Prof. dr. Peter H. Weil – 90 let pestrega življenja

0
2712
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 21.julij 2011

Peter H. Weil, po rodu Avstrijec, je upokojeni kirurg in profesor kirurgije, ki je večino življenja preživel v Ameriki. Na jesen svojega življenja se je poročil s Slovenko in preselil v naše kraje – v Preserje pri Radomljah.

Konec januarja 2011 je praznoval svoj 90. rojstni dan, najprej z družino v Sloveniji, nato s prijatelji v Avstriji ter za sam zaključek še v Ameriki z družinama svojih ameriških hčera.
O njegovi življenjski poti sem se pogovarjala tekom mojega obiska njega in njegove žene v njunem očarljivem stanovanju v Portorožu. Petra poznam že vrsto let, saj sem prvi intervju z njim opravila pred štirinajstimi leti za osnovnošolsko revijo Janka Kersnika Brdo. Najin klepet je bil seveda nostalgično vezan na številne skupne spomine, tako pestre in tako dragocene, da mu želim vse najboljše in da se mu izpolni želja, ki mi jo je zaupal na praznovanju rojstnega dne v Radomljah – »Še mnogo let te sreče«. Dodajam pa še željo, da čez štirinajst let napiševa naslednji intervju.

24. januarja 2011 ste praznovali svoji 90. rojstni dan. Kakšen je recept za tako visoko starost?
Dobri geni. Moja mama jih je doživela 97, moja teta 95, moje sestrične so prav tako dočakale visoko starost. Torej smo dolgo živeča družina. Drugi nasvet je preudarno življenje. Nič v izobilju in vsega v zmernosti. Nikoli nisem kadil, nikoli jedel preveč hrane. Nimam nobene posebne diete, jem, kar mi je všeč, vendar zmerno. Pred tremi leti sem opazil, da sem se zredil za štiri kilograme, zato sem šel v avstrijsko gorsko letovišče, kjer sem 4 do 5 ur dnevno namenil hoji po planinah, malo jedel in kmalu prišel na svojo normalo težo. Vse to govorjenje o hormonih, ki naj bi bili krivi za debelost, je nesmisel. Če ne ješ preveč, se ne zrediš.
Nikoli nisem pretirano pil. Popijem kozarček v popoldanskih urah, morda kozarec vina ob dobrem obroku. Nikoli pa ne pijem žganih pijač. Vedno sem se ukvarjal s športom, plavanjem, tenisom, smučanjem na vodi, pohodništvom. Še vedno se ukvarjam s športom, kolikor lahko, zadnjih pet let me pri tem nekoliko omejuje makularna denegeracija, ki do neke mere zmanjšuje moj vid.
Ohranjam stike s prijatelji in seveda imam mlado ženo, ki res lepo skrbi zame, in poskrbi, da ostajam dejaven. Nedavno sem prebral knjigo ameriškega zdravnika Zdravo staranje, in ugotovil, da sem delal večino stvari, ki jih on priporoča – zmerni stres in socialni stiki. Edina stvar, ki je nisem delal, je, da nisem jedel zelenjave, vendar pojem veliko sadja ter tako zaužijem vitamine. Sem edini v svoji starostni skupini, ki nima ledvene bolečine. Pred štirimi leti sem imel napad ledvene bolečine. Fizioterapevt mi je pokazal sklop vaj, ki jih delam vsako jutro, in od tedaj naprej nimam več bolečin. Prepričan sem, da bi bil rentgenski posnetek moje hrbtenice slab, saj se je moja telesna višina zmanjšala za tri centimetre, zagotovo pa so moje medvretenčne ploščice izobličene. Kadar me med tekom začne boleti kolk, nadaljujem s hojo in bolečina sčasoma izzveni, brez zdravil. Vsak dan v dobrem vremenu se sprehajam skupaj z ženo in s psom. Še vedno lahko hodim po gorah, kot si videla preteklo poletje, ko smo se skupaj z mojo hčerjo, njenim možem in mojim vnukom Liamom povzpeli na Panther’s mountain.
Moji možgani še vedno delujejo stoodstotno in imam dober spomin.

