Naslov za vsa naša zanimanja o davkih je bil v tej številki Novic Trzinec, Darko Končan, univerzitetni diplomirani ekonomist in dolgoletni davčni svetovalec ter stalni sodni izvedenec za finančna, davčna in borzna vprašanja.
Gospod Končan je bil med drugim pred časom imenovan za državnega sekretarja na Ministrstvu za finance Vlade Republike Slovenije, danes pa je aktiven tudi pri pisanju strokovnih člankov. Poleg tega svoje znanje z veseljem posreduje naprej kot predavatelj, zasebno pa se rad posveča družini, rekreaciji in ostalim radostim, ki jih kot bivši Celjan na novo odkriva v Trzinu.
Dandanes veljate za pravega »mojstra« na področju davkov. Se morda še spominjate, kdaj ste se prvič srečali z njimi?
Sicer si nikoli nisem mislil, da se bom kdaj ukvarjal z davki in posredno z računovodstvom, a prilika, ki se je ponudila daljnega leta 1990, ko se je povsem na novo uvajal začetek modernega davčnega sistema (s prvim finančnim ministrom danes guvernerjem BS dr. Markom Kranjcem), je bila več kot zanimiva. Se še spomnim zanosa, ko sem raznašal po Celju 2.000 letakov z informacijo o prvi davčno svetovalni družbi EXPERT in vabil someščane, da se zglasijo pri meni, da jim pomagam s svetovanjem pri izpolnjevanju prvih dohodninskih napovedi. Prišlo jih je manj kot 10, pa čeprav sem pričakoval, da se bodo s prvo dohodnino in vsemi možnimi olajšavami za zniževanje davčne osnove posvetovali z davčnim svetovalcem in tako prihranili kakšen tolar pri plačilu prve odmerjene dohodnine. Kmalu po tistem smo se že srečali prvi sorodno misleči in delujoči davčni strokovnjaki, ustanovili smo Društvo davčnih svetovalcev, ki je, zaradi svoje izredno aktivne in strokovno principielne dejavnosti, bilo kot tako prvo sprejeto med slovenskimi inštitucijami v redno članstvo kakšne evropske organizacije že leta 1999, se udeležili prvega podiplomskega študija javnih financ in davčnega svetovanja, itd.
Sicer so davki specifična zvrst ekonomije, védenje o njih pa je bolj ali manj omejeno na tiste, ki se z njo ukvarjajo. Lahko, za vse ostale, poveste, koliko različnih vrst davkov sploh poznamo v Sloveniji?
V osnovi davke delimo na direktne in indirektne glede na to, kdo je dejansko njihov ekonomski plačnik tega bremena, zato so med direktnimi najbolj poznani dohodnina in davek od dohodka pravnih oseb (pa tudi davek na izplačane plače, posebni davek na določene prejemke, davki na dediščino in darila, davki na plovila, davek na dobitke pri klasičnih igrah na srečo, že preživeli a še vedno veljavni davek na nepremičnine, pa danes razvpita davek na menedžerske plače in na v posebnem davčnem nadzoru ocenjeno »prirast premoženja«), med indirektnimi pa je daleč najpomembnejši davek na dodano vrednost, pa trošarine in davek na promet nepremičnin, davek na motorna vozila in od iger na srečo, poleg davkov pa so tu še carine in socialni prispevki, razne takse, itn.
Koliko pa je davčnih stopenj?
Pri vsakem davku so lahko ena (npr. 20% cedularni davek na kapitalske dobičke ali davek od dohodka pravnih oseb) ali več različnih davčnih stopenj (npr. več dohodninskih razredov, pa splošna 20% stopnja DDV in 8,5% znižana stopnja), njihova višina je vedno odraz burnega odločanja, ko se sprejema zakon v parlamentu.
Večkrat so že prišli na dan predlogi, da bi bilo dobro, če bi bilo teh stopenj več… Kaj vi kot strokovnjak menite o tem?
