Intervju: Emil Milan Pintar

2171
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 3.september 2010
MEDTEM, KO OSVAJAŠ KRALJICO, POGOSTO NALETIŠ NA TRDNJAVO,
je eno izmed izredno praktičnih pravil, ki jih brez dvoma mora upoštevati vsak izkušen šahist. Kot sem predvidevala, se je Emil Milan Pintar izkazal za prav takšnega, čeprav nisem niti pomislila, da se bo najin intervju zaključil s partijo šaha.
Vsekakor lahko rečem, da je gospod Pintar zanimiv človek in nevaren šahovski nasprotnik, drzen tako pri tej kraljevski igri kot tudi v življenju. Nekdanji poslanec, filozof in generalni sekretar Avtoprevozniške zbornice Slovenije, danes uživa življenje in se posveča predvsem zadevam, za katere prej ni našel časa.
Da ne pozabim omeniti, kako se je končala najina partija. Igro sem izgubila. Ampak saj veste, kako je pri šahu: medtem, ko iščeš pot do kralja, te vedno prevara kakšen kmet…

Doslej smo vas poznali v vlogi filozofa, nekdanjega poslanca, generalnega sekretarja avtoprevozniške zbornice… S čim se ukvarjate danes?
Danes sem pravzaprav klasičen upokojenec, s tem, da sem še vedno mogoče nadpovprečno aktiven. Poskušam redno spremljati in razumeti dogajanje v Sloveniji, zanima me predvsem celostna slika… V življenju sem se veliko ukvarjal s strategijami razvoja in na to temo predaval tudi v tujini ter vodil projekt Slovenija 2000. Tako, da se ne zanašam na posamezni podatek, ampak na razumevanje celotnega spleta razvojnih trendov, ne zgolj ekonomskih. Tudi pišem o tem; lansko leto sem objavil kar nekaj člankov v Financah, da o ostalih ne govorim.
Drugače rad lovim ribe, odigram kakšen tenis, precej gobarim, imam čebele, obdelujem vrt… Poskušam živeti normalno in zdravo, skratka počnem vse stvari, za katere prej nisem imel časa, ker sem delal po deset, dvanajst ur na dan.

Katera od funkcij, ki ste jih opravljali, se vam je zdela najbolj zahtevna?
Sigurno obdobje, ko sem bil poslanec in to iz dveh razlogov. Prvič, so bili to precej nemirni, prevratniški časi. Takrat se je Slovenija osamosvajala, jaz pa sem bil v sklicu takratne skupščine, ki je sprejemal te odločitve. Bil sem v parlamentu in menim, da sem tudi sam precej prispeval k osamosvajanju, tudi s projektom Slovenija 2000, ki je jasno določil, da ima Slovenija samo dve alternativi; ali doseže v Jugoslaviji popoln preobrat v miselnosti in gre Jugoslavija v smeri konfederacije ali pa osamosvojitev. Takrat sem bil zaradi tega tudi v velikih konfliktih s politiko. Drugič pa zaradi parlamenta samega.

Lahko primerjate parlament nekoč in danes?
Parlament je bil takrat povsem drugačen kakor danes.

Tiste dni smo se v parlamentu še ukvarjali s problematiko razvoja, skušali smo določiti neko smer razvoja, medtem ko je danes parlament mešetarjenje z občinskimi interesi. Včasih me spomni na star škotski grad, kjer se duh pojavi samo še vsakih deset let.

Tako, da se mi zdi, da je parlament danes izgubljena tržnica, sejem ničevosti. Zakoni, ki jih sprejemajo, so slabo pripravljeni, neusklajeni med seboj in največkrat delani za osebno rabo in osebno korist posameznega vplivneža, medtem ko neke zavesti o celostnem razvoju parlament skoraj ni več sposoben.

