»Stremimo h kakovosti, tako da se abonenti in drugi obiskovalci lahko zanesejo na našo izbiro, četudi izvajalcev ne poznajo.«
35-letni Jure Matičič je v Kamniku obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, potem pa je na Filozofski fakulteti študiral sociologijo kulture in filozofijo. V Kamniku se je ljubiteljsko ukvarjal z gledališčem in se kasneje preusmeril v glasbo, najprej alternativno, potem pa elektronsko, ki je v njegovih mladih letih šele prihajala na sceno, in dobil prve priložnosti, da je o tem tudi pisal.
Najprej je bila to revija Glasbena mladina, kmalu pa je začel sodelovati tudi z Radiem Študent. Njegova avtorska oddaja »6a muzika« teče že enajsto leto in še vedno jo vodi enkrat tedensko ob torkih zvečer ob 20. uri. Predstavlja elektronsko glasbo po svojem izboru, tako sodobno kot starejšo in avantgardno, jazzovske eksperimente itd. To seveda ne zoži njegovega spektra poslušanja glasbe, saj se trudi poslušati čimveč različnih zvrsti, kar mu na veliko veselje tudi uspeva.
Juretova prva redna zaposlitev je bila na Radiu Zeleni val, kjer se je zaposlil kot spiker. Tam je dal čez kar dobro šolo, pove. Tisto prvo je sicer naredil že na Radiu Študent, katerega zasnova je po njegovem mnenju zelo podobna RTV-ju. Vse stvari so narejene, kot je treba, redakcije so po-stavljene, naučijo te vestnega načina dela, imaš nekoga, ki bedi nad tabo, tvoje delo komentira. Na Radiu Zeleni val pa je delal vse mogoče, celo nogometno tekmo je komentiral, se spominja; in tudi zato super šola.
Pred leti se je javil na razpis Kulturnega doma Franca Bernika Domžale in bil izbran med številnimi kandidati. Z direktorjem kulturnega doma, g. Milanom Mariničem, sta se kar našla, pravi, saj sta oba strastna ljubitelja kulture, in če nista dežurna v kulturnem domu, kjer sprejemata nastopajoče in pozdravljata obiskovalce, sta po vsej verjetnosti na ogledu predstave v kakšnem drugem hramu kulture.
Juretu je delo, ki ga opravlja, zelo všeč in tako je osem let minilo, kot bi mignil. Je zelo dinamično, čeprav se zgodi, da si zdaj, ko je očka dvema malčkoma, sem pa tja kdaj tudi zaželi, da bi zvečer ostal doma. Vendar mora iz Ljubljane, kjer živi z družino, nazaj v Domžale ali na ogled predstave v drugo gledališče, da bo morda v naslednji sezoni gostovala tudi v Domžalah.
Za gledališki in glasbeno-scenski program skrbita oba z direktorjem Mariničem, Jure sam pa je zadolžen za oblikovanje jazz večerov v sklopu brezplačnih prireditev Jazz v galeriji. V celoti skrbi za otroški program, za otroške abonmaje in sobotni program. Otroški abonmaji so zelo uspešni. Letos jih ponavljajo že s šestimi predstavami. Sodelujejo z domžalskimi šolami in vrtci. Želeli bi si le še več sodelovanja s srednjo šolo, saj tudi srednješolcem lahko veliko nudijo.
Ponudb za nastope s strani umetnikov je namreč res veliko. Za jazz večere nastopajoče večinoma poišče Jure sam in jih vključi v program za naslednjo sezono.
Ponosen je, ko pripoveduje, kako je z leti Kulturni dom Franca Bernika programsko rasel, kar se najbolj pozna pri klasični glasbi. Nivo glasbenikov se je zelo dvignil, saj so pri njih nastopile zasedbe, ki sodijo v sam svetovni vrh, na primer Hagen Quartet ali pa godalni kvartet Ebene, ki bo nastopil marca 2011. Osebna poznanstva in navezava pristnih odnosov, za katere se z direktorjem Mariničem zelo trudita, pogosto prispevajo pri oblikovanju zmerne cene nastopov in predstav ter prilagoditvi scene manjšemu domžalskemu odru. Program tako ostaja kakovosten, ni populističen, in v Domžalah si lahko ogledamo predstave, ki so sicer narejene za velike odre.
Nihče v KD ne nastopa, ne da bi bil deležen pozdrava in pogovora z direktorjem Mariničem ali Juretom. Taka poznanstva, ki so se skozi leta stkala v stiku z nastopajočimi umetniki, naredijo celotno izvedbo še boljšo. Prav tako pa je tudi za obiskovalce še kako pomembno, da jih vedno nekdo od kulturnega doma v preddverju pozdravi.
