Dobsko odlagališče je največja tempirana ekološka bomba

1811
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 7.december 2010
Dobsko odlagališče je največja tempirana ekološka bomba
»Pomembna je ozaveščenost pri odnosu do narave in do okolja, ki bi jo morali pridobiti mladi že z dobrimi zgledi v družini, v vrtcu in v šoli«, pravi moj sogovornik Jože Nemec. Pa mladi res dobivajo ustrezne vzore o varovanju okolja? Če sodimo po malomarno odvrženih odpadkih v naravi, ki jih lahko zasledimo skoraj vsakič, ko se odpravimo na krajši sprehod, ne.

V pogovoru smo želeli izvedeti kaj več o ekološki bombi na Viru, ki je pred kratkim dosegla medije, pozanimali pa smo se tudi o vseh drugih potencialnih ekoloških katastrofah in o tem, kaj lahko storimo, da bi jih preprečili. Z vprašanji smo se obrnili na ljubitelja narave, večdesetletnega člana Društva za varstvo okolja Domžale-Kamnik, Jožeta Nemca, ki teoretične zakone o okoljevarstvu aktivno upošteva tudi v praksi.
Je nekaj bomb že zadosten povod za vojno? »Če bo kdaj prišlo do vojne, bo to vojna za vodo, hrano in energijo«, razmišlja gospod Nemec…

____________________________________________________________________

Mogoče bi za začetek najinega pogovora bralcem Novic opisali vašo okoljsko naravnanost.
V napovedi tega razgovora ste zapisali, da sem ekolog. Ne morem se prištevati v to skupino strokovnjakov, sem le eden tistih srečnežev, ki smo po vojni odraščali v okolju, katerega še niso tako močno zaznamovale pridobitve napredka. Kot otrok sem se s sovrstniki podil po neizmerno lepih naravno bogatih travnikih ob Rači in Radomlji, po gozdovih od Močilnika do Postovke, po starih sadovnjakih v takrat še popolnoma kmečkem Dobu. Živo se spominjam borovih gozdov polnih borovnic in gob, ki so sedaj uničeni zaradi občinskega odlagališča odpadkov, močvirnih travnikov med Podrečjem in Krtino, iz katerih je agromelioracija naredila kulturno stepo, nato pa jih je še povozila avtocesta. V spominu so mi ostali sadovnjaki s starimi vrstami dreves in njive zasajene in zasejane z vsem, kar je kmet potreboval za preživetje. Lepi spomini, pa tudi boleči, ker je vse to izginilo iz okolja kjer živimo. Skromno nadomestilo izgubljenega mi je svet ob Kamniški Bistrici in domači vrt, ki mu rečem kar urbana divjina. Ob zadnjem snegu se je v enem dopoldnevu pri krmilnici in v grmovju zadrževalo kar dvanajst vrst različnih ptic. Še veverica jim je prišla delat družbo.

Pred kratkim je medije dosegla novica o ekološki bombi na Viru. Je zadeva res tako kritična, ali so skrbi odveč?
Gramozna jama ob Kamniški Bistrici na Viru je zasuta z ogromnimi količinami vseh vrst odpadkov, za katere vemo le toliko, kolikor se jih spominjajo starejši krajani po pripovedovanju. Poleg gospodinjskih je največ odpadkov pripeljanih iz bližnjih tovarn; Heliosa, Papirnice Količevo, Tosame, Oljarne, Toka in verjetno še drugih. Kakšni so ti odpadki, koliko je med njimi takih, ki se po uradni klasifikaciji uvrščajo med nevarne in zdravju škodljive, bi se dalo ugotoviti samo z odkopom in podrobnejšo analizo. Po vzorčni preiskavi, ki so jo opravili strokovnjaki Geološkega zavoda so med njimi zelo nevarni ostanki težkih kovin kot je svinec, cink, krom, ki bi prav lahko izhajale iz tehnoloških proizvodnih procesov, na primer v Heliosu, Toku in ostalih. Skrb vzbujajoče je sprenevedanje odgovornih v Heliosu, ki zanikajo odlaganje svojih odpadkov v jamo, ob tem pa ne pojasnijo, kam bi jih lahko odvažali. Vemo, da v tistem času ni bilo urejenih odlagališč industrijskih odpadkov, za odlaganje so služile najbližje opuščene gramoznice, glinokopi, močvirja in gozdne doline. To pa bo težko breme sanacije še za naslednje generacije.

