Cveta Zalokar – Oražem: “Ekonomija ni edini atribut bogastva”

1523
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 21.junij 2010
Kot vodja ene izmed poslanskih skupin, danes na državni ravni spretno dokazuje, da ženske v politiki nikakor niso »zgolj za okras«, še prej pa je svoje sposobnosti uspešno uveljavila na lokalnem nivoju. Domžalam in širši okolici se je Cveta Zalokar – Oražem namreč vtisnila v spomin predvsem kot večmandatna županja Občine Domžale, ki je kar dvanajst let izpolnjevala pričakovanja občanov, še vedno pa nismo pozabili, da so pod njenim okriljem izjemne rezultate dosegali tudi domžalski nogometaši in košarkarji.
Vselej polna idej, išče potenciale v medsebojnem sodelovanju in povezovanju, saj je prepričana, da se bogastvo občine in okolja nasploh nikakor ne skriva samo v njegovem ekonomskem položaju.
Nekoč zaposlena v knjižnici, danes še vedno rada bere, te dni pa med drugim tudi budno spremlja svetovno prvenstvo v nogometu…

Danes ste aktivni predvsem v politiki, v Domžalah pa vas morda še bolj poznamo kot našo bivšo županjo. Katero delo je bolj zahtevno? Je težje biti županja ali poslanka?
Težko je primerjati. Glede na velika pričakovanja občanov, je prav gotovo na nek način delo županje težje. Je pa tudi bolj konkretno; konkretnejši so rezultati in naloge, zato tudi dosežeš več uspehov in je s tega vidika to bolj zadovoljujoče. Pri delu poslanke pa si pravzaprav ujet v stvari, ki odločajo o zadevah na državni ravni, pri katerih pa je odgovornost za sprejetje teh odločitev včasih večja.

Kakšne so vaše prioritetne poslanske naloge?
Sem vodja poslanske skupine Zares, kar je gotovo bolj specifična naloga, ki pravzaprav temelji na predstavljanju stališč te skupine in koordiniranju dela med kolegi, številnih usklajevanjih… Po vsebini pa so to predvsem naloge s področja zdravstva, v zadnjem mandatu tudi kmetijstva (ekološka pridelava, GSO, varstvo čebel), lokalne samouprave, precej se ukvarjam tudi s področjem obrambe, zlasti s stvarmi, ki so povezane z nakupi (patrije) in seveda tudi drugimi aktualnimi stvarmi, kjer se udejstvuje stranka.

V parlamentu ste dejavni že kar nekaj let. Ste od začetka svojega udejstvovanja do danes tam opazili kakšne bistvene spremembe?
Stvari se spreminjajo, najbolj pa gotovo tolerantnost, medsebojno spoštovanje, nivo razprav… Tudi sodelovanja je vse manj; okopi med posameznimi strankami, med koalicijo in opozicijo, so vse večji, tudi pri tistih vsebinah, kjer bi zaradi interesa države morali pokazati več skupnega sodelovanja. Vse se ocenjuje izključno skozi perspektivo političnega interesa in cilja stranke.

Zadnje čase pogosto slišimo, da je nivo pogovorov v parlamentu na čedalje nižjem nivoju. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Nivo diskurza v parlamentu je pod vsakim nivojem. V zadnjem obdobju predvsem zato, ker se ne poslušamo, obtožbe letijo kar povprek, človeka se lahko obtoži ne glede na to, ali so te obtožbe dokazane ali ne. Ta nivo je res takšen, da lahko samo odbija ljudi, ki nas spremljajo, pa tudi mnoge med nami, ki na takšen način dela oziroma dogovarjanja ne pristajamo, ali pa imamo s tem velike težave.

Menite, da bi to lahko vplivalo tudi na nivo pogovorov v družbi nasploh?
Absolutno. Mi smo nekakšno ogledalo vsega, ljudje nas gledajo in še posebej za mlajšo generacijo je to zdaj postal način, na katerega se odzivajo. Vsakogar se lahko obtoži in govori neresnice. Gotovo se je ta nivo preselil tudi v družbo, ljudje so zelo agresivni, za kar si moramo pripisati krivdo tudi politiki, seveda v zelo različnih »dozah«.

Glede na to, da se približujejo volitve, me zanima, ali boste ponovno kandidirali za županjo?
Ne bom kandidirala za županjo. Ti razmisleki so bili zares izjemno kratki, res pa je, da me je veliko ljudi spodbujalo k temu. Razočarani so in očitno še niso pozabili mojega dela. Tega sem vesela. A zavedam se svoje odgovornosti v teh kriznih časih. Smo v koaliciji, ta se srečuje s številnimi težavami, tudi znotraj nas je mnogo razlik in vodenje ni optimalno. A treba se je truditi, skušati vplivati in uveljaviti čim boljše rešitve. Soočamo se z vsemi problemi, ki so se kopičili leta in leta. Nismo se jih lotili, ko so bili boljši časi nismo ustvarili rezerv, zato je tako, kot je.

Bi se, v primeru, da bi kandidirali in zmagali, odrekli poslanskemu mestu?
Seveda. Veste, da sem tudi zaradi lastnih izkušenj velika zagovornica ločitve funkcije poslanca in župana. Menim, da opravljanje obeh funkcij hkrati enostavno ni mogoče, ker je prezahtevno, kar sem izkusila tudi na lastni koži. Vem, da je takrat trpelo predvsem moje kvalitetnejše poslansko delo. Župani vedno postavijo na prvo mesto občino, zato včasih v državnem zboru ne morejo sprejeti rešitev, ki bi bile pomembne za vso državo.

Kako pa sicer gledate na občino, ki ste ji včasih »predsedovali«? Kako ocenjujete delo vašega naslednika, župana Dragarja?
Mislim, da je bilo v zadnjih štirih letih ogromno stvari zamujenih. Ni se sprejemalo odločitev, smo brez vizije in strategije. Žal ni bilo vložene tudi dovolj energije in volje za to, da bi se gradilo sodelovanje in povezovanje. Moram reči, da kot poslanka nisem videla, da bi kdorkoli potreboval moje delo, posredovanje in lobiranje na ravni države. Vse kar sem počela, sem počela na lastno iniciativo, medtem ko s strani občine ni bilo izraženih interesov, želja, pobud… Mislim, da je šlo za neke lažne strahove in rivalstva, ki v končni fazi niso dobra za lokalno skupnost. Zato v jeseni na lastno pobudo pripravljam posebno srečanje pomembnejših ljudi, ki živijo v Domžalah (zelo veliko jih je na raznoraznih mestih), kjer bi vendarle »spletli« neko neformalno mrežo, s katero bi s svojimi znanji in izkušnjami skušali pomagati svojemu okolju. Moram reči, da je tega sodelovanja v drugih okoljih bistveno več, povezovalni faktor vseh teh zadev pa mora biti župan ali županja. Žal mi je, da ne morem kot vplivna poslanka več narediti za svoje okolje.

Čemu pripisujete dejstvo, da so bile Domžale svoj čas najbogatejša občina v Jugoslaviji, dandanes pa to niso niti v Sloveniji? Kaj se je spremenilo?
Najbogatejša občina smo bili zato, ker je takrat občina sama vodila davčno politiko, imela je veliko več pristojnosti pri tem, kakšne davke predpisuje. Domžale so imele izjemno pronicljive in smele poglede za takratni sistem; davki pa so bili res stimulativni, zato so lahko ljudje v tej občini svoje potenciale dobro izkoriščali. Prihajali so tudi ljudje od drugod, saj so tu videli svoje možnosti. Konec koncev pa imajo Domžale tudi svoje naravne danosti in prednosti – so v središču, so v bližini glavnega mesta, imajo urejeno prometno infrastrukturo… Imajo vse atribute za uspešno občino.
V obdobju po osamosvojitvi občina nima toliko lastnih vzvodov, s katerimi bi lahko kreirala tudi ta del politike. V gospodarstvu je prišlo do padca, saj so propadla nekatera nosilna večja podjetja, česar občina ni mogla preprečiti. Sicer pa je danes skoraj bolj kot pronicljivost na področju ekonomije pomembna tudi kvaliteta življenja v nekem prostoru, ki se je v Domžalah izredno dvignila.

Bodo Domžale še kdaj najbogatejše?
V občini živi veliko bogatih posameznikov… A danes vsi vemo, da rast gospodarstva, BDP, ekonomija, niso več edini atributi »bogastva«. Jaz bi bila vesela, če bi bili najbogatejša občina kar se tiče odnosov med ljudmi, pestrega sodelovanja, kvalitete življenja, okolja, občutka varnosti, sodelovanja, solidarnosti… Glede tega pa smo v Domžalah vendarle zelo bogati. Imamo krasna društva, na vseh področjih, kjer ljudje žrtvujejo veliko svojega prostega časa.