V Kulturnem domu Franca Bernika letos teče 13. sezona in vsaka sezona je obsežnejša od prejšnje. V eni se tako zvrsti okoli 200 prireditev, skupaj z vsemi ponovitvami, otroškimi predstavami ter slikarskimi razstavami, ki se zadnji dve leti tudi zelo razvijajo.
Likovnike, ki razstavljajo v Galeriji Domžale ob Veleblagovnici, zdaj vabijo sami. Na začetku so razstave delovale po načelu razpisov in so se lahko prijavljali tako amaterji kot akademski slikarji. Zadnjih nekaj let sodelujejo s kustosinjo, ki izoblikuje lastni program. Vsi predlogi, ki pridejo od zunaj, so dobrodošli, tudi upoštevani, če so le v kontekstu njenega oblikovanja programa. Ogromno delajo na mladih, organizirajo vodstva po razstavah za vrtce in šole, kjer zelo lepo sodelujejo. Letos so uvedli tudi sobotne likovne delavnice za izven, ki se odvijajo v galeriji, in so brezplačne. Odziv je presenetljiv, saj pride tudi po trideset otrok naenkrat.
Dogodkov bo letos še veliko več kot prejšnja leta, saj bodo dodali še okoli 160 kinoprojekcij.
Filme izbirata skupaj z zunanjim sodelavcem Matjažem Matičičem. Preprosto se usedeta in debatirata o filmih, je pa usmeritev taka, da se držita kakovostnega programa. Prednost dajeta evropskemu filmu. Jure upa, da ga bo publika sprejela. Zelo radi bi izoblikovali tudi otroški in mladinski kino program. Pri tem računajo na domžalske šole, ki pa se trenutno bolj zanimajo za gledališke predstave. Želijo jih prepričati, da otroci tako kakovostnega evropskega mla-dinskega filma ne morejo videti po televiziji, kaj šele v velikih multipleksih. Seveda bodo vrteli tudi filme iz hollywoodske produkcije, a so merila stroga. Da pa ni vse tako resno, naj zapišem, da so tudi ljubitelji Harryja Potterja v decembru že prišli na svoj račun, saj so si lahko zadnjo soboto in nedeljo ogledali najnovejši film o tem superjunaku, Svetinje smrti.
Jure meni, da bodo z vztrajnostjo in s kakovostjo filmov sčasoma dosegli več gledalcev in tudi mlade navadili na klasičen mestni kino brez kokic in pijače.
Za koncertni abonma klasične glasbe pa se v naslednji sezoni obetajo zelo posebni projekti. Program bo pripravil Mate Bekavac, slovenski klarinetist, skladatelj in dirigent. To bodo tematsko vodeni koncerti z znanimi solisti in zasedbami njegovih študentov.
V okviru glasbeno-scenskega abonmaja so v začetku decembra pripravili blues koncert zelo razvpite zasedbe iz Chicaga, Mississippi Heat. Obiskovalci so potrdili, da je bil to glasbeni presežek te sezone, mimogrede, udeležila sta se ga tudi veleposlanik ZDA s spremstvom in domžalski župan. Za naslednjo sezono pa bi radi pripeljali spet kakšno irsko zasedbo, pove o ambicijah kulturnega doma Jure Matičič.
Pozitivno ga presenetijo vsi nastopajoči. »Ko imaš stike z umetniki svetovnih razsežnosti in slovesa,« ugotavlja po pogovorih z njimi, »vidiš, da so to najbolj preprosti ljudje. Dejansko so to čudoviti stiki in s temi ljudmi je res užitek sodelovati. Vsi nastopajoči, predvsem gospel in pop pevci ter gledališčniki, so zelo preprosti in topli ljudje.«
V prostem času, ki ga nima veliko, tudi ne gre brez kulture. Z ženo se skupaj odpravljata na oglede predstav in koncertov, medtem ko je njegov petletni sinček zadnji dve leti tudi njegov sopotnik na premierah otroških predstav. Tako ima Jure s seboj najbolj kompetentnega kritika. Če se med predstavo dolgočasi, to že ni dober znak, pravi.
Za šport je ob taki zasedenosti zdaj zelo malo priložnosti. Z ženo oba strastno bereta ali poslušata vse vrste glasbe, kolikor jima seveda to dopušča čas, potem ko otroka zaspita.
Jure trenutno prebira mlade indijske avtorje, večinoma v angleščini. Pogreša pa branje strokovne literature in filozofskih spisov, saj mu za vse to enostavno zmanjka energije.
Ko sem poslušala navdušenega Jureta Matičiča, sem pomislila, kako lepo je, če človek lahko opravlja službo, ki se na vseh nivojih prepleta z njegovim zasebnim življenjem, zanimanjem, konjički, veseljem. In to opazimo tudi vsi, ki bolj ali manj pogosto prihajamo v domžalski kulturni hram.
Veliko uspehov in pozitivne energije tudi v letu, ki prihaja!
Vanda T. Klopčič