gramozna jama na ViruKako škodljive so tovrstne črne jame za okoliške stanovalce?
Ko me sprašujete, kako kritična je zadeva na Viru, vam težko napovem recept za sanacijo speče ekološke bombe. Mislim, da še ni primeren čas za odkopavanje, odvoz v zbiralnico odpadkov in dokončno obdelavo zakopanih odpadkov. Pod plastjo zemljine prekriti industrijski odpadki verjetno okoliškim prebivalcem niso nevarni, dokler se ne posega vanje ali gradi nad njimi. Potencialno pa je ogrožena podtalnica, v katero se iztekajo izcedne vode iz smetišča. Res je, da ni neposredno na lokaciji sedanjih vodozbirnih območij in črpališč pitne vode, kljub temu pa predstavljajo tveganje za onesnaženje širšega vodozbirnega območja, ki bo v bodočnosti najdragocenejše naravno bogastvo. Če bo kdaj prišlo do vojne, bo to vojna za vodo, hrano in energijo.
Predlagal sem že, da občina iz svojih prostorskih dokumentov izvzame lokacijo zakopanih odpadkov iz območja zazidljivih površin in jo nameni zelenim površinam. Gradnja stavb za bivanje in delo nad smetiščem je iz okoljevarstvenih in zdravstvenih razlogov nedopustna. Žal se je domžalska občina prenaglo odločila za načrtovanje doma starejših in oskrbovanih stanovanj prav na tem mestu, kar bo imelo zaradi tožbe potencialnega investitorja za občino neugodne finančne posledice.

Koliko jam pa se sploh nahaja v naši bližini in kje?
Točnega popisa vseh tovrstnih jam s črnimi odlagališči odpadkov občinska služba za komunalne dejavnosti nima, jih je pa kar precej. V svojih evidencah ima tiste jame, ki so jih v zadnjih letih sanirali. Moram pa pripomniti, da te sanacije največkrat niso bile ustrezno izvedene, saj niso bili odpeljani vsi odloženi odpadki vključno z onesnaženo zemljino pod njimi. Ponekod so bili samo prekriti s plastjo zemlje, kot je tudi primer z jamo na Viru. Celo za občinsko odlagališče odpadkov v Dobu vemo, da se je začelo odlaganje v nezaščiteni gozdni dolini z dvema studenčnima izviroma. Šele kasneje so bili izvedeni ukrepi za čiščenje in odvajanje v kanalizacijo površinske izcedne vode, globinske izcedne vode pa še naprej odtekajo nekontrolirano v okolje. Zato je dobsko odlagališče največja tempirana ekološka bomba.

Jeretinova jama

Pogled na Jeretinovo jamo za hišo

arhiv: Aco Majhenič

Kakšne ukrepe bi bilo potrebno storiti takoj?
Najnujnejši ukrep bi bil evidentiranje vseh nedovoljenih smetišč, sondiranje zasutih odpadkov zaradi ugotavljanja eventuelne prisotnosti nevarnih in strupenih odpadkov in v kritičnih primerih zaradi nevarnosti za okolje odkop le-teh. Ceno ustrezne strokovne sanacije določajo stroški izkopa, odvoza, sortiranja in predelave ali končnega deponiranja ostankov odpadkov ter rekultiviranje odpadne jame. Cena je odvisna od lokacije in vrste odpadkov. Ocenjujem, da bi znesla kar nekaj deset evrov za kubični meter odkopanih odpadkov. Zato je nemogoče pričakovati, da bo v času recesije in splošnega pomanjkanja denarja za socialne potrebe prebivalstva lokalna skupnost oziroma država pristopila k dokončni sanaciji okoljskih bremen. Je pa glede na zakon o varstvu okolja povzročitelj obremenitve okolja tudi dolžan odpraviti vir in posledice onesnaževanja.

