Neznani znanec: Ervin Anton Godec…

2358
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 9.februar 2011

… čevljar z gimnazijsko maturo, čebelar, pridelovalec eko hrane, gozdar, tesar in ribič

Ervinu je uspelo, da utesnjenost na nekaj kvadratnih metrih v svoji popravljalnici čevljev kompenzira z naravo, ki ga umsko in fizično ohranja pri zdravju in veselem razpoloženju.

Letos bo že 30 let odkar Ervin, rojen Mengšan, v Domžalah opravlja čevljarski poklic. Čeprav je na začetku kazalo, da je to le začasna pomoč očetu, je zaradi obilice dela postala kar njegova služba.
Po gimnaziji v Kamniku je bil sprejet na Fakulteto za agroživilstvo. Bil je iz tiste prve generacije fantov, ki je morala po končani srednji šoli l. 1980 takoj za eno leto v vojsko, on celo še med počitnicami. In to direktno iz Pule, kjer je bil s sošolci na morju. Kot rekrut je prišel v Škofjo Loko, kasneje v Bovec, zadnje štiri mesece pa je v stalni bojni pripravljenosti, po Titovi smrti so se že začeli nemiri, preživel na Kosovu. Teh mesecev, ko so spali oblečeni in oboroženi, se ne spominja rad, saj so bili mladi vojaki, še najstniki, pod večnim psihičnim pritiskom in brez pravih informacij, kaj se dogaja. Bilo je preveč hudo, pravi, razmišljal je samo o tem, da ne bi prišlo do demonstracij, ki bi jih morala vojska ustaviti.

Ko se je septembra 1981 vrnil domov, ni bilo časa za sprostitev in počitnice, saj je njegov oče Tone, ki je medtem zapustil službo v Nami, mimogrede, spomnimo se ga kot izredno simpatičnega, razgledanega, vedno nasmejanega gospoda z brki, v Veleblagovnici odprl popravljalnico čevljev. Ker je bilo dela veliko več, kot je pričakoval, mu je Ervin z veseljem pomagal. Že v 2. in 3. letniku gimnazije je doma popravil kakšen par čevljev, se spominja, in v tem prav užival. V gimnaziji se ni nikoli dobro počutil, vztrajal je zaradi podpore staršev. Čeprav si je po končani maturi želel študirati agronomijo, naredil je tudi sprejemni izpit, pa ga je življenje samo popeljalo v čisto drugo smer. Dela je bilo ogromno in kar naenkrat je videl, da oče sam toliko ne zmore, pa tudi za študij ob delu kmalu ni bilo več časa. Naredil je dodatne izpite za čevljarja in kmalu sta z očetom odprla popravljalnico v SPB-ju.

Ustvaril si je družino in se preselil v Domžale. Po nekaj letih je imel dovolj mestnega življenja, saj so novo hišo, ki je zrasla v mirnem okolju, z vseh strani obkolile nove hiše in bloki ter veliko število psov, ki so se prosto sprehajali v okolici. Tam se ni več dobro počutil in želel si je na deželo.
Veliko je razmišljal tudi o prehrani, konzervansih v hrani, onesnaževanju okolja, pesticidih in posledično boleznih, kar mu ni dalo miru. Pridelava eko hrane, pravi, je bila njegova skrita želja že najmanj petnajst let, preden se je s tem začela ukvarjati vsa družina.

V Zg. Jevnici, kjer je bil doma oče, je Ervin zgradil hišo v posebnem, domačem slogu, ki nosi njegov osebni pečat. Veliko tesarskih in drugih del je opravil sam. Ker je vnet čebelar, ljubitelj starin in slovenske kulturne dediščine, stoji na vrtu prav poseben čebelnjak. Nekoč, pred 200 leti, je bila to kašča, ki jo je, že vso razpadajočo, po delih pripeljal iz doline in jo ponovno postavil, restavriral ter tako ohranil zunanjo podobo. Še vedno je član Čebelarskega društva Krtina. Zdi se mu, da ne bi bilo prav, da bi zamenjal društvo le zaradi selitve v drug kraj bivanja, saj se je tukaj seznanil s prvimi čebelarji. O domačem medu pravi, da ga imajo zase dovolj, čeprav ga veliko porabijo. Prav tako sami delajo marmelado in vse, kar je sploh mogoče. V Jevnici imajo v najemu njivo, kjer sadijo zelenjavo in krompir, skratka vse, kar potrebujejo. Meso kupijo pri kmetih, Ervin pa sam dela salame in klobase. Nekako se jim uspeva prehranjevati samo z domačimi pridelki. V Depali vasi imajo na nekdanjem travniku njivo, kjer gojijo pšenico, seveda brez gnojil. Pridelajo je toliko, da jo imajo za vse leto. Ervin jo odnese k mlinarju, ki ga dobro pozna, tako da nazaj dobi pravo, svojo moko iz svoje pšenice, kar ni običajno. Kruh pečejo vsi štirje, tudi sinova srednješolca, kdor ima pač čas in to v krušni peči, ki je tudi srce njihove centralne napeljave. Tudi štedilnik je na drva in ni lepšega kot pozimi zakuriti in skuhati na njem, čeprav, pove v smehu, zraven njega stoji še eden, tak s steklokeramično ploščo.
V svojem gozdu v bližini preživijo veliko prostih trenutkov, če se le da Ervin tudi proste pondeljke. Gozd čistijo, redčijo, nabirajo dračje in drva, ki jih pokurijo v peči in štedilniku. Pohvali ženo Ireno, ki je pred letošnjo zimo sama naredila sto butar.
Včasih ga je navduševal sladkovodni ribolov, zdaj pa vrže trnek le še enkrat ali dvakrat na leto v Bohinju, kjer so, ko sta bila sinova še majhna, preživeli vsa poletja. Novi raj so odkrili pred leti na Hvaru, v Zavali, kamor hodijo tudi iz zdravstvenih razlogov.
Televizije skoraj ne gleda, razen športnih poročil in vremena, politika ga ne zanima. Bere predvsem strokovno literaturo o vzreji čebel, gozdarstvu, eko kmetijstvu. Z ženo se rada odpravita v Cankarjev dom in ne zamudita nobenega koncerta Vlada Kreslina.
Svoje delo še vedno rad opravlja, čeprav proti šesti uri popoldne velikokrat od utrujenosti komaj še drži oči odprte. Ne glede na to pa nadvse rad poklepeta s svojimi, večinoma stalnimi strankami. In glej, kot bi mignil, je minilo že celih 30 let, od takrat, ko ga je, konča v smehu, zaradi v tistih časih ne prav pogostega uhana v moškem ušesu in daljših skodranih las, ena od strank zamenjala za gospodično.

Tekst: Vanda T. Klopčič
Fotografije: osebni arhiv Ervina A. G.

Oglasno sporočilo