Kako kot bivši politik ocenjujete trenutno državno politiko?
Kar precej sem razočaran. Trenutna politika se je začela izgubljati v posameznostih, preveč je levo-desnega konflikta. Državo sem zmeraj razumel kot institucijo, ki naj bi upravljala javne zadeve in reševala skupne probleme. Videl sem jo kot » res publiko« oziroma javno stvar in zdaj mirno lahko rečem, da so nam državo ukradli. Polastile so se je razne mreže, predvsem pa »lumpje«, ki zdaj diktirajo stvari, ki so v njihovo zasebno korist. Približno 50 odstotkov Slovencev je zdajle krepko osiromašenih, medtem ko je 10 odstotkov krepko priviligiranih, tako finančno kot po vseh institucionalnih oblikah in dostopih do zdravja, izobraževanja, uslug bank in države. Z vidika celotne družbe se mi zdi sedanja politika izrazito neuspešna, neprimerna in v nekem smislu nedostojna in nemoralna. Zlasti me jezi ta skorumpiranost, ker trdim, da je tajkunstvo kot finančni pojav, možno samo v družbi, ki ima skorumpirano politiko in skorumpirane nosilce državotvornih sistemov: sodstvo, tožilstvo, ministrstev itd. Kaj vam pomeni, da lahko gospa Tovšakova izjavi, da ima celjsko sodstvo v žepu, sodišče in sodniki pa nič?

Kaj pa odnos med mediji in politiko? Predvsem mislim na poseganje medijev v zasebno življenje politikov, čemur smo danes priča tako rekoč na vsakem koraku…
Glavnega problema pri medijih jaz pravzaprav ne vidim v poseganju v zasebnost, vprašanje je tudi, kje je meja zasebnosti… Če je nekdo na javni funkciji, potem stvari, ki zadevajo učinkovitost opravljanja te funkcije, niso zasebna stvar. V nasprotnem primeru pa mislim, da bi mediji morali pokazati več dostojnosti. Glavni problem medijev je v tem, da danes kapital diktira način dela v medijih, izgubila se je strokovnost, profesionalnost. Vsi delajo vse; jaz sem imel na primer v zadnjih petih letih kakih sto razgovorov z novinarji, s tem da je o isti stvari iz iste medijske hiše vedno prišel drug človek, ki ni poznal nobenega ozadja stvari, o katerih se je želel pogovarjati. To pomeni, da so danes novinarji potisnjeni v situacijo, da vsi delajo vse. Enostavno se jim da naloga, ne da pa se jim časa. Ne poznajo ozadja, ko jim nekaj poveš, tega ne razumejo in se potem lovijo na posamezne besede. Nekaj napišejo in tisto, kar je napisano, je napisano za danes. Včerajšnja novica pa je danes toaletni papir.
Strokovnega novinarstva je relativno malo, kot je malo tudi specialistov v novinarstvu. Spominjam se časov velikih novinarskih imen na primer za zunanjo politiko, za gospodarstvo, za transport… Lahko danes izpostavite novinarja, ki se spozna na transport? Seveda ne in to je osnovni problem novinarstva, da je diktat kapitala ustvariti profit in novica, ki se najbolje prodaja je vedno najslabša. Zato vsi iščejo te najslabše, najbolj provokativne novice in če ji ni, jih ustvarijo.

Z mojim sinom, ki je pred kratkim doživel nesrečo, so bili menda objavljeni štirje intervjuji, čeprav nobenega od njih ni dal, kar kaže tudi na sodobno novinarsko moralo, nihče za nič ne odgovarja, objavi se lahko karkoli.

Kako bi komentirali aktualne probleme v zdravstvu?
Vsaka družba ima pač en del svojega šodra. V vsaki profesiji lahko razpotegneš ljudi v neko Gaussovo krivuljo in če na eni strani dobiš tistih 17 odstotkov nadpovprečnih in visoko nadpovprečnih, dobiš na drugi strani tistih 17 odstotkov podpovprečnih. Če dobiš na eni strani 17 odstotkov visoko moralnih, dobiš na drugi enak odstotek problematičnih in čistih barab. Problem je, kdo v neki stroki diktira temeljna dogajanja. Če v družbi prihaja do nekega razpada pravnega reda in nefunkcioniranja države, prihaja tudi do razpada moralnega sistema oziroma obratno. To se je zgodilo v zdravstvu. Na eni strani imamo izvrstne zdravnike, vendar je evidentno, da so se funkcij v zdravstvu polastili moralno oporečni, lakomni, pokvarjeni ljudje, ki jih zanima vse kaj drugega kot Hipokratova zaprisega. Ti ljudje danes vodijo politiko, zdravstvo pa kot sistem postaja nemoralno. Pa vendar je jasno, da je problem isti kot v slovenski družbi. Nimamo slabih zdravnikov, imamo pa zelo slabo zdravstvo, ker zdravstva ne vodijo najboljši zdravniki.