Kaj pa naša Bistrica? Kako čista je? Bi bilo na primer plavanje v njej zdravju škodljivo?
Čistost Kamniške Bistrice je v zadnjem času zadovoljiva, saj je uvrščena pretežno v II. in III. kakovostni razred. Zasluga za to je predvsem v prenehanju dejavnosti ali zmanjšanju proizvodnje v tovarnah, ki so bile večji onesnaževalci v kamniški in domžalski občini ter izgradnja lastne čistilne naprave v Kartonu Količevo. Ta sicer še naprej odvaja prelivne tehnološke odplake iz proizvodnje neposredno v Bistrico, namesto da bi jih priključila na zbirni kanal centralne čistilne naprave v Domžalah, ki je sposobna očistiti tudi to odpadno vodo, seveda proti plačilu ustrezne takse.
Če bi bil nekoliko mlajši, bi se upal celo zaplavati v Bistrici, kakor smo to počeli v najstniških letih, kozarca vode iz Bistrice pa ne bi popil. Za ribe, race in druge obvodne živali pa je voda očitno primerna.

Kakšno pa je stanje ozračja? V Domžalah je danes manj industrije kot pred leti… Se to kaj pozna na onesnaženosti zraka?
O stanju ozračja ne vem veliko. Večkrat mi ljudje potožijo, da ob poletnih večerih zaznajo neprijetne sladkobne vonjave v zraku, ki bi lahko prihajale iz Heliosa ali Leka. Predlagal sem že, da bi v Domžalah postavili okoljsko merilno postajo, tako da bi občani lahko spremljali vsebnosti strupenih snovi v zraku. Sedaj, ko smo v zimskem obdobju pa je zrak zaradi posameznikov, ki imajo neustrezne kurilne naprave ali pa celo kurijo odpadna olja in druge odpadke znatno poslabšan. Tu bi morala bolj ukrepati okoljska inšpekcija, ki je pri odpravljanju nepravilnosti premalo angažirana.

Do kolikšne mere bi uporaba javnega prevoza lahko pripomogla k izboljšanju ekoloških razmer?
Javni prevoz bi lahko bistveno prispeval k zmanjšanju onesnaženja zraka, porabi goriva in zmanjšanju števila osebnih vozil, če bi bil urejen tako, da bi bil cenovno in časovno konkurenčen lastnemu prevozu. Sicer pa se tudi ljudje pogosto po nepotrebnem z avtomobili vozimo po opravkih, ki bi jih lahko opravili peš ali s kolesom. Občina bi k temu pripomogla z izboljšanjem varnosti za kolesarje in izgradnjo večjega števila kolesarskih poti.
Država ima na Ministrstvu za promet posebno službo, zadolženo za kolesarski promet. Vidnih rezultatov dela te službe ni zaznati, kar je vsekakor zelo slabo za izboljšanje razmer v javnem prometu.

Menite, da bi bilo smiselno, da bi država poskrbela za sofinanciranje javnega prevoza?
Država bi morala na več načinov pospeševati uporabo javnih prometnih sredstev. Poleg finančnih vzpodbud in subvencij bi morala končno pristopiti k realizaciji primestnega javnega vsem dostopnega prevoza.

Katera oblika energije pa je ekološko najmanj sporna?
Vprašali ste me nekaj, o čemer tudi strokovnjaki za to področje nimajo enotnega mnenja. Če primerjamo energente med seboj od drv, premoga, naftnih derivatov, zemeljskega plina in elektrike ter z njihovim pridobivanjem povezane stroške, je trenutno v prednosti elektrika in zemeljski plin, tudi glede na škodljive emisije v okolje. Bodočnost imajo predvsem obnovljivi viri energije od drv, ki jih imamo v izobilju, termalne vode v severo-zahodnem delu države do sončne in vetrne energije. Seveda vse ob predpostavki, da se na primer vetrnice ne postavljajo na naravno občutljivih mestih in da so vodne elektrarne v največji možni meri še sprejemljive za naše reke. Gre pa ves energetski luksuz, ki smo ga deležni, na račun naravnega okolja.

Se v naši družbi okoljevarstvu posveča dovolj pozornosti?
Ne. Res je vse več knjig, časopisnih člankov, poljudnoznanstvenih oddaj na radiju in televiziji ter predavanj z opozorili, kam nas bo pripeljal naš življenjski slog in kompozicija napak, ki jih delamo. Pogrešam pa večjo zavzetost državnih in lokalnih inštitucij za izboljšanje stanja v okolju. Imamo dokaj dobro okoljsko zakonodajo, ki pa se v praksi ne odraža dovolj učinkovito. Zasluge za to slabo delo imajo predvsem pristojne inšpekcijske službe, pa tudi neučinkovito sodstvo in organi pregona. Da ni premika na bolje pa je odgovorna politična oblast.

Kakšne pa so pravzaprav nevarnosti pri nas? Nam morda grozi kakšna potencialna ekološka katastrofa?
Smo majhna dežela z velikim številom majhnih potencialnih ekoloških tveganj, ki v končnem lahko prerastejo v ekološko katastrofo večjih razsežnosti. Spomnite se samo nedavnih poplav, plazov, suše. Vse to nas opozarja, da se bližamo vedno večjim zagatam, če se ne bomo že sedaj zavedali nevarnosti in ukrepali.

Kaj lahko za “zdravo” okolje stori posameznik?
Še vedno velja načelo: »Razmišljaj globalno, delaj lokalno«. Vsakdo lahko pri sebi in v svojem bivalnem in delovnem okolju mnogo prispeva k izboljšanju stanja. Pomembna je ozaveščenost pri odnosu do narave in do okolja, ki bi jo morali pridobiti mladi že z dobrimi zgledi v družini, v vrtcu in v šoli. Vse obsodbe so vredni mladostniki, ki iz nerazumljive objestnosti vržejo poln zabojnik ločenih gospodinjskih odpadkov v strugo Kamniške Bistrice.

Kako kot ljubitelj narave skrbite za okolje vi?
Toliko kot posameznik lahko. Dosledno ločujem odpadke, organske gospodinjske in vrtne odpadke tudi kompostiram. Včasih poberem namerno odvržene pločevinke in drugo nesnago ob sprehajalni poti Kamniške Bistrice.
Varčujem tudi pri porabi pitne vode in energije. Za zalivanje vrta zbiram deževnico, avto pa sam operem z vedrom vode, mogoče dvakrat na leto. Pri porabi toka sem v nižji tarifni skupini, ogrevam pa se pretežno s sobno pečjo na drva. Boste rekli, da sem »vohrn« Gorenjc, vendar to počnem samo zaradi občutka, da lahko prispevam k zmanjšani porabi naravnih resursov.
Sem tudi že desetletja član Društva za varstvo okolja Domžale-Kamnik, v katerem si vztrajno prizadevamo storiti nekaj koristnega za splošno dobro. Moj prispevek je največkrat v (včasih kritičnih) pripombah na stanje varstva okolja v občini. Upam, da bralci tega ne jemljejo kot samovšečno nergaštvo. Želim si, da bi tudi tale najin pogovor vzeli za dobronamerno razmišljanje…

Tjaša Banko

Oglasno sporočilo