Kako ste praznovali svoj rojstni dan?
Načrtoval sem trojno praznovanje. Moja žena je organizirala kosilo z našo družino v restavraciji v Radomljah. S sorodniki in prijatelji sem imel kosilo na Dunaju, kamor je prišla tudi moja mlajša hči, s katero sva nato odletela nazaj v Ameriko. Z njo, njenim možem in mojo drugo hčerjo pa sem praznoval še v Oregonu na Zahodni obali.

Vse svoje življenje ste delali kot zdravnik. Kakšno kariero ste imeli?
Rojen sem bil na Dunaju, kjer sem študiral medicino in začel kirurško specializacijo v Univerzitetni bolnišnici na Dunaju. Med specializacijo sem dobil Fullbrightovo štipendijo in tako preživel leto in pol v Ameriki, kjer sem srečal svojo prvo ženo. Po povratku na Dunaj so se mi sanje kmalu razblinile, saj nisem delal stvari, ki sem jih želel, zato nisem videl veliko priložnosti za dobro kariero na univerzi. Po drugi strani pa sem že poznal medicino v Ameriki in tako sva se z ženo odločila, da se vrneva nazaj. Tam sem dosegel dobro kariero, preživel 40 let, postal profesor na fakulteti za medicino, direktor kirurgije v več večjih bolnišnicah. Kariero, ki je ne bi nikoli dosegel na Dunaju. Postal sem državljan Amerike, imel dve hčeri.
Moja žena je umrla pri relativno mladih letih in dolgo časa sem bil vdovec. Kot upokojenec sem obiskal starega prijatelja v Radomljah, Ivana Nastrana, ki sem ga poznal od vojne dalje, in zaljubil sem se v njegovo hčer, ki sem jo poznal kot otroka, a je nisem videl mnogo let. Zaradi najine razlike v letih, 32 let, nisem mislil, da jo bom zanimal. Kljub temu sem jo in tako sva se poročila pred petnajstimi leti v Ameriki. Svojo hišo v predmestju New Yorka sem prodal – ti si to hišo obiskala, ko smo potovali po Ameriki in jo celo naslikala za moj 80. rojstni dan! Tako sem se preselil v Preserje, kjer ima moja žena lepo hišo z velikim vrtom. Kupila sva tudi stanovanje v Portorožu, kjer preživiva veliko časa, saj imava rada morje. Z eno nogo sem še vedno v Ameriki, saj tam živita moji hčeri z družinama. Obdržal sem le poletno hišico ob jezeru v zvezni državi New York, kjer preživiva vsa najina poletja. Pred štirinajstimi leti, ko si me intervjujala za osnovnošolski časopis, sem bil navdušen nad tvojo angleščino, in tako sva te vzela s seboj na počitnice v Ameriko. Svetoval sem ti, da greš v gimnazijo, študiraš latinščino in te spodbujal k študiju medicine. Zdaj si zdravnica, pred seboj imaš veliko kariero in zelo sem ponosen nate. Sam tudi nisem povsem izgubil stika z medicino. Seveda ne morem več operirati, še vedno pa poučujem na Fakulteti za medicino na Univerzi v Ljubljani. Vse svoje življenje sem rad poučeval in bil rad v stiku z mladimi ljudmi. Pogosto grem na Dunaj, moje rodno mesto, saj sem tudi avstrijski državljan in imam stalno prebivališče v Sloveniji.

Očitno je, da radi tudi potujete …
Izredno rad potujem in zelo veliko sem potoval, ko sem delal. Hodil sem na kongrese po vsem svetu in na njih predstavljal svoje delo. Operiral sem v šitirih državah in predstavil svoje delo v več kot ducatu držav po vsem svetu. Po upokojitvi sem potoval zasebno. Obiskal sem 75 držav na petih celinah.