Kakšni vozniki smo Slovenci?
Po eni strani povprečni, po drugi strani pa zaradi permanentnih stresov v družbi (zaradi neobstoja pravnega reda) nervozni, površni in nesramni. Z eno besedo, nasilni. In spet sva pri istem; prometa ne definirajo normalni vozniki, pač pa tistih 5 procentov divjakov, nasilnežev, s katerimi se policija ne ukvarja oziroma jih ne kaznuje primerno. Poglejte, včeraj sem se peljal iz Trzina v Domžale. Vozil sem 70, kot je tam predpisano in kjer se desni pas izteče v levega, po njem vsaj 130 km na uro pripelje norec, ki med ograjo in mano izsili prednost. Če ne bi divje zaviral, bi me zbil na drugo polovico, sebe pa v ograjo. In takih ljudi policija ne pobira s cest. To so ljudje, ki bi nujno potrebovali umiritev v zaporu in ustrezen psihiatrični tretma. Policija bi jih morala takoj zapreti za10 ali 20 dni in jim ponuditi to zdravniško, psihiatrično pomoč, namesto, da jih kaznuje z 200 evri. Policija še vedno misli, da bo večino prometa obvladovala s finančno represijo, kar pa seveda ni res; to je zgolj inkasanstvo.

Ste zadovoljni z našim sistemom cestninjenja?
Ne. Osnovni problem je, da ta sistem povzroča zelo veliko zastojev. Računajte, da ima Slovenija 500 kilometrov avtocest in 27 plačilnih postaj. Vsaka plačilna postaja pomeni zaustavljanje, ne samo tovornih temveč tudi osebnih vozil. Če k vsem tem postajam prištejete še dnevno število nesreč in popravila cest, morate praktično zaustaviti avto na vsakih deset kilometrov. Zaustavljanje vozil in kolone bistveno bolj obremenjujejo okolje kot pa promet sam. Morali bi odstraniti plačilne postaje, česar pa ni mogoče narediti brez elektronskega sistema cestninjenja tovornjakov in avtobusov. Elektronskega cestninjenja osebnih vozil še ni, oziroma ni še nikjer razvito do te mere, da bi bilo funkcionalno uporabno. Moramo se sprijazniti, da bomo imeli naslednjih deset, morda še več let, vinjete za osebna vozila. To se mi zdi pametna rešitev, čeprav je bila takrat vpeljana na hitro in iz drugih razlogov.

Vse, kar sta o uvajanju sistema elektronskega cestninjenja osebnih vozil sprejeli Janševa in Pahorjeva vlada v svojih Akcijskih programih (kako bomo v enem ali dveh letih imeli elektronsko cestninjenje osebnih vozil), so čiste neumnosti. To je dokaz več, da vlada in parlament ne vesta pravzaprav nič o teh stvareh, oziroma, kako z njima manipulira mreža pijavk, prisesana na državni denar.

Kar se pa tiče višine cestnin, je vinjeta na nek način res nepoštena, kot vsak pavšal (tudi plačevanje RTV na primer); strošek je enak za tistega, ki pride enkrat s hribov v Ljubljano in tistega, ki je v Ljubljani vsak dan. Pavšal pa je zmeraj vpeljan, kadar ni elegantnejše ekonomske rešitve in mislim, da so za cestninjenje osebnih vozil vinjete še vedno najelegantnejša rešitev. Vse ostale so ekonomsko, pravno in funkcionalno bolj sporne.

