Franc Habjan: “Z lepo besedo in s pogovorom se je dalo marsikaj rešiti.”

0
2546
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 10.oktober 2010
Le še nekaj dni nas loči do lokalnih volitev, mi pa smo ob tej priložnosti zavrteli kolo časa nazaj in iz prve roke izvedeli, kaj je županska funkcija pomenila pred desetletji, po obdobju druge svetovne vojne.
Domžalčan Franc Habjan, ki je z rosnimi štiriindvajsetimi leti postal tudi najmlajši župan takratne Slovenije, je v Občini Domžale po vojni “odžupanoval” kar dva mandata. Zaupal nam je, v čem se delo današnjega župana razlikuje od dela tedanjega predsednika, in nam slikovito predstavil pretekle lokalne razmere.
Gotovo se še kdo spominja časa, ko so se občani med seboj tudi osebno poznali … Časa, ko so se ljudje s svojimi težavami zatekli k županu v pisarno, namesto da bi njegovemu uradu poslali elektronsko pošto, v upanju, da bodo kdaj dobili odgovor … Časa, v katerem je prijazna beseda še kaj veljala, obljube pa so delale dolg …
Če sem prav poučena, ste bili eden prvih domžalskih županov po drugi svetovni vojni. V kakšnem spominu vam je ostal tisti čas?

Funkcijo predsednika Občine Domžale sem prevzel konec leta 1947 kot tretji predsednik po vojni. Prvi je bil gospod Anton Varšek, obrtnik – ključavničar, za njim pa kratek čas Jakob Kvas – upokojenec, ki pa tega dela zaradi starosti ni mogel več opravljati. Zato so bile znotraj občinskega sveta ponovne volitve, na katerih sem bil izvoljen za predsednika. Vedeti je treba, da so v mojem obdobju predsednika izvolili odborniki med seboj, vedelo pa se je, kdo bo imel prioriteto.
Predlog, da naj bi prevzel to funkcijo, so utemeljili s tem, da me poznajo že od leta 1946, ko sem bil demobiliziran, da sem bil predsednik Mladinske organizacije v Domžalah in da sem vodil vsakotedenske akcije prostovoljnega dela pri obnovi porušenih domov v Črnem grabnu, v Domžalah pa smo obnavljali porušeni objekt sedanje občinske stavbe. Pri teh delih je vedno sodelovalo veliko mladih ljudi, zato so bili uspehi tudi vidni. Družilo nas je delo, ne pa druženje samo po sebi. Kaže, da so člani takratne politične stranke Osvobodilna fronta (pozneje je iz nje nastala SZDL – Socialistična zveza delovnega ljudstva; Pangeršič, Rakar) v meni videli organizacijske, delovne in verjetno tudi vodstvene sposobnosti, ter so zato vztrajali, da prevzamem funkcijo predsednika. Drugi odborniki, mislim, da nas je bilo okrog dvajset, so me izvolili soglasno, čeprav sem bil s štiriindvajsetimi leti najmlajši med njimi. S tem sem postal tudi najmlajši predsednik občine v tedanji Sloveniji, delo pa sem opravljal do leta 1953.

Hribar_Franc_zupan_TitoTito in njegova dva spremljevalca

Kako ste se soočali s težkimi povojnimi razmerami?
V tem času je bilo še vedno zelo težko. Povojne razmere, pomanjkanje vsega – oblek, zdravil in živil … Da se je lahko zadostilo minimalnim potrebam, je bila sprejeta odredba za vso Jugoslavijo za obvezno oddajo kmetijskih pridelkov. Površina obdelovalne zemlje je bila osnova, na podlagi katere se je na posameznih kmetijah sporazumno določilo kulture, ki naj bi se posejale, del tega pa je bil določen kot obvezna oddaja. To je bilo težko breme za kmete, ker je bila cena teh obvezno oddanih pridelkov minimalna, kmetu pa je ostala majhna količina, s katero je prosto razpolagal za svoje potrebe in prodajo v prosti ceni. Naloge ugotavljanja in oddaje so kontrolirali določeni uslužbenci občine, kar ni bilo lahko in prijetno delo. Smatralo se jih je kot rubežnike. Poleg teh obveznih oddaj pa so bili razumljivo tudi davki, ki so se določen čas ocenjevali po dohodku kmetije od proste prodaje drugih pridelkov. Tak način obdavčenja je trajal vse, dokler ni bila sprejeta sprememba zakona o dohodkih kmetov, ko je bil vpeljan davek katastrskega dohodka.
To, o čemer danes govorim, je za današnje razmere skoraj neverjetno, v tistem času pa je prevladovalo kmetijstvo. Vse vasi so imele večje ali manjše kmetije. Danes pa je obratno – tudi v vaseh se že težko dobi kmeta, ki obdeluje zemljo in se s tem preživlja.

