitetnega objekta iz zgodovine mesta.
Z vidika prepoznavnosti seveda ne gre zanemariti tudi kompleksa SPB in centra Vele, ki pa z arhitekturnega vidika seveda ne izstopata. Na tem mestu je torej priložnost, da se v Domžalah naredi projekt, ki bo vnesel nove smernice za izoblikovanje mestne podobe in dal mestu svoj pečat prepoznavnosti. In seveda: ni nujno, da bo to ogromen projekt.

S katerim projektom pa se trenutno ukvarjate?
Trenutno se ukvarjam z natečajnimi projekti vrtca in osnovne šole na Krtini ter več stanovanjskimi objekti ob Bistrici v Domžalah. Prvi natečaj je v zaključni fazi, drugi pa v začetni fazi. Veseli me, da se s takšnim pristopom rešuje problematiko gradnje vseh objektov, kjer občina sodeluje bodisi kot investitor, soinvestitor ali načrtovalec prostorskih ureditev.

Tjaša Banko