Ste kdaj poskušali dirkati v svojem deset let starem avtu s kakšnim pregrešno dragim in lepim jeklenim lepotcem na avtocesti? Najbrž ste po začetnem navdušenju hitro spoznali zadek tega avtomobila, pa še ta se vam je hitro oddaljeval …
Tako je to, dragi moji, včasih enostavno ne gre. Lahko si še tako želimo, da bi nam kakšna stvar uspela, pa enostavno ne gre. Včasih gre za srečo, največkrat pa enostavno nimamo potrebnih pogojev za uspeh. In ravno pri pogojih se pogosto zatakne, saj vse prepogosto spoznavamo, da so ti zelo spremenljivi. Za nekatere veljajo eni, za druge, malce bolj posvečene, pa drugi. In to je prepogosto cena, ki jo plačuje mali človek, ko gleda elito tam zgoraj, kako si nalaga dodatne zaslužke na njegovih ramenih.
Prepogosto beremo, kako je nekdo prodal nekaj za dva milijončka (je to sploh kak denar …) nekam v tujino in potem od istega podjetja iz tujine (čisto slučajno je z njim poslovno povezan) kakšnemu skrahiranemu podjetju isto stvar prodal za desetkrat večjo vsoto. Slišimo, kako gre nekdo v banko in dobi kredit za odkup podjetja, ki potem samo odplačuje njegove »tajkunske obresti«. Vidimo, kako se ljudje vozijo v novih avtomobilih in živijo v čudovitih hišah. Pa veste, da imajo prijavljene »minimalne dohodke«!
Spremljanje zgodb opeharjenih delavcev, ki takorekoč moledujejo, da bi šla njihova podjetja v stečaj, potem ko so že nekaj mesecev brez plač, človeka najprej spravijo v obup, potem jezo, na koncu pa žal prevlada občutek nemoči.
Kako si sicer lahko razložimo otopelost tistih zgaranih obrazov, ki stojijo pred vrati podjetja, vsake toliko zarobantijo in se potem spet umaknejo v svoj molk, postavijo se v vrsto za socialni paket, vzamejo vrečko in se odpravijo v borno stanovanje, kjer jih čaka prazen hladilnik in nova negotova noč. Pogosto se sprašujem, kako sploh zdržijo, kako prenesejo tako brezizhoden položaj, kako prenesejo klic svojih otrok in družine od nekje spodaj, ki prosijo za vsaj nekaj denarja, da ne bodo lačni …
In vse to se dogaja, medtem ko se direktor in poslovodje taistega »propadlega« podjetja vozijo v limuzinah s šoferjem, preprodajajo podjetja, prepisujejo hčerinske družbe, premetavajo bančne račune in rešujejo, kar se rešiti dá. Seveda to počnejo za reševanje svoje riti in ne za delavce, ki so jim kar naenkrat odveč.
Upanje umre zadnje, in to je edina pozitivna stvar, ki jo človek lahko še najde ob teh surovih zgodbah. Vidiš namreč, da se ljudje kljub težavam ne predajo popolnoma. Zdi pa se, da čas predaje ni več daleč. Ko bodo spoznali, da nimajo več česa izgubiti, ali drugače, ko bodo spoznali, da so izgubili prav vse, tudi svoje dostojanstvo, takrat se bo nekdo držal za glavo.
R. G.
