Center za socialno delo je odgovoren za ljudi pred rojstvom in po smrti

0
2575
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 20.januar 2011
Ste že kdaj slišali kakšno pohvalo na račun centrov za socialno delo? Redko, kajne.
Socialni uslužbenci in centri kot institucije so namreč pogosto na udaru javnih kritik in negativnih opazk. Navadno so prvi krivci, ko gre kaj narobe. Kaj pa, kadar je vse prav…?

Čeprav je že Prešeren naznanil, da naj kopitarji sodijo le čevlje, pa to v naši družbi za marsikoga (žal) še vedno ostaja neznanka. Nekateri “kopitarji”si s pljuvanjem po centrih za socialno delo danes celo utirajo svojo poklicno pot!
O delu socialnih služb pri nas smo spregovorili z direktorjem Centra za socialno delo Domžale, Petrom Reboljem. Med Domžalčani slovi kot človek s posluhom za ljudi, sicer pa se oče dveh otrok večkrat počuti kot “nepoklicni čakajoči taksist”. Naj omenim, da je gospod Rebolj tudi eden izmed tistih redkih izjem, ki je bil pred kratkim deležen celo javne pohvale s strani zadovoljnih občanov. In to kar v našem časopisu!
Dokaz, da imajo “zgodbe” tudi svojo svetlo plat. Da je svet lahko bel ali črn. Lahko je mavričen. Kakšen je v naših očeh, pa je vselej odvisno od nas samih…

Koliko časa ste že direktor Centra za socialno delo Domžale in kaj ste počeli pred tem?
Prihodnji mesec bodo minila štiri leta odkar sem bil imenovan za direktorja CSD Domžale, mandat mi poteče prihodnje leto, februarja.
Moja prva zaposlitev oziroma pripravništvo je bilo delo v Prehodnem mladinskem domu (sedaj Mladinski dom Jarše), kjer sem delal z učenci, ki zaradi različnih vzrokov niso mogli obiskovati redne osnovne šole. Po opravljenem pripravništvu sem se zaposlil kot vzgojitelj v Vzgojnem zavodu Fran Milčinski v Smledniku. Ta VZ je namenjen otrokom in mladostnikom s težavami v odraščanju. Delo je bilo zelo zahtevno, saj ni lahko »delati« z dvanajstimi mladostniki, ki imajo težave. Po drugi stani pa me je to delo veselilo, saj sem uspel z mnogimi mladostniki navezati res takšne odnose, da smo skupaj rešili marsikateri problem pri njihovem odraščanju.
Ravno v tem obdobju je policija oziroma kriminalistična služba zaposlovala različne strokovnjake, ki niso končali srednje policijske šole v Tacnu. Ker sem v VZ zaključil z generacijo, ki sem jo sprejel, sem se odločil za službo v takratni kriminalistični službi. V času službe sem opravil daljše izobraževanje za delo kriminalista. Nekaj let sem delal na oddelku za premoženjske delikte. Ker me je vedno »vleklo« v delo z mladostniki in mi takratno vodstvo kriminalistične službe ni omogočilo dela na oddelku za mladoletnike, sem poiskal delo na CSD. Na CSD Ljubljana-Šiška sem se nato zaposlil na oddelku za mladostnike s težavami v odraščanju. Poleg tega pa me je zanimalo tudi delo na področju obravnave oziroma preprečevanja nasilja. Tako sem ustanovil tim za obravnavo in preprečevanje nasilja, ki je bil eden izmed prvih v Sloveniji. Za tiste čase lahko rečem, da smo »orali« ledino glede obravnave nasilja. Šele mnogo kasneje je bil sprejet Zakon o preprečevanju nasilja, ki natanko določa smernice in naloge pri obravnavi nasilja.
Vedno sem si želel delati tudi na preventivi, zato sem ustanovil v okviru CSD Ljubljana-Šiška učno vzgojni center (UVC), ki so ga obiskovali otroci in mladostniki, ki smo jih obravnavali na CSD. Veliko energije in časa smo namenjali učni pomoči, izvedli smo tudi nekaj odmevnejših podvigov (kolesarjenja in pohode od Ljubljane do Dunaja, večdnevno jadranje po dalmatinskih otokih, osnovni tečaj potapljanja, vsakoletno letovanje otrok iz socialno ogroženih družin ter veliko taborov za otroke s težavami). V letu 2004 sem za delo na področju preprečevanja nasilja in dela z otroci ter mladostniki dobil najvišjo nagrado MDDSZ (ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve).
Leta 2006 me je MDDSZ imenovalo za vršilca dolžnosti direktorja CSD Ljubljana-Šiška, ki sem ga opravljal do februarja 2007, ko sem bil imenovan za direktorja CSD Domžale.

S katerim delovnim mestom pa ste bili do zdaj najbolj zadovoljni?
Vsako delo, ki sem ga do sedaj opravljal, me je veselilo. Razlike so predvsem v odgovornosti. V prejšnjih službah sem bil odgovoren samo za svoje delo oziroma za delo svojih najožjih sodelavcev. Sedaj pa sem kot direktor CSD odgovoren za delo vseh zaposlenih. Seveda je slednje veliko bolj naporno. Po drugi strani pa je lažje uveljavljati nekatere svoje zamisli, čeprav za njih zdaj nosim še večjo odgovornost.

Katera področja dela pravzaprav obsega center za socialno delo?
Kot je pogosto govoril eden izmed mojih direktorjev, je CSD »odgovoren« za ljudi še pred rojstvom (urejanje očetovstva, porodniškega dopusta) in tudi še po smrti (pokop, urejanje skrbništva). Mislim, da ni obdobja v človekovem življenju, ki ne bi bil povezan z delom CSD. Žal pa so pogosto tudi zelo neprijetni dogodki v človekovem življenju, kot so izguba zaposlitve (denarna pomoč), težave z vedenjem otrok (ne obiskovanje šole, različne odvisnosti, nasilno vedenje, kazniva dejanja), smrt ali neprimerna skrb za otroke (rejništvo ali celo odvzem otroka), skrb za otrokovo premoženje (skrbništvo), razpad zakonske zveze (predlog za dodelitev otroka), predlog za stike, mladoletno prestopništvo, štipendije, skrb za stare in osebe s posebnimi potrebami.
CSD se z ljudmi srečuje v zelo težkih situacijah, zato sem mnenja, da je to tudi eden izmed razlogov za slabo podobo centrov za socialno delo v javnosti. Pogosto ljudje od centrov za socialno delo pričakujejo oziroma zahtevajo, da rešijo nekatere njihove težave oziroma, da težave rešimo namesto njih, kar pa ni mogoče.

Slišati je, da imajo centri za socialno delo dandanes vedno več nalog. Je tako tudi v vašem primeru?
Z vašo ugotovitvijo se popolnoma strinjam. Ravno v tem mesecu delamo poročila in statistiko za leto2010. Številke kažejo na veliko povečanje storitev in odločb. Število zaposlenih pa se ni bistveno povečalo. V tem obdobju smo na centrih dobili dodatno delo, kot je delo v korist lokalne skupnosti, iz zavoda za zaposlovanje smo dobili državne štipendije (vsako leto izdamo preko 15000 odločb), v letu 2008 je bil sprejet Zakon o preprečevanju nasilja ki je centrom za socialno delo naložil veliko dodatnega dela in veliko odgovornost, celo kazensko. Od februarja 2010 delavci CSD Domžale izvajamo tudi interventno službo za več centrov, kar pomeni, da smo dosegljivi 24 ur na dan, vse dni v tednu, 365 dni v letu.
Veliko sredstev in časa smo in bomo tudi v letošnjem letu namenili izobraževanju in superviziji, ker je porast in težavnost dela v zadnjih letih vsako leto večja in zahtevnejša..

Kot ste že omenili, so centri za socialno delo so pri nas pogosto izpostavljeni kritikam, zato se o njih večinoma poroča z negativnim predznakom. Lahko poveste kaj več o tem?
Kot sem rekel, je eden izmed glavnih vzrokov za slabo podobo centrov za socialno delo v javnosti, preveliko pričakovanje ljudi do delavcev CSD.
Pri svojem delu sem srečal veliko staršev, ki so s svojimi mladostniki starimi 16,17 let, prišli na CSD in pričeli govoriti o težavah z otrokom. Ko sem jih vprašal o njihovi vzgoji, smo skupaj ugotovili, da so njihovi otroci odraščali brez meja (otroci za zdrav razvoj NUJNO potrebujejo meje) in sedaj zahtevajo od strokovnega delavca, da popravi 16 let njihovega skupnega življenja brez meja!
Prav tako je veliko jeze zaradi višin v zvezi z denarnimi nakazili (otroški dodatek, denarno-socialne pomoči). Delavci CSD moramo nujno upoštevati zakonodajo. Ker ljudem določena višina tovrstnih pomoči ne omogoča dostojnega življenja, se njihov brezup preko jeze pogosto izraža nad delavci CSD.
Pogosto moramo odločati tudi o zelo osebnih stvareh, ali so straši primerni za zdrav otrokov razvoj (odvzem otroka, ugotavljanje družinskih razmer), sodišču moramo dajati predloge kateremu od staršev bo otrok dodeljen pri razpadu zakonske zveze, kakšni bodo stiki z roditeljem, ki mu otrok ne bo dodeljen…
Delavci smo velikokrat v vlogi »kontrolorja«, saj moramo nadzorovati, kako straši rabijo denar, ki je last mladoletnih otrok, kako skrbniki skrbijo za premoženje svojih varovancev…

Kako pa vi ocenjujete delo socialnih služb v Sloveniji?
Mislim, da je delo socialnih služb v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami (tudi z državami v EU, s katerimi se radi primerjamo) dobro urejeno. Smo pa pred dvajsetimi leti zamenjali politični sistem .V prejšnjem režimu je država skrbela za človeka, medtem ko mora v tem sistemu človek najprej sam poskrbeti zase, šele potem, ko je izkoristil vse možnosti, zanj poskrbi država. Žal pa zaradi različnih vzrokov beležimo v Sloveniji velik porast števila brezposelnih, kar v veliki meri vpliva tudi na poslabšanje splošne klime.

Kakšno je sodelovanje med centri za socialno delo in ministrstvom za socialne zadeve?
Sodelovanje med CSD Domžale in ministrstvom za delo družino in socialne zadeve (MDDSZ) je korektno, seveda bi si želeli, da se v še večji meri upoštevajo pripombe, predlogi, sugestije »baze«, saj menim, da delavci CSD najbolj poznamo težave na terenu.
Se pa zavedam, da nam nikoli ne bo uspelo zaposliti toliko strokovnih delavcev, kot bi si želeli glede na povečan obseg dela in da je samo od nas zaposlenih odvisna kvaliteta strokovnega dela.

Kaj pa nevladne humanitarne organizacije pri nas? Se vam zdijo konkurenčne?
Žal je v UE Domžale malo nevladnih organizacij, zato se poslužujemo nevladnih organizacij v Ljubljani. V povezavi z Zakonom o preprečevanju nasilja se povezujemo z društvom za nenasilno komunikacijo, varnimi hišami in kriznimi centri za ženske, za predavanja po šolah pa se povezujemo z društvi. Nevladne organizacije izvajajo tudi izobraževanja naših prostovoljcev, ki sodelujejo v programu Učenje za življenje.
Kar pa se tiče vašega vprašanja pa menim, da nevladne organizaciji niso in ne morejo biti konkurenčne, saj nimajo tako trdne strukture, kot jo morajo imeti in imajo vladne (problem financiranja). Nevladne so dopolnitev vladnim organizacijam, saj lahko pri svojem delu uporabljajo tudi bolj neformalne oblike dela. V Domžalah pogrešamo društvo za psihosocialno pomoč otrokom oziroma terapevtsko pomoč posameznikom in družinam, ki bi nudila brezplačne usluge oziroma storitve.
Rad bi povedal, da dobro sodelujemo z Rdečim križem in Karitasom v Domžalah, vendar so žal njune bivanjske kapacitete premajhne, predvsem v zimskem času.

S katerimi problemi občanov se trenutno najpogosteje srečujete? Je to brezposelnost ali gre za druge intimne stiske?
Po letu 2008, ko je začel veljati Zakon o preprečevanja nasilja, smo začeli še z intenzivnejšo obravnavo nasilja. Tako smo v letu 2010 obravnavali 84 primerov. V prihodnje bomo morali večjo pozornost posvečati obravnavi nasilja nad starejšimi.

Kako pa na vaš center vpliva trenutna gospodarska kriza? Je Centru za socialno delo Domžale “prinesla” kaj več dela?
Podatkov o povečanju brezposelnih v Domžalah nimam, kljub temu pa je opazno povečanje števila prejemnikov denarno socialnih pomoči (sem spadajo državne in občinske pomoči), kar je posledica povečanja brezposelnosti. S povečanjem brezposelnosti se povečujejo tudi stiske ljudi.

Katere občine pokriva CSD Domžale?
CSD Domžale pokriva občine v UE Domžale, kamor spadajo občine Trzin, Mengeš. Lukovica, Moravče in Domžale. UE Domžale šteje približno 52.000 prebivalcev, za kar nam država prizna 25,45 zaposlenih na CSD Domžale.
Poleg tega sta na CSD Domžale zaposleni dve koordinatorici (koordinatorica za obravnavo in preprečevanje nasilja ter koordinatorica za delo v korist lokalne skupnosti), ki »pokrivata« delo na CSD Kamnik, Litija, Zagorje ob Savi, Trbovlje in Hrastnik. Poleg tega izvajamo tudi dežurstva (interventno službo) izven poslovnega časa za zgoraj omenjene centre.

Koliko sredstev pa v primerjavi z ostalimi slovenskimi občinami občina Domžale namenja centru za socialno delo oziroma socialnim potrebam občanov?
Poznani so mi podatki le za občine v okviru UE Domžale, po pripovedovanju drugih direktorjev pa lahko zatrdim, da občina Domžale namenja veliko sredstev za reševanje socialnih stisk, za svoje občane prav tako, čeprav v manjši meri tudi druge občine…

So Domžale torej socialna občina?
Z veliko gotovostjo lahko zatrdim, da je Občina Domžale zelo »socialna » občina. Veliko finančnih sredstev namenja občinski pomoči. V letu 2009 smo tako podali 400 predlogov za občinsko pomoč našim občanom, v letu 2010 pa smo podali 549 predlogov, kar je 37-odstotno povečanje. Večino naših predlogov so upoštevali in občinsko pomoč tudi odobrili. Vsako leto občina razpiše razpis za socialne programe. Tako že vrsto let s pomočjo teh sredstev izvajamo program »Učenje za življenje«. Ta program je namenjen otrokom, ki potrebujejo pomoč pri učenju oziroma druženje. V preteklem letu smo izvedli večdnevni tabor v Bohinju, izvedli smo novoletno obdarovanje otrok… Več let izvajamo različne delavnice po osnovnih šolah na temo nasilja in škodljivosti drog. Zelo smo prepoznavni po skupini, ki je namenjena občanom, ki so izgubili partnerja. Imamo pa tudi dve skupini v katero so vključen ženske, ki so izgubile zaposlitev in skupino mlajših oseb s psihiatrično diagnozo.

Področje sociale še vedno sodi med poklice med katerimi prevladujejo ženske. Zdi se mi, da vaš center pri tem ni izjema. Kako se znajdete, tako rekoč “blaženi med ženami”?
Res je, da v »pomagajočih« poklicih, kot so sociala, šolstvo, predšolska vzgoja in zdravstvo, prevladujejo ženske, vendar je vedno več tudi strokovnih delavcev. Pred štirimi leti ni bilo nobenega, sedaj pa sva na CSD Domžale že dva!

V Domžalah in okolici vas poznamo predvsem po vaši poklicni funkciji. Kdo pa je Peter Rebolj v zasebnem življenju?
Haha, če bi se lahko opisal samo v treh besedah, bi se opisal kot nepoklicni čakajoči taksist. Oba sinova sta namreč zelo uspešna športnika, zato večino popoldanskega časa preživim v vožnji in čakanju.
Med vikendi z ženo hodiva v hribe. Žal se moja otroka temu vse pogosteje in močneje upirata. Ampak spet smo pri postavljanju zahtev in meja…

Tjaša Banko

 

Oglasno sporočilo