Katera država je po vašem mnenju najlepša?
Ameriški pisatelj Will Rogers je rekel, da nikoli ni spoznal človeka, ki mu ne bi bil všeč. Jaz pravim, da nisem obiskal države, v kateri mi ni bilo všeč vsaj nekaj. Razen morda v Savdski Arabiji, žalostni državi z muslimanskim diktatorstvom, neprijazni do tujcev, čeprav jih potrebujejo. Po drugi strani sem delal v Braziliji v ameriški bolnišnici in užival njihovo gostoljubje ter bil mnogokrat povabljen nazaj.

Kje se počutite najbolj doma?
To je dobro vprašanje. Ameriški pisatelj James Mitchener je zapisal »Svet je moj dom«. Seveda je potoval mnogo več kot jaz, vendar lahko rečem, da se udobno počutim v Sloveniji, uživam poletja v hišici v Ameriki in tudi na Dunaju se ne počutim tujca.

Kakšno je vaše mnenje o slovenski medicini?
Lahko rečem, da ameriški pacienti ne bi nikoli dovolili slovenskega načina obravnave. Ne govorim o kakovosti, ki je dobra! Govorim o odnosu pacient – zdravnik, ki mu manjka osebnega stika. Pacienti se bojijo vprašati zdravnika, kar jih zanima. Vedno znova se zgodi, da je kdo od naših znancev operiran in ne ve, kakšen poseg je imel. To se v Ameriki nikoli ne zgodi. Odvetniki skrbijo, da zdravniki svoje paciente stalno in dobro osveščajo. Prav tako ugotavljam, da študentje niso navajeni sodelovati pri predavanjih in jih je strah odgovarjati na vprašanja, če jih kaj vprašam. Odnos z ameriškimi študenti je precej drugačen. Dobra stvar slovenskega zdravstvenega sistema pa je seveda ta, da v primerjavi z ameriškim ne stane veliko, vendar pa morajo pacienti dolgo čakati na svoje zdravljenje. Dobiš to, kar plačaš.

Ključne razlike med Slovenijo in Ameriko?
Slovenija je majhna država, v kateri so razdalje majhne, preprosto se je peljati z enega na drug konec. Je lepa država, saj ima tako gore kot morje, ki ga Avstrija nima. Ne da se je primerjati z Ameriko, ki ni ena država, temveč več zveznih državic, od katerih je večina večjih od Slovenije. Majhne države imajo svoje prednosti, so bolj zgoščene in lažje je vzdrževati odnose s prijatelji.

Na kaj ste najbolj ponosni?
Imel sem zelo dobro osnovnošolsko izobrazbo na Dunaju, od katere imam koristi do tega dne. Svoje strokovno znanje sem oplemenitil v Ameriki. Ponosen sem, da sem kot imigrant dosegel tako kariero v Ameriki. Nedavno je bilo tam ustanovljeno združenje zdravnikov, ki sem jim bil predstojnik, počaščen sem, da sem predsednik Združenja Albert Einstein College of Medicine. Ponosen sem tudi, da sta moji hčeri dosegli dobro izobrazbo in lepo kariero – ena je fakultetna profesorica, druga biologinja. Vem, da imam veliko znanja, in mi je žal, da ga ne morem presaditi v možgane drugih ljudi in da bo umrlo z menoj, vendar se ga trudim posredovati naprej, kolikor je le mogoče, zato še vedno poučujem.

Kaj menite o mladih?
Nekoliko sem razočaran, da je toliko mladih ljudi skrenilo s poti in nimajo pravega cilja v življenju. Njihov nivo kulture je nizek. Internet je njihov Bog.

Kdo je imel največji vpliv na vaše življenje in komu ste najbolj hvaležni?
Od vseh najbolj svoji mami. Moj oče je bil kirurg, predan svojemu poklicu, z malo zanimanja zunaj kirurgije. Mojo izobrazbo je v osnovi vodila moja mati. Leta 1945, ob koncu vojne, smo izgubili vse – hiša je bila požgana, oče je bil mrtev. Lahko bi dobil dobro plačano službo pri okupacijskih silah Amerike na Dunaju, vendar je moja mama rekla, da bi moral študirati medicino ter naj ne skrbim, da bova zmogla. In sva. Ko sem doštudiral, bi lahko dobil dobro plačano službo v mestni bolnišnici. Mama mi je svetovala, da je za mojo kariero pomembno, da grem v univerzitetno bolnišnico. Dve leti sem bil brez plače, vendar sva zmogla.
Moja prva žena je omogočila, da sem se privadil ameriškemu načinu življenju.
V mojem strokovnem življenju sem vedno iskal nekoga, ki bi me vodil in vedno sem končal kot tisti, ki je vodil druge. Velikokrat so mi rekli, da je to moja kirurška osebnost. Zdaj na stara leta sem precej odvisen od svoje mlade žene, še posebej zaradi težav z očmi. Kljub temu je dober občutek, da mi ni treba skrbeti, in pustim, da ona vodi celotno predstavo. Hvaležen sem ji, da mi ni treba misliti o domu za ostarele. Poskrbi, da mi ni nikoli dolgčas, da imam dovolj stika z ljudmi, uredi, da imam družbo za igranje kart itd. Zelo sem vesel, da ljubeče skrbi zame.

Kaj boste zapustili za seboj?
Najboljša stvar, ki jo človek lahko pusti za seboj, je znanje, da je pozitivno vplival na življenja drugih ljudi. Ti bi morda tako ali tako postala zdravnica, vendar čutim, da je moralna podpora, ki sem ti jo dajal, bila nekaj pozitivnega. Obstajajo ljudje, ki so kirurgi, pa nikoli ne bi bili, če jim ne bi pomagal. Kljub temu da je imelo moje življenje vzpone in padce, lahko rečem, da je bilo dobro življenje.

Poleg vsega, kar ste me strokovnega naučili in mi moralnega privzgojili, sem bila tudi ena od otrok, ki ste jih vi in vaša žena odpeljali v Ameriko. Koliko nas je bilo takih?
Martin, Rok, David, Gregor, Andreja, David, Saša, Peter, Miha, Žiga, Ahac, ti … preko ducat. Mnoge sva peljala na Niagarske slapove in druga velika mesta na Vzhodni obali. Gostila sva tudi več odraslih obiskovalcev iz Slovenije.

Poleg teh obstaja še več mladih umov, na katere ste imeli vpliv v preteklih petnajstih letih …
Da, mnogim otrokom sem pomagal pri njihovih domačih nalogah, gostil male skupine za konverzacijo. Nekaj let sem poučeval v Centru za mlade in tudi v Univerzi za tretje življenjsko obdobje.
Na Medicinski fakulteti v Ljubljani poučujem že več kot deset let. Na semester imam dve predavanji, in sicer študentom 6. letnika medicine. Letos začenjam z novim predavanjem, tako da bom predaval štirikrat na semester.

Kateri konjički vas še zaposljujejo poleg vseh teh intelektualnih dejavnosti?
Moj največji konjiček je bila vedno glasba, klasična glasba. Kot Dunajčan sem se rodil z glasbo. Moja prva žena je igrala piano, zato sva živela takorekoč v koncertnih dvoranah in operah v New Yorku. Slednje v Sloveniji zelo pogrešam. Občasno greva z ženo na koncert v Cankarjev dom ali opero, vendar ne tako pogosto. Imam veliko zbirko zgoščenk, večino klasične glasbe, in te poslušam zelo pogosto.

Katera skladba vam je najljubša?
Imaš raje jastoga ali file mignon? Obe sta odlični, vendar se ne moreta primerjati z Beethovnom, Mozartom ali Schubertom.
Spoštovani in dragoceni prof. dr. Peter H. Weil, iskrena hvala za vse, kar dajete svoji okolici v Sloveniji, študentom in študentkam medicine v Ljubljani. Vse najboljše ob vašem jubilejnem prazniku in še mnogo let polnega življenja!

Nadja Jarc, dr. med.

Oglasno sporočilo