Z več stopnjami bolj natančno obremeniš posamezne dohodkovne skupine a se hkrati povečuje administriranje in posredno stroški pobiranja, bil pa je tudi že neuspešen poskus vpeljave ene splošne oziroma enotne davčne stopnje za vrsto različnih davkov. Danes so bolj v ospredju vprašanja, kako med državami, predvsem v EU, določiti čim bolj enotno davčno osnovo in s čim manj izjemami, kar bi pripeljalo do bolj enakopravne in konkurenčne primerjave med posameznimi članicami EU in širše.
Kar nekaj časa ste delovali kot državni sekretar na Ministrstvu za finance Vlade Republike Slovenije. Kako so vam v spominu ostali tisti časi?
Kot izjemno zanimivi in dinamični, saj sem pravzaprav bil s strani takratnega finančnega ministra Ropa povabljen kot davčni strokovnjak in ne v okviru neke strankarske kvote. Res pa je, da sem s tem hkrati imel takrat zelo«zvezane« roke, a kljub temu se je pričelo širše razpravljati o davčnem sistemu s strokovno javnostjo, kasneje se je to odrazilo pri delu t.i. Kranjčeve komisije, ki je izpeljala davčno reformo, čeprav so bila osnovna izhodišča delno pripravljena že v mojem času. Res pa so kolegi imeli bistveno bolj odprte možnosti in je bila nato reforma tudi zelo korenita.
Še posebej so mi ostala v spominu strokovna prepričevanja poslancev obeh taborov v parlamentu, kjer so še kako prišle do izraza retorične sposobnosti pa tudi ugled neodvisnega strokovnjaka, ki je prišel iz vrst davčnih svetovalcev.
Danes pa ste generalni sekretar Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije, stalni sodni izvedenec za ekonomijo (davke, finance in borzo), poleg tega pa tudi predavatelj in pisec strokovnih prispevkov. Kako združujete vse te aktivnosti in katera vam osebno predstavlja največji izziv?
Dolgo časa sem najbolj užival pri pisanju kritični člankov o davkih in fiskalni politiki, kjer sem prvi začel redno uporabljati metaforo togega finančnega ministra Gregorja iz Levstikove pripovedke o Martinu Krpanu, nato sem se razdajal pri izvedbi več kot 250 strokovnih predavanj, danes pa se v glavnem ukvarjam s posebno vejo davčnega svetovanja, to je z zastopanjem strank v davčno inšpekcijskih postopkih in posebnih davčnih nadzorih. Tam pa poleg strokovnega znanja pridejo posebej do veljave še mnoge osebne reference, izkušnje in ugled iz prejšnjega delovanja, retorične sposobnosti in nenazadnje tudi domiselnost in pogum zagristi v nekatere davčne zadeve, kjer so morda davčni zavezanci že vnaprej javno pa tudi strokovno označeni kot davčni utajevalci.