Se vam zdi domžalski »občinski aparat« prevelik ali premajhen za te krizne čase?
Občinski aparat v Domžalah ni nič ekstremnega – ni ne prevelik, ne premajhen. Občina je ena večjih. A delo občinske uprave je odvisno od tistih, ki jo vodijo, usmerjajo, jo spodbujajo, skušajo motivirati k večji kreativnosti… Tega pa v zadnjih letih na občini ni več toliko opaziti. Mlačnost, rutina, povprečnost.

Menite, da je vodenje Domžal tako zahtevno, da mora župan računati na pomoč dveh profesionalnih podžupanov?
Kaj pa vem… odvisno je tudi od delitve dela. Jaz v tem ne vidim nobenega večjega problema. Občina je relativno velika, še vedno je največja med nemestnimi občinami, tako da, če bi bili profesionalni podžupani aktivni in bi jih »čutili« v idejah, projektih, organizaciji in vodenju dela, povezovanju vsega kar pokrivajo, potem to ni relevantno vprašanje.

Na kaj smo Domžalčani po vašem mnenju lahko najbolj ponosni?
Na ljudi. Predvsem so te prednosti v pestrem kulturnem, športnem in društvenem življenju. Imamo ogromno mladih, ki se ukvarjajo s športom, pojejo, igrajo… Kvalitetni športniki, solidni klubi. Tudi nekateri podjetniki so še vedno zelo znani, cenjeni. Smo še solidarni. V današnjem »zmaterializiranem« obdobju mišljenja je človek fasciniran, ko vidi, koliko časa je posameznik pripravljen posvetiti pevskemu zboru, delu v Rdečem križu, Karitasu ali raznih športnih društvih, ki glede na svoje finančne zmožnosti še vedno dosegajo izjemne rezultate. To nam je gotovo lahko v ponos.

Nekoč ste bili zaposleni v naši knjižnici. Jo danes pogosto obiščete?
Oh, ravno včeraj sem jo. Še vedno jo obiščem najmanj na vsakih štirinajst dni. Hodim tudi na mnoge prireditve, ki jih organizirajo, pa tudi sama vodim kakšen pogovor. Jeseni bo to večer s Frankom Jurijem na primer. Ja, knjižnica in knjiga je še vedno moja velika ljubezen. Vesela sem, da imamo še vedno tak posluh zato in da je obisk v knjižnici še vedno fenomenalen, da vedno »pogruntajo« kaj novega…

Kaj bi bil vaš prvi ukrep, če bi še kdaj prevzeli funkcijo domžalske županje?
Mislim, da je treba narediti nek »razvojni premislek« in to s številnimi ljudmi, ki imajo določena znanja, da bi skupaj ugotovili, kako naprej predvsem pri spodbujanju srednjih, malih podjetij. To je šibka plat te občine. Tudi z Ljubljano bi se morali povezati in rešiti zadeve v zvezi z javnim prevozom. Potrebno bi se bilo dogovoriti o hitrih in ljudem prijaznih povezavah. S sosednjimi občinami bi morali skupaj več narediti za varne kolesarske povezave. Pa mladi so nekako najbolj zapostavljeni, premalo zanimivega se dogaja.

Kaj pa naši nogometaši? Bi pod vašim vodstvom znova postali državni prvaki?
Po mojem je to bolj ali manj neponovljivo. Takrat je bila kriza v nekaterih znanih, velikih slovenskih klubih, mi pa smo tisti dve leti izkoristili, da smo »vskočili« v to… Problem vidim zlasti v zagotavljanju finančnih sredstev za delo profesionalnih kolektivov. Tudi košarkarji so bili takrat državni prvaki. Mislim, da oba kluba nimata dovolj paradržavnih finančnih virov, ki financirajo druge klube in zagotavljajo relativno visoka sredstva. V obeh sredinah pa odlično delajo z mladimi, imajo jasno vizijo in ustvarjajo kvalitetne lastne igralce. To je edino realno.

Spremljate svetovno prvenstvo v nogometu?
Seveda! Moj mož je v Južni Afriki ves čas, tako da sva na vezi glede dogajanja tam, sama pa redno spremljam rezultate in, jasno, slovensko reprezentanco. Ker smo nogometno obarvana družina, se temu pri nas tako ali tako ne da izogniti.

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo