Ste si v zadnjem času privoščili kaj sanjarjenja? Upam, če drugega ne, ste poskušali sanjati vsaj nogometno pravljico, ki se je kot napeta drama odvijala pred našimi očmi. Je že res, da se na nogomet po novem spozna prav vsak, in da bi lahko o kakovosti igralcev in prikazanih tekem razglabljali na dolgo in široko, pa vendar to ni moj namen. Pomembno je, da smo iz stoterih grl v en glas navijali za NAŠE. To šteje – občutek pripadnosti, enotnosti in skupnega cilja, tudi ko je ta zreduciran na belo piko na zeleni površini, ki mora prečkati tisto usodno belo črto.
Vesel sem bil za naše nogometaše, vesel sem bil, ko sem gledal iskrice v očeh svojih otrok, ko so vneto zamenjevali sličiče s podobami nogometnih idolov, vesel sem bil, ko sem videl, kako navdušeno je množica, sicer nogometnih analfabetov z mano na čelu, spremljala bobnenje v Južni Afriki.
In prav je tako, prav je, da si narod, kot smo, pogosto skregan in razklan, najde kakšno skupno točko, kjer vsi navijamo samo za ene in ti so seveda naši. Tudi če jim igra ne gre ravno od rok in tudi če se vrnejo, prej kot bi si želeli. Vsi vemo, da je naša reprezentanca dosegla ogromno, seveda bi lahko še več, pa vendar je dosegla nekaj, kar doslej ni uspelo še nobenemu in zato si zasluži samo čestitke.
Na živce mi gre, ko ob naši “nogometni pravljici” berem zagrenjene komentarje pametnjakovičev, ki s svojim sarkazmom skušajo uničiti uspeh nogometašev, govorijo o slabi igri, začetniški sreči … Dragi moji, najraje bi vam porinil žogo v roke, da vas vidim, kako se eno uro in pol preganjate po igrišču in koliko znate pokazati tudi z nogami in ne le z jezikom. Najlažje je ležati doma na kavču, s polnim naročjem čipsa in pivom v roki ter preklinjati “prekletega bedaka”, ki ni izkoristil priložnosti. Vsak, ki se je kdaj iz gledalca prelevil v igralca, ve, kako srčno si vsak želi uspeti in kako si vsak prizadeva, da bi od sebe dal kar največ. Tudi zato mi je bilo hudo, ko sem gledal severnokorejsko reprezentanco, ki se je ob koncu v agoniji branila proti premočnim nasprotnikom, semafor pa je neusmiljeno našteval usodno količino golov. Seveda so igrali slabo oziroma so bili pač slabši od nasprotnika, pa vendar vem, da so dali vse od sebe in to je pomembno. Tudi oni so imeli svoje sanje in konec koncev še dolgo bodo lahko razlagali svojimi otrokom in vnukom tudi o tej “usodni” tekmi. Kajti oni so bili tam.
Tudi mi smo bili tam, v mislih smo tekali z našimi nogometaši in stiskali pesti ob vsakem strelu v smeri gola. Tudi mi smo skupaj z njimi delili delček sanj in v času, ko praznujemo novo obletnico naše mlade države, je prav, da si lahko še vedno rečemo, da so sanje dovoljene …
R. G.