Hribar_Franc_zupan_vodovod

Levo gradbenik Banko, igralka Metka Gabrijelčič, šef gradbišča za izkop vodovoda in g. Habjan

Kakšne pristojnosti je imel takrat župan? Kaj vse je obsegalo vaše delo?
Pristojnosti župana oziroma takrat predsednika so bile, da je koordiniral delo med službami (na primer finance, kmetijstvo, obvezna oddaja, matična služba …), kontroliral delo, ki so ga opravljali pri tem nehvaležnem poslu (obvezna oddaja, davki, osebne stiske …) in še mnogo drugih problemov, ki so se pojavljali vsakodnevno, kot so na primer reklamacije zaradi obvezne oddaje in podobno. Za vse tovrstne težave in pritožbe je bil pristojen predsednik, je pa razumljivo, da vedno vsem ni bilo moč ustreči. Pri obveznih oddajah kmetijskih pridelkov so prišle poleg načrtovanih količin za oddajo še dodatne zahteve, če so na okraju ali republiki ugotovili, da ima kakšna občina možnosti še dodatne oddaje. Okraji so dodatne količine razdelili po občinah, mi pa smo morali potem na zborih volivcev posameznih vasi s pregovarjanjem doseči te dodatne količine.

Se s tistega obdobja morda spomnite kakšne anekdote, pripetljaja …?
Spomnim se sestanka v Študi v gasilskem domu, kjer smo morali zbrati še dodatne količine krompirja, koruze, pšenice, mleka in jajc. Da smo prišli do potrebne količine, nam je vzelo precej časa, saj je vključevalo pogovarjanje, pregovarjanje in celo zmerjanje. Na koncu smo se ustavili pri manjkajoči količini krompirja. Ura je bila že skoraj polnoč, ko je naenkrat vstala gospa Ložarjeva, ki je udarila po mizi in rekla: “Franc’l’, če vsi skupaj ne morejo spraviti te količine krompirja, napiši, da ga bom dala pa jaz!” Voščila nam je lahko noč in odšla domov. Po njenem odhodu so drugi na ves glas kričali z neprimernimi besedami, da bi ga lahko dala še več, saj ga ima na njivi petkrat toliko. Tako da so bili večeri na sestankih različni, v glavnem pa naporni. Po burnih in težkih razpravah smo se vedno razšli prijateljsko. Za razne intervencije so k meni v pisarno prihajale ženske, ki so me istočasno tudi ocenjevale. Ko sem bil ob priliki nekaj dni na tečaju pri predsedniku okraja, je prišla k meni gospa Oberwalder, ki se je večkrat oglasila. Ker je vedela, da sem bil na tečaju, je prišla pogledat, kako so me prevzgojili.
Prepričan sem, da so kljub moji mladosti imeli zaupanje vame, zato sem imel zelo pogoste obiske, a nikdar nisem doživel grobih napadov kljub težavam, s katerimi so prihajali, in krivicam, ki so se jim včasih godile. Z lepo besedo in s pogovorom se je dalo marsikaj rešiti, tudi če vsem željam ni bilo mogoče ustreči.

Se funkcija župana danes bistveno razlikuje od časa, ko ste županovali vi?
Čas mojega prvega mandata se bistveno razlikuje od današnjega. Povojni čas je bil nenormalno stanje; takratni čas je bil čas, ko je bilo potrebno razumeti okoliščine, v katerih smo živeli. Kljub sorazmerno velikim zahtevam časa obveznih oddaj, živilskih kart in pik, je bilo potrebno veliko osebnega prizadevanja, intervencij in pogovorov, da so se stvari vsaj kolikor toliko reševale.