S kakšnimi razmerami se dandanes pri nas še soočajo avtoprevozniki?
Problem avtoprevoznikov je, da je Evropa storila zelo malo na poenotenju prometnih in kazenskih predpisov. Poglejte, če se recimo iz Domžal odpravi tovornjak v Belgijo, v Sloveniji plača cestnino peš, čez Avstrijo mora imeti posebno napravo za mikrovalovno cestninjenje, čez Nemčijo posebno napravo za satelitsko cestninjenje in ko pride v Belgijo, mora kupiti vinjeto za tovornjak. Nazaj pa ravno tako. Ali primer, da moraš imeti v Sloveniji podnevi prižgane luči, v nekaterih državah hočeš nočeš, v tretjih pa je to kaznivo. Če govorimo o standardih, ima skoraj vsaka država svoj standard, koliko sme biti tovornjak dolg, koliko visok in koliko širok. Tisto, kar je dovoljeno v eni državi, je v drugi spet kaznivo.
Težava je pri nas tudi v tem, da je gorivo postalo zelo drago in to zmanjšuje konkurenčnost slovenskih prevoznikov. Najbolj pa prevoznike tepe finančna nedisciplina, saj nekateri naročenih prevozov ne plačujejo po leto ali dve, ali pa nikoli,vlada pa ne reagira. In vlada, ki dela približno osem milijonov evrov izgube dnevno pri upravljanju podjetja »Slovenija d.o.o« zdaj »strga«, kjer more in vrši pritiske na vse, na državljane in podjetja.
Obseg slovenskega prevozništva se je v zadnjih letih zmanjšal skoraj za tretjino. Hkrati pa v Slovenijo uspešno prodirajo tujci iz pravno še manj urejenih držav, Romuni, Bolgari, ki vozijo z gorivom, ki je dvakrat cenejše. Država pri tem izgublja veliko.

Evropska komisija je pred časom podala predlog za zeleni transport, ki vključuje tudi spremembo direktive o evrovinjeti, s katero bi državam članicam omogočili učinkovitejše cestninjenje tovornjakov glede na škodo, ki jo povzročajo okolju. Bo predlagan sistem sploh stopil v veljavo?
Ta predlog je bil nedodelan, nastal je pod pritiskom vseh okoljskih skupin in okoljske filozofije, zato ima celo vrsto ekonomskih pomanjkljivosti. Veste, prometa ne morete opazovati izolirano. Transport je produkcijski strošek. Če se bistveno podražijo cestnine, se bistveno podražijo produkti. Če to stori posamezna država, naredi svojo industrijo nekonkurenčno.
Variante, da je treba cestnino bistveno podražiti, da bi zmanjšali transporte, so po mojem mnenju zgrešene. Pot je drugje. Prvič, v razvoju tehnologij, ki bodo bistveno zmanjšale onesnaževanje. Drugič, pa bomo v približno dvajsetih ali tridesetih letih imeli na razpolago dovolj dobre tovornjake, ki ne bodo uporabljali fosilnih goriv, ki jih poznamo danes. Kot sem rekel, okolje je potrebno zaščititi z drugimi ukrepi, z večjo pretočnostjo cest, z večjo količino ekoloških con, s prepovedjo vstopa črnim tovornjakom (tistim, ki najbolj svinjajo) oziroma obremeniti take z dodatno, ekološko vinjeto. Je pa seveda jasno, da se bo gotovo dražil transport in zato tudi produkti.

Kaj menite o dokaj visokih kaznih za prometne prekrške?
Po eni plati so te kazni bistveno previsoke, sploh za manjše prekrške. Na primer, če nimaš pripetega pasu v Domžalah… Sicer sem striktno za pripenjanje, je pa kazen za nepripetost nesmiselna, še je vožnja omejena na 30 km na uro; drugače je na odprtih cestah. Po drugi plati pa so kazni za prometne norce nikakršne. Najbolj je ta bipolarnost vidna v odnosu do motoristov. Mediji, policisti, družba vsi obravnavate motoriste kot največje žrtve cest. Motoristi pa so hkrati tudi največji nasilneži na cestah, saj ceste uporabljajo predvsem zato, da bi se izživeli. Ne spoštujejo nobenih zakonov ali omejitev. Ko grem v soboto in nedeljo v Poljansko dolino, je le-ta uničena samo zaradi teh divjakov, ki si med seboj sporočijo, da ni policistov in potem tam divjajo po 140, 180 po dolini, kjer je za ostale omejitev, razen v naseljih, običajno 90 kilometrov na uro.
To je en problem. Drug problem pa je to z denarjem, kar se mi zdi strašno krivično. Visoke denarne kazni so posebno nasilje nad obubožanim prebivalstvom in mislim, da bi morali kazni za manjše prekrške znižati, po drugi strani pa jih multiplicirati z dohodkom človeka. Nekatere države že gredo v tej smeri. Tretji problem pa je, da je v naši državi, spet zato, ker je padel pravni red, naraslo število ljudi, ki so »nedotakljivi« in jih nihče ne kaznuje. Zadnjič sem slišal, da so se redarji nekega slovenskega mesta pri usposabljanju morali najprej naučiti na pamet številke osebnih vozil občinskih funkcionarjev. Njih se ne ustavlja in ne kontrolira.

Glede na to, da se približujejo županske volitve, me zanima, kako gledate na lokalno domžalsko politiko?
Veste, mnogo premalo sem vpet v to dogajanje, da bi znal oceniti. V soboto in nedeljo me ni tukaj, čez teden delam, tako da ne bi ocenjeval. Bi pa izpostavil par motečih stvari, ki jih opažam.

Mislim, da imajo Domžale še vedno preveč značaja primestnega, ljubljanskega, spalnega naselja. Navsezadnje se to vidi po tem, da Domžale v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih niso bile sposobne razviti nekega mestnega centra z mestnim trgom in vsemi funkcijami.

Mogoče so k identiteti Domžal kot mesta, paradoksno, še največ prispevali domžalski ekipni športi, košarka in nogomet. Urbanizem pa je neposrečen, saj ni oblikoval mestnega središča in ni razvil mesta. Tak pa je tudi prometni režim v mestu, zlasti problem je regionalna cesta Ljubljana-Celje, ki je odrezala severni del Domžal od mesta. Tu mislim, da bi morali postaviti semaforje in z njimi upočasniti promet, hkrati pa povečati dovoljeno hitrost, npr. na 70 km na uro, ki je sicer zdaj z znaki omejen na 50 kilometrov na uro. Nujno bi morali priključiti ta severni del mestu Domžale in urbanistično razviti mestno jedro z vsem, kar spada zraven.

Ali sedanji župan po vašem mnenju dobro odpravlja svojo funkcijo?
O županstvu in županski politiki bi rekel samo to: pred dvema letoma sem pisal županu glede prehodov preko te ceste in nisem zaslužil niti odgovora. S tem je veliko povedanega. Če se mu v njegovi službi ne zdi potrebno niti to, da odgovori občanu na pismen predlog, potem to ni služba, ki bi služila ljudem. Ampak to zdaj ni neka generalna kritika. Kot sem rekel, ne ocenjujem, njegove politike in dela, ker ga ne poznam (mogoče samo bonton), samo zaznavam določene težave.

Boste šli na volitve?
Ja, seveda. Če si v življenju aktiven, če imaš nek (kritičen) odnos do stvari, svoja lastna stališča o problemih, imaš pravico in dolžnost tudi voliti. Ne morem kritizirati politike in se odreči pravici, da vplivam na izbor ljudi. Sem soodgovoren, zavedam se, da imamo vedno tako vlado, kot jo zaslužimo, pa naj gre za občinsko ali državno. In to, da imamo sedaj neuspešno vlado, pomeni, da si takšno tudi zaslužimo, ker smo tudi kot ljudje premalo naredili. Ne prijavimo kaznivih dejanj, ne prijavimo nasilja in ne reagiramo kot bi bilo treba. Če te prehiti norec, ki po Trzinu vozi 130, ne telefoniramo policiji, da bi sporočili njegovo številko. Ampak tega ne storimo tudi zato, ker vemo, da ne bodo ničesar ukrenili. Zato si moram vzeti v zakup, da odgovorno ravnam, odgovorno ravnanje pa zahteva tudi to, da grem na volitve. Običajno se kak teden prej poskušam pogovoriti z ljudmi, ki se na to bolje spoznajo in z njimi pokomentirati, kdo je tisti, ki se mu najbolj zaupa, da bo vsaj nekaj naredil. Ne razumem, zakaj ima lahko Trzin semaforje na cesti, ki peljejo ob mestu, Domžale pa ne na cesti skozi mesto! So Domžale desetkrat bolj revne, ali kaj?

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo