Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 20.januar 2011
Ste že kdaj izgubili nazdor?
Se znašli v brezizhodnem položaju, na robu, brez alternative …? Najbrž ima vsakdo med nami kakšno izkušnjo s tem, pa vendar je včasih res hudo.
Hudo je, ko izgubiš nadzor in ne veš kako naprej. Hudo je, ko pritisneš na zavoro in ugotoviš, da ne dela, da niti ročna zavora ne zavira, da ne pomaga obračanje koles in da je klanec pred vami neskončno dolg. Prav zato obstajajo »nadzorniki«, da nam vsako leto na tehničnem pregledu preverijo vsaj delovanje zavor in nam preprečijo, da bi nekontrolirano drveli po klancih in počeli neumnosti. Že tako ali tako jih naredimo v življenju preveč, in prav je, da nam vsaj tiste največje prepreči učinkovit nadzor.
Kakorkoli sovražimo »nadzornike«, se njihovega pomena zavemo šele takrat, ko nadzor odpove. Najbolj usodno je, kadar opustimo, recimo zdravstveni nadzor, in prepozno ugotovimo, da smo hudo bolni. Tudi ni dobro, ko izgubimo finančni nadzor, saj veste, ko se ob novoletnih nakupih in »ta« veselih dneh praznovanja kar prevečkrat roka poda k plastični kartici in potem nas naslednji mesec boli glava.
Gre za osebne zgodbe in iz teh se naučimo, kako pomembno je včasih, da imamo nekaj ali nekoga, ki nam potegne zavoro. V času, ki ga spremljam takole od daleč, imam občutek, da je nadzor v celotni družbi popolnoma odpovedal. »Nadzorniki« se izgovarjajo na splošno nedisciplino, na pomanjkanje kadra, na slabo zakonsko regulativo, kažejo s prstom drug na drugega, jaz pa se sprašujem, kdaj in kje se bo našel nekdo. Nekdo, ki bo udaril po mizi in poiskal krivce za neopravljeno delo, poklical »nadzornike« na zagovor in jih povprašal, zakaj dobivajo plačo, za iskanje izgovorov ali za opravljanje svojega dela. In takrat ko se bodo »nadzorniki« dejansko zganili, ko bodo opravili svoje delo, takrat se ne bomo pogovarjali o tajkunih, pokradenih in zaprtih podjetjih, nekontroliranih reprogramih posojil, ki jih nihče ne bo vrnil, o sodnih postopkih, ki se vlečejo desetletja, o nevloženih ovadbah in nepreiskanem kriminalu. Ko bo vsak od nas vedel, da je potrebno spoštovati pravila in da ne obstajajo ljudje, ki lahko delajo mimo njih, takrat bo svet ponovno lep. Verjeti vanj pa vse bolj postaja pravljica brez nadzora …
Kakorkoli sovražimo »nadzornike«, se njihovega pomena zavemo šele takrat, ko nadzor odpove. Najbolj usodno je, kadar opustimo, recimo zdravstveni nadzor, in prepozno ugotovimo, da smo hudo bolni. Tudi ni dobro, ko izgubimo finančni nadzor, saj veste, ko se ob novoletnih nakupih in »ta« veselih dneh praznovanja kar prevečkrat roka poda k plastični kartici in potem nas naslednji mesec boli glava.
Gre za osebne zgodbe in iz teh se naučimo, kako pomembno je včasih, da imamo nekaj ali nekoga, ki nam potegne zavoro. V času, ki ga spremljam takole od daleč, imam občutek, da je nadzor v celotni družbi popolnoma odpovedal. »Nadzorniki« se izgovarjajo na splošno nedisciplino, na pomanjkanje kadra, na slabo zakonsko regulativo, kažejo s prstom drug na drugega, jaz pa se sprašujem, kdaj in kje se bo našel nekdo. Nekdo, ki bo udaril po mizi in poiskal krivce za neopravljeno delo, poklical »nadzornike« na zagovor in jih povprašal, zakaj dobivajo plačo, za iskanje izgovorov ali za opravljanje svojega dela. In takrat ko se bodo »nadzorniki« dejansko zganili, ko bodo opravili svoje delo, takrat se ne bomo pogovarjali o tajkunih, pokradenih in zaprtih podjetjih, nekontroliranih reprogramih posojil, ki jih nihče ne bo vrnil, o sodnih postopkih, ki se vlečejo desetletja, o nevloženih ovadbah in nepreiskanem kriminalu. Ko bo vsak od nas vedel, da je potrebno spoštovati pravila in da ne obstajajo ljudje, ki lahko delajo mimo njih, takrat bo svet ponovno lep. Verjeti vanj pa vse bolj postaja pravljica brez nadzora …
R. G.
Oglasno sporočilo