Ste imeli tudi vi volilno kampanjo?
V težkem času povojne obnove sem kot domačin poznal večino ljudi oziroma domžalskih družin, njihov položaj in tudi težave..Ker smo se med seboj poznali, so se ljudje lahko s svojimi problemi, pa tudi z željami in idejami, name obračali neposredno. Program za delo v občini je izhajal iz potreb ljudi na eni in želje po razvoju občine na drugi strani.
Tisto, kar v sedanjem sistemu najbolj pogrešam (in je po mojem mnenju oblika neposredne demokracije), so bili tedanji zbori volivcev. Predsednik je moral imeti najmanj enkrat letno zbor volivcev, ki je bil javno objavljen in so se ga lahko udeležili vsi krajani. Tam je predstavil opravljeno delo in program za naslednje leto. Tedaj je bila možnost, da katerikoli občan predstavi svoje predloge in zahteve. Take predstavitve niso bile vedno lahke, saj so se podobno kot zdaj našli “dobrovoljčki”, ki so na zbor volivcev prišli kot na zabavo in ga kdaj pa kdaj z neumestnimi pripombami tudi uničili.
Volilne kampanje so se odvijale na zborih volivcev. Kandidate za občinske odbore je predlagala Osvobodilna fronta. Možni so bili tudi predlogi, dani na zborih volivcev, ki so bili pogosto tudi sprejeti. Na zborih volivcev so padale tudi težke besede na vsesplošne probleme v občini in med ljudmi. V mojem mandatu na zborih ni bilo osebnih napadov, se je pa to dogajalo med leti 1945–1946, ko so bile še vroče zadeve iz medvojnega obdobja in očitki, kje in kako je kdo sodeloval. V mojem mandatu tega ni bilo več, obravnavali so se samo tekoči problemi.

Je bilo v enostrankarskem sistemu lažje voditi občino?
V enostrankarskem sistemu je bila situacija drugačna. Vse stvari se niso mogle izvršiti tako, kot je predlagala politična stranka tedanje Osvobodilne fronte. V tistem času pa so bili nasproti občini močni vaški in krajevni odbori, ki so bili kot filter za obravnavo na občinskem odboru. Krajevni in vaški odbori so s svojimi predlogi in z željami na nek način predstavljali “opozicijo” programu, ki ga je pripravila Osvobodilna fronta oziroma občinski svet. Gradiva za seje občinskega sveta so se v glavnem pripravljale sporazumno s krajevnimi in z vaškimi odbori, tako da so bile končno usklajeno sprejete.

Na kateri dosežek v času vašega županovanja ste najbolj ponosni?
Najbolj sem zadovoljen, da smo v mojem drugem predsedniškem mandatu, od leta 1957 do 1963, v rekordnem času zgradili vodovod (od projekta vodovoda do vodovodne napeljave po glavnih ulicah Domžal je minilo le tri leta in pol, poleg tega je bilo potrebno zgraditi dve črpališči, vodovodni rezervoar, transformator in daljnovod), kanalizacijo in pričeli z asfaltiranjem cest ter s pripravami za izgradnjo čistilne naprave. To je bilo za tisti čas nekaj velikega, za to je bilo treba pripraviti ljudi … Voda na območju Domžal ni bila problem, ker je bila podtalnica v celotnem območju v globini 5–9 metrov. Težava je nastala, ker je bila podtalnica onesnažena, česar pa uporabniki nikakor niso mogli razumeti. Voda namreč ni imela neprijetnega okusa, kemične analize pa so pokazale njeno onesnaženost. Pristopili smo k pripravam za izgradnjo vodovoda, za to pa smo morali pridobiti ljudi. Po vseh vaseh smo imeli sestanke, pri katerih je sodeloval ugleden zdravnik dr. Pintar, čigar beseda je nekaj veljala. Povedal je, da je podtalnica onesnažena, in da je javni vodovod zagotovilo, da bo voda dejansko čista, ker se bo črpala iz globin 40–50 metrov, in bo vsakodnevno kontrolirana. Ko so bili opravljeni vsi zbori volivcev na celotnem območju, ki naj bi ga vodovod obsegal, je bila ta ideja z razumevanjem sprejeta. Zadnji sestanek je bil v Dobu. Navzoča je bila polna dvorana ljudi, ki so ravno tako z zadovoljstvom sprejeli, da se priključijo na vodovod. Preden pa je prišlo do dviganja rok, je vstopil v prostor “veseljak slabe volje”. Vedel je, čemu je sestanek namenjen, zato je najprej pogledal na omizje, in ko je zagledal gospoda Detela (nekdanjega župana Občine Dob), mu je rekel: “Gospod Detela, ali ste tudi vi med njimi, da jim verjamete?” Nato se je obrnil proti dvorani in ozmerjal prisotne: “Ali ste tudi vi tako neumni, da jim verjamete?! V Dobu imamo vodo! S krampom dvakrat udariš, pa imaš vodo!” In tako je ta “veseljak” skoraj speljan sestanek tik pred zaključkom “razbil”. Posledice tega so bile, da je bil vodovod v Dobu napeljan dve leti kasneje kot drugod.

Slišati je, da ste “imeli prste vmes” pri gradnji domžalskega bazena. Ste pri tem takrat naleteli na kakšne bistvene zaplete, ali je vse potekalo gladko?
Želje po odprtem bazenu so dozorele do te mere, da je v letu 1952 dejansko prišlo do priprav za izgradnjo bazena. K temu smo povabili znanega športnega delavca in projektanta športnih objektov inženirja Stanka Bloudka. Prva naloga je bila, da smo z njim obhodili vso bližnjo okolico Domžal, da se najde primerna lokacija. Na njegov predlog je bila izbrana sedanja lokacija, kjer je on videl, ne samo bazen, ampak možnosti razvoja tudi za druge športne objekte, kar se danes tudi uresničuje. Sledila je izdelava načrtov, kar je tudi izvedel inženir Bloudek, istočasno pa se je začelo zbiranje sredstev. Sindikalne organizacije po podjetjih so bile zelo zainteresirane in so prispevale svoja sredstva, da se je lahko pričelo z deli. Zaradi pomanjkanja financ so dela potekala počasneje, kot smo mi želeli. K temu je veliko prispeval takratni predsednik okraja, Miha Berčič, ki bazenu ni bil naklonjen, in je izjavljal, da se gremo v Domžalah “hohštaplerje”, da bazena ne potrebujemo, saj imamo v bližini Kamniško Bistrico, ki jo lahko uporabljamo za kopanje. Delo se je upočasnilo, ker so se nekatera podjetja izgovarjala, da je okraj proti temu. Kljub temu se je delo dokončalo, nastopile pa so druge težave. Ker ni bilo javnega vodovoda, so morali pripraviti posebni vodnjak za polnjenje bazena, močno črpalko pa smo brezplačno dobili v Papirnici Količevo. Ko je bila prva sezona na višku, je sanitarna inšpekcija ugotovila, da je voda neprimerna in je bilo treba kopališče zapreti.

Kaj pa je bil vzrok za to?
V neposredni bližini bazena je bil Usnjarski tehnikum, kjer so v raznih kemikalijah namakali kožo, vso odpadno vodo pa so nekontrolirano spuščali v odprte greznice in nato v podtalnico. In ta onesnažena podtalnica je bila tista, ki je povzročila onesnaženost vode, ki se je črpala za bazen. Obstoječi vodnjak je bilo zato treba poglobiti in v vrhnje plasti dati nepropustne cevi, da ne bi onesnažena podtalnica ponovno prišla v vodnjak za polnjenje bazena. Do tega k sreči ni prišlo, črpališče pa je delovalo do priključka vodovodnega omrežja.

Kakšno pa je vaše stališče do tega, da bi v Domžalah zdaj imeli pokrit bazen?
Sedanji program za pokrit bazen pozdravljam. Kandidat za župana, Anton Preskar, ima to v svojem programu, zato sem prepričan, da ga bo, če bo izvoljen, tudi izvedel. Čas je že, da Domžale po tolikih letih dobijo tudi pokrit bazen.

Spremljate domžalsko lokalno politiko?
Lokalno politiko spremljam, posebno na komunalnem področju, kar mi je bilo vseskozi – od prvega mandata – najbližje. Nikakor pa se ne morem sprijazniti, da se nekatere stvari tako vlečejo, še posebej zato, ker je v takšne namene možno pridobiti tudi evropska sredstva. V mislih imam centralno čistilno napravo, ki jo je nujno treba posodobiti, pa se stvari ne premaknejo. Samo se pa ne bo nič naredilo.

Kaj menite o sedanjih županskih kandidatih?
Pri nekaterih kandidatih za župana se vidi samo želja po tem položaju. Napisane imajo všečne želje, ki naj bi volivce zadovoljile, ognja v njih pa ni. Tako kot takoj po osamosvojitvi, ko je bilo veliko govora …
Volivci znajo zdaj razbrati in oceniti, kaj bodo volili.

Kakšne vrline bi po vašem mnenju morale odlikovati župana?
Župana mora odlikovati njegova delavnost, ne pa zgolj samovšečnost in videnje samega sebe kot reprezentanta. V ljudeh mora vzbujati tudi dejansko pripravljenost premikati stvari in se zavedati, da je on motor, drugi sodelavci pa so mu v pomoč pri vodenju drugih organov občine.

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo