Včasih smo ji rekli družbenopolitična skupnost. Danes je ta beseda nekako nezaželena. Kar nas obkroža, imenujemo pluralno zastavljena javnost, z demokracijo zagotovljena množičnost strank, gibanj, civilnih in drugih združenj. Prav vse delujejo (čisto vse, tako zagotavljajo) v korist ljudi. Gre jim, za čisto nič več in čisto nič manj, kot za narodov blagor, to tudi nenehno poudarjajo. A je, kakorkoli se že sprenevedajo, v ozadju skrita prvobitna misel na lastno promocijo, prodor, uspeh in korist.
Zdaj pred volitvami se nam dogaja, da nas poštarji, pa tudi drugi številni elektronski mediji zasipajo s propagandnim in promocijskim gradivom kandidatov, v katerem si je vsak od njih izmislil svoj slogan. Nekateri teh sloganov so posrečeni, drugi izrabljeni, tretji nerodni, četrti nedomiselni, peti butasti. Z njimi so želeli doseči le eno: da se prebijejo naprej, v svoj uspeh in v uspeh stranke, ki jih postavlja.
Pri tej želji, da bi se prebili naprej, se postavljajo na nanovo asfaltirane ceste, zelenice, mostove, prepuste, pred vrtce in šole. Zdi se, kot da želijo povedati: “Glejte, vse to smo mi zgradili, na nek način je naše, zato se lahko postavljamo s tem, kar je v ozadju!” Kot bi želeli povedati: “Tole smo vam dali, dragi davkoplačevalci, zato nas še izvolite na bližnjih volitvah!”
Pri tem postavljanju pa gre tako za dosedanje oblastnike, nosilce družbenih funkcij, kot za tiste, ki so v opoziciji, pa se tudi postavljajo na sredino nanovo asfaltiranih cest, mostov, pred šole in pred vrtce.
Postavljanje pred te komunalne objekte ni nič drugega kot nekorekten poizkus, da bi si to, kar je naše, skupno, prilastili samo nekateri. To, kar je bilo zgrajeno, ni last ne levih ne desnih, ne onih, ki so bili zdaj na oblasti, ne onih, ki z volitvami želijo zlesti nanjo. Nihče pa ne pove, da je to, pred čemer se fotografirajo, edino in izključno last tistih, ki so plačevali davke, da je bilo to lahko zgrajeno. Teh zvitih potez, ne-kakšnega kitenja s tujim perjem, se ne da prikriti, kot se tudi ne da s priložnostno brošuro prepričati ljudi, da je vse, v preteklosti zgrajeno, last tistih s plakatov.
Volivci dobro vedo, da to ne gre. Res ne!
Sicer pa: ali ni vse skupaj še ena prevara?M. BrojanVir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 13.oktober 2010
Pri tem postavljanju pa gre tako za dosedanje oblastnike, nosilce družbenih funkcij, kot za tiste, ki so v opoziciji, pa se tudi postavljajo na sredino nanovo asfaltiranih cest, mostov, pred šole in pred vrtce.
Postavljanje pred te komunalne objekte ni nič drugega kot nekorekten poizkus, da bi si to, kar je naše, skupno, prilastili samo nekateri. To, kar je bilo zgrajeno, ni last ne levih ne desnih, ne onih, ki so bili zdaj na oblasti, ne onih, ki z volitvami želijo zlesti nanjo. Nihče pa ne pove, da je to, pred čemer se fotografirajo, edino in izključno last tistih, ki so plačevali davke, da je bilo to lahko zgrajeno. Teh zvitih potez, ne-kakšnega kitenja s tujim perjem, se ne da prikriti, kot se tudi ne da s priložnostno brošuro prepričati ljudi, da je vse, v preteklosti zgrajeno, last tistih s plakatov.
Volivci dobro vedo, da to ne gre. Res ne!
Sicer pa: ali ni vse skupaj še ena prevara?M. BrojanVir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 13.oktober 2010
Oglasno sporočilo