Kakšno pa je vaše mnenje o našem davčnem sistemu? Pogosto slišimo za namigovanja, da ni pravičen in da bi država morala bolj obdavčiti bogate, revne pa manj…
Neizpeta tema, a stara resnica ostaja, da so na tej zemlji samo davki in smrt večni. Tudi vsakršno pretiravanje pri obdavčitvi pripelje hitro do t.i. preloma »Lafferjeve krivulje«, ko kljub večjim davčnim stopnjam davčni prihodki pričnejo drastično upadati, saj se poveča vsesplošno utajevanje ali beg zavezancev v davčno prijaznejša okolja ali pa kar v davčne oaze. Ne gre samo za populistično sprejemljivo višanje davčnih stopenj pri bogatih v današnjih kriznih časih, morda je bolje na novo definirati kašen nov davek (pri tem še posebej mislim na davek na nepremičnine), s katerim se bodo res lahko obremenili dohodki še bolj pa premoženje premožnejših, da bi se tako uresničil tudi del ustavno opredeljene socialne pravičnosti in solidarne odgovornosti pri financiranju skupnih potreb. V zadnjem času pa se tudi sam izrazito nagibam, da je zaradi kriznih časov, ki bodo prisotni še kar nekaj časa, da se drastično omejijo javni izdatki in potrošnja, ne pa da se proračunski primanjkljaj rešuje zgolj z višanjem davkov. Pa pri tem nikakor ne mislim linearnega zmanjševanja plač javnih uslužbencev in stroškov delovanja države, ampak uveljavitev nekaterih »menedžerskih« principov iz podjetništva, ko sta odgovornim prepuščena skrb za najbolj optimalne rešitve pri nagrajevanju sodelavcev pri doseganju ciljev (nikakor torej ne uravnilovka plač s številnimi plačnimi razredi) in poraba sredstev za realizacijo ciljev, seveda pa ob primernem korektnem in objektivnem nadzoru. Vsekakor pa ne ob takšnem »familiarno dogovornem nadzoru«, kot je danes večinoma prisoten med akterji.
Kaj menite o tem, da je država takoj po ustanovitvi ukinila SDK?
Že v času vladnega sklepa, da se v nadaljevanju z zakonskimi spremembami preoblikuje takratna SDK na 2 dela (davčni del je prevzel DURS), od katerega je plačilni promet prevzela Agencija za plačilni promet in kasneje slovenske banke, sem sam bil, ravno zaradi pregovorne učinkovitosti in bistveno cenejših stroškov izvajanja plačilnega prometa, velik skeptik te reorganizacije. Pa seveda ne edini, saj so mnogi strokovnjaki opozarjali, da v povprečju gledano evropske izkušnje, ki so nam jih dajali za vzgled in kot argument za nujne spremembe, kažejo na to, da ta plačilni promet sploh ne bo hitrejši, še manj pa cenejši ali vsaj na dotedanjem nivoju. Z današnjega zornega kota lahko žal le z grozo ugotavljamo bistveno slabše rezultate od prejšnjega sistema kar se tiče stroškov pa tudi reakcijskega časa, a podlegli smo še danes ne povsem prepričljivim trditvam nekaterih državnih uradnikov o zahtevah iz EU – podobno kot nedavno pri spremembah zakona glede garancij proizvajalca. Pri tem pa sploh ne omenjam tudi samih stroškov preoblikovanja, tako s kadrovskega, tehnično programskega kot tudi reorganizacijskega vidika ukinitve SDK. Žal mnogo sedanjih več kot akutnih težav in sploh povečane finančne nediscipline lahko pripišemo tudi tem – ne povsem prepričljivim – razlogom za ukinitev SDK
Kako bi komentirali predlog zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, v katerem se med drugim omejuje tudi t.i. sosedska pomoč?
Čeprav večina ljudi ob teh predlaganih spremembah takoj plane s svojimi argumenti, med njimi so tudi ugledni pravniki, pa večinoma vsi skupaj pozabljajo na širše dimenzije tega problema. Roko na srce, v večini primerov so si lahko do sedaj obrtniki ali podjetniki skupaj z zainteresiranimi zasebnimi graditelji tako ali drugače zamišljali to medsosedsko ali prijateljsko pomoč, predvsem z namenom zmanjšati stroške dela na račun neplačanih dajatev, kjer je v osnovi največ zgubila država, naročnik je pridobil ponavadi le zaradi neplačanega DDV, podjetnik pa še največ zaradi neprikazanega večjega prometa in posledični nižjih davkov.
Vsekakor bi medsosedsko pomoč po svoje lahko še naprej spodbujali, a kaj ko je v večini primerov torej lahko zgolj farsa ali bolje fasada za delo na črno. Npr. kako bi lahko bilo v gradbeništvu logično, da bi si, že zaradi principov varnosti gradnje in kvalitete izgrajenega, sosedje lahko laično pomagali med seboj, razen pri seveda zgolj fizični pomoči (kje so časi, ko smo še fizično mešali pesek, cement in vodo, da smo skupaj zalili gradbeno ploščo in tako privarčevali sosedu ali prijatelju pri zasebni gradnji). Bi se pa sam raje bolj nagibal k temu, da v spremembah zakona ne bi bilo enostavno omejevanje ali prepoved take oblike dela, ampak bi bila zgolj dana večja diskrecijska pravica nadzornim organom, da glede na objektivne okoliščine presodijo, ali gre za obliko resnične medsosedske pomoči in ne za prikrito delo na črno (brez računov, (ne)ustreznega zavarovanja in tudi (ne)kvalitete dela, itd.). Če se že tako radi zgledujemo po tržno razvitih državah EU in širše, tam nikakor ne poznajo takšnih oblik dela brez predhodne prijave in tudi plačila posameznih (morda nižjih) dajatev, še najbolj pa jih skrbi varnost pri delu, zavarovanja in s tehničnega vidika zagotavljanje kvalitete opravljanja takšnih del ali storitev. V primeru nejasnosti ali nasprotnih trditev pa bi itak sodišča in ne davčni organ dokončno presojali dejansko stanje in temu ustrezne posledice.
Kaj pa predlog o tem, da naj bi bila višina prometnih kazni odvisna od dohodka?
Pri vsakršnem sankcioniranju občanov, pa najsi gre za neplačane davke, storjene prometne ali druge prekrške je vedno v ospredju vprašanje, kako bo sankcija ne samo ustrezno dodatno polnila državni proračun ampak prvenstveno tudi vzgojno vplivala na prekrškarja in njegovo bodoče ravnanje pri upoštevanju raznih predpisov. Sam se torej ne bi zavzemal ne za enako višino (po absolutni višini kazni) ali kazen v odvisnosti od premoženjskega stanja ali višine osebnih dohodkov, temveč v kombinaciji obojega. Tako bi za prve enakovrstne prekrške določil enake kazni za vse, ob nadaljnjih ponovitvah istovrstnega prekrška pa bi sledil temu, da bi sodišča dokončno in ne zgolj inšpektorji (razen seveda na prvi stopnji) izrekali kazni v sorazmerju glede na premoženjsko stanje prekrškarja ali njegove redne osebne dohodke. Takšen v praksi uveljavljen princip (pa čeprav ni izrecno zapisan v davčnih zakonih ampak je prepuščen deloma diskreciji davčnega organa pa tudi v t.i. institutu samoprijave) daje v vsakdanjem poslovnem življenju davčnih zavezancev dobre rezultate pri nadziranju pravilnosti obračunavanja in plačevanja z zakoni predpisanih dajatev in prispevkov in bi ga torej kazalo uveljaviti tudi npr. pri prometnih prekrških.
Kolikšen delež državnega proračuna pa pravzaprav predstavljajo davki? Davki predstavljajo v proračunu dobrih 90% fiskalnih prihodkov, brez njih torej ni mogoče delovanje države.
Kako pa je z visokimi obdavčitvami cigaret? Se vam zdi, da kaj pripomorejo k zmanjševanju oziroma opuščanju kajenja?
Pri obdavčevanju cigaret, pa tudi alkohola in naftnih derivatov je zanimiv fenomen, z razumnim večanjem dolgo časa dosega država kar dva cilja: več proračunskih prihodkov ter hkrati manj onesnaževanja in več zdravja, a na koncu se mora država in cel razumen svet zavesti do te mere, da oboje hkrati ne gre v nedogled. In prepričan sem, da na koncu bomo dosegli globalni cilj večje stopnje zdravja in manj onesnaženega okolja in to ne zaradi prepovedi ali visokih davkov, čeprav tudi te že v sedanjih okvirjih bistveno vplivajo in jih kot take tudi sam nesporno zagovarjam, čeprav so marsikdaj neprijetne za posameznike.
Mnogi si prizadevajo, da bi ukinili davek na knjige. Je kaj možnosti, da bi se to lahko kdaj uresničilo?
Govorimo seveda o ničelni stopnji davka na dodano vrednost, kjer pa so možnosti izredno majhne zaradi evropskega enotnega sistema DDV. Le če bi Sloveniji uspelo na novo argumentirati naše posebnosti glede nacionalnih možnostih pri izdaji knjig na tako mahnem trgu in glede pomembnosti za nacionalno identiteto, ko bi se, če se sploh bodo odprle možnosti za nova pogajanja o nacionalnih izjemah, potem bi bilo možno.
Kar precej prahu dvigujejo tudi nepremičnine. Se bodo v prihodnosti davki na nepremičnine še povišali?
Sploh ne gre za povišanje davčnih bremen za nepremičnine, ampak sploh za novo realnejšo in objektivnejšo ureditev. Stari zakon in povsem zastareli pravilniki, ki sploh ne odražajo več današnje stopnje kvalitete dograjenih nepremičnin ne morejo več veljati, zato je potrebno uvesti nov moderen sistem obdavčevanja nepremičnin na osnovi nekih realnih tržnih cen, ki pa se vseskozi prilagajajo. Bistveno je tudi, da sploh ni najpomembnejše obdavčevanje tistih stanovanjskih nepremičnin, ki so resnično namenjena bivanju in so zato možne zelo nizke stopnje, ne pa kapitalskemu ali špekulantskemu kopičenju stanovanjskih tržno zanimivih enot v rokah premožnih. In nenazadnje je tudi predhodni popis nepremičnin pokazal bistveno večji fundus nepremičnin, ki bi jih morali imeti vključene v obdavčitev, kot pa je bilo do sedaj.
No, da pa ne bova govorila le o davčnih ocenah, mi povejte, kako bi ocenili kvaliteto življenja v Trzinu?
Pred tremi leti in pol smo se z družino dokončno preselili iz rodnega Celja v Trzin, kamor sem sam že v celoti prenesel svetovalno dejavnost mojega podjetja, žena pa je kot odvetnica – specializirana za odškodnine in civilno pravo ustanovila podružnico v Trzinu. To izpričuje našo veliko veselje in zadovoljstvo o novem življenjskem okolju, saj smo zelo zadovoljni s takšno odločitvijo. Ne samo, da je občina in kraj kot tak izjemno razvita in prijazna za bivanje, tudi medsosedski odnosi so več kot prijateljski, zato čedalje bolj čutimo, da se je treba za nadaljnji razvoj kraja še bolj neposredno angažirati, kar se tudi sam bom. Kljub razvitosti se da namreč še marsikaj zelo izboljšati in programi županskih kandidatov na lokalnih volitvah bodo prava prilika za to v dobro vseh nas.
Kako pa najraje izkoriščate prosti čas? Predvidevam, da vam ga ob vseh svojih aktivnostih ne preostaja prav veliko…
Žal je ravno ta preselitev tudi negativno vplivala na moje sicer prej zelo aktivno športno življenje, tako, da se pri tem še iščem. Čeprav sem že navdušen nad tovrstnimi možnostmi kraja in okolice, zato so že pogostejši obiski športnega parka z najmlajšim sinom, pa izleti in kolesarjenja v okolici Trzina, a to še ni tisto pravo. Še vse preveč časa vlagam v dejavnost svoje firme, saj je njena nova prepoznavnost izredna in tako v trzinsko pisarno prihajajo mnoge nove stranke iz Ljubljane in ostale Slovenije, celo bolj kot sem načrtoval. Zato bom moral sprejeti zavestno odločitev in udejanjiti večjo sprostitev in več prostega časa na škodo nenehnega obremenjevanja s službenimi zadevami.
Tjaša Banko
