Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE, 24.september 2010
Potrebujete le ambicijo, denar in nekaj deset prijateljev.
Ali je res, da je lahko župan čisto vsak? Le malo ambicije, nekaj denarja in politične podpore močnejše stranke je treba! Odkod taka gneča za menda težko službo župana!
Skozi stoletja potuje z nami skozi čas njegova krajevna imenitnost – avtoriteta, uglednež in domnevni lokalni vsegamogočnega zmožnež – župan. Obstaja neomejeno prepričanje med Slovenci: o njegovi vseobvladujoči moči, uni-verzalni uspešnosti za udejanjenje vsega, kar nas v kraju teži, bremeni, razdvaja, moti, ponižuje, žali in razburja.
Mit človeka, ki so mu za časa francoskih provinc na Slovenskem rekli »mer«, je tako močan, da so čakalnice pred vrati županov, kadar ima možakar ali županja določen čas za pogovore z občani, polne. Ljudje menijo, da jim bo župan rešil vse težave, če ga bodo le seznanili z njimi, da bo odvzel občinsko mošnjo za razrešitev njegovega problema in da bo kot stvarnik kos sleherni zagati katerekoli ravni občinskega življenja … Ali je res tako? Poglejmo!
Župan je občini glava
Takole so zapisali pred 200 leti o njem:
»Župan je občini glava! Kakor pravi oča, naj bo! Skrbljiv, na nobeno stran nagnen, daje naj obrambo in podporo. Vsem jednako: bogatim in ubogim, visokim in nizkim ljudem. Bodisi kdo je njegovh mislij ali drugačnih, bodisi mu v rodu ali ne, prijatelj ali sovražnik. On se ne boji nikogar, a gospodljiv zopet ne sme biti, dolžnost ga veže, da je pravičen, ali vendar tudi blag in človeško dober.
Delaven in neutruden na vse strani ali obenem razboren mož in pretehtanega postopanja. Pri-jatelj vsakemu napredku in zvest čuvaj samo zakonu. Vendar poleg tega rad posluša modre, izkušene svéte, da dobi jih koderkoli.
Korist svoje občine z ljubeznijo k domovini, zvestoba k starodavnej rodovini cesarskej ter spoštovanje do zakona mu bodi vselej vodilo – kadar kaj stori ali ne stori, kakor je slavno v roko segel tudi sam, ko je, izbran v prvega občana pred možmi, obetal držati vse svojih dolžnostij.«
Ni mu lahko!
Kdorkoli dá je, kogarkoli bo že izbran, potem ko je že s kandidaturo presodil sam o sebi, da je pravi, sposoben, voljan in pripravljen svoji občini biti v korist, sebi v čast, delovati eno ali več obdobij – mandatov, jim rečemo danes.
Potem ko je konec predstave, ko se ugasnejo luči, ko se od preobloženih miz odstranijo jedci in pivci, možakar ostane sam. S kopico obljub, ki jih je v veliki vnemi in ob močnih nasprotnikih moral dati ljudem, da ga je strah že zdaj na začetku, ali jih bo vse zmogel uresničiti.
Dobro ve, da ga čaka nemalo nalog, ki mu jih je pustila prejšnja garnitura, da ga čaka manj denarja, kot je načrtoval, da ga bo imel v svojem mandatu, saj so se mnoge pretekle investicije z vso neizprosno močjo potrebnega izplačevanja zagrizle v »njegov« občinski proračun.
Sovražniki so vedno budni
Potem je tu še kopica sovražnikov, ki so se strnili v skupine in ga vse bolj najedajo in ogrožajo. Možakar tudi v lastnem okolju za svoje zamisli ne dobi podpore, mnogokrat ukrepa sam v dobri veri, da dela koristno stvar za občino. V dobi veri je tudi, da čisto za vse opozicija in javnost ne bosta izvedeli.
In potem se pelje ta županska barka naprej po razburkani vodi, kjer je valov vse več, viharjev jeznih mrzle domačije tudi, nasprotovanj, užaljenosti in še česa. Dogajajo se mu nasprotovanja, nagajanja, prekinjene seje, podtikanja, laži, poskusi prevar priti »skozi« viharje sprejemanja dokumentov – dogajajo se zvijače in barabije vseh vrst.
Vse bolj in bolj je sam, nikomur praktično več ne more zaupati, saj celo njegove zaveznike in domnevne prijatelje ne vodijo pravičnost, kooperativnost v ravnanju, odločanju, dvigovanju rok – ampak jih vodi interes, neizprosni interes posameznikov, podjetij, ki so skrita v ozadju lobijev in kapitala, ki znata premagovati vse ovire. V mnogih primerih ti interesi premagajo tudi lo-jalnost župana od občanov; tistih, ki so ga izvolili.
Domžalski župani skozi čas
V Domžalah smo doslej (od leta 1892 naprej) imeli 31 županov. Mnogi so županovali več mandatov, nekateri le nekaj dni. Najdlje, kar 45 let, je Domžalam županoval Matej Janežič ml., sin Mateja Janežiča, prvega župana (županoval 1829–1847).
Matej Janežič, županoval 1874–1919, je bil župan Domžal ves čas najlepšega obdobja slaminkarske obrti, pravzaprav je županoval v zlati dobi slamnikarstva, saj je šlo ob koncu njegovega županovanja tudi z domžalskim slamnikarstvom samo še navzdol oz. je skoraj že propadla večina, na začetku njegovega mandata zgrajenih tovarn.
Med župani so bili nekateri posebej zanimivi ljudje, ki so se odlikovali z naprednostjo in s podjetnostjo. Med njimi velja omeniti Antona Skoka (županoval 1921–1927), ki je s svojo vodno turbino na Mlinščici Domžalam prvi zagotovil električno energijo, sodeloval je pri drugih gradnjah, deloval v sokolskem društvu, kjer je bil starosta in podobno.
Zanimiv je bil tudi denimo dr. Matija Hočevar (županoval med leti 1933–1936). Vozil se je z valkom in bil kot zdravnik na voljo tudi za zobozdravstvene usluge. Pri sebi je vedno nosil zdravniški kovček, v katerem je imel med drugim tudi kopico zobnih protez. Pravijo, da so jih pacienti pri svojem zdravniku in županu večkrat celo dobili na vlaku proti Ljubljani, če so jim bile seveda prav. Tako zanimivost vsaj ohranja ljudski spomin.
Bili so še mnogi drugi, kar nekaj domžalskih županov je še živečih. Njihove zgodbe bodo kronisti pisali čez desetletja.
Ko so odhajali, so bili največkrat pozabjeni, odrinjeni, zagrenjeni. Zgodilo se je, da županu ali županji še sedeža niso podstavili pod sedalo prav isti ljudje, ki so se v mandatu grizli, kdo bo sedel bliže njih. Ko ugasnejo luči, človek ostane sam. Bolečini samote in odrinjenosti sta hudi in posebej boleči. Za »bivšega« še posebej. Ampak tak je svet. Sic Transit Gloria Mundi – Tako mine slava sveta.
Če zase ne zna poskrbeti?!
Med kandidati za župana, ki so se pojavljali v predvolilnih kampanjah, so se znašli vsakršni ljudje – tudi taki, ki jim danes pravijo ZGUBE ali LUZERJI. K sreči jih nismo ali niso izvolili; kako bi tudi jih, ko pa še zase niso znali poskrbeti. Mar bi se potem znali pobrigati za koristi občine? Bili pa so med njimi taki, ki so v svoje predvolilne slogane zapisali z bobnečimi besedami o služenju ljudem, najbolj kakovostno pa so se potem pobrigali zase.
Volitve kandidatov za župana so predvsem zadeva obljubovanja …
Dejstvo je, da ljudje ali »narod« niso neumni. Pa vendar včasih nasedejo obljubam, da se je že velikokrat pokazalo, da so se v odločanju ušteli. Zadnji čas se dogaja, da nekateri od županov v naši bližini potegnejo z interesi kapitala tudi račun kakovosti življenja onih, ki so konkretnega župana izvolili. Ampak takega so izbrali in zdaj ga imajo! Svojega župana za štiri leta.
Kakšen naj bo boj? Ker gre v veliki meri za odločilnega človeka, ki ima vpliv, ki ima moč, ki je pripravljavec odločitev življenja naših ljudi v prihodnosti, je nadvse pomembno, da je to človek z vizijo, zaznavanjem prvih težav, z zamislimi, kako jih rešiti. Človek, ki mora biti kooperativen, odprt, ki zmore prisluhniti tudi nasprotnikom in njihove tehnte argumente vključiti v poplavo odločitev.
Če kje najdejo takega (težka bo!!), so dobili pravega. Samo – lahko mu ne bo. Po njem bodo tolkli tako eni kot drugi – nasprotniki in tudi nje-govi. Kljub temu pa je tako sladko, vabljivo in imenitno biti župan. Odtod gneča, kdo bo sedel na vroči, a hkrati sladki stol.
M. Brojan
