Smo Slovenci odzivna publika? Se zavedamo, da je smeh pol zdravja? In, ali znamo gledati na življenje s pozitivne plati? Konec koncev lahko iz vsake neprijetnosti ustvarimo komedijo, pa čeprav je včasih črna.
»A boš pogledal vprašanja?«, mu rečem medtem, ko vklapljam diktafon. »Ne rabim! Ti kar sprašuj…«
Prav. Začniva s Stand up komedijo, ki se je pri nas razvila nekam pozno. Morda veš, kako in kdaj se je sploh začela?
Stand up komedija se je začela pri nas tri, štiri leta nazaj, ko smo z njo v bistvu pričeli iz štirih smeri – Tin Vodopivec, Komikaze, Martina Ipša in jaz. Začeli smo delati stand up (organizirati večere in nastopati), kot ga delajo v Ameriki in Angliji. Ne vem, zakaj se je ta vrsta komedije pri nas razvila tako pozno. Kakor vem, je tudi Jernej Kuntner pred desetimi leti skušal narediti klub stand up komedije, vendar so takrat, če se prav spomnim, govorili predvsem vice, kar pa za moje pojme ni stand up. Mogoče pa tudi ni bilo pravega interesa, Amerika je v določenih zadevah toliko pred nami, kot je v drugih zadevah morda za nami
Kako in kdaj pa si z njo začel ti?
Ker nisem bil sprejet na akademijo (hotel sem biti igralec), sem ves čas iskal nek način “izražanja”. Zato sem se šel izobraževat v Ameriko v igralske studie, kjer sem dobil tudi idejo za stand up. Tam sem napisal tudi zelo veliko materiala, prišel nazaj v Ljubljano in začel z organiziranjem stand up večerov. Zadeva se je začela razvijati do tega, kar imamo zdaj in se v bistvu še vedno razvija…
Do kolikšne mere je program pri stand up-u načrtovan in koliko je pri tem improvizacije?
Ni veliko improvizacije. Sicer je to tudi odvisno od večera; lahko je 5 procentov improvizacije, lahko pa 15, ampak to je skoraj res maksimum. To je avtorski material tako kot monokomedija, samo, da gre za drugačen medij. Sicer je tudi ta lahko gledališki, vendar ima monokomedija le nek dramaturški lok, ki ga stand up ne potrebuje, ker se lahko skače iz teme na temo, poleg tega pa navadno ne govoriš kot nek lik, ampak kot ti sam. Če govoriš kot lik, je to že druga inačica tega.
Je odzivnost občinstva kaj pogojena z lokacijo nastopa?
Je nekaj razlike med ruralnim in urbanim občinstvom, še bolj kot to pa je odziv odvisen od tega, kako inteligentna je publika, koliko je stara… Povsem drugače je nastopati pred dijaki, študenti kot pred upokojenci, ker le drugače razumejo te stvari… Prijetno je bilo nastopati na Štajerskem, Primorskem in v Ljubljani, na Dolenjskem in Gorenjskem so mogoče malenkost manj odzivni, vendar spet ni take razlike, da bi to lahko posebej izpostavil.
Koliko pa na delo stand up komika vpliva razpoloženje? Je težje “pokati štose”, če imaš za sabo slab dan?
Veš, da se mi je res zgodilo že nekajkrat, da sem imel tak dan, da sem pomislil »Aaaaah, ne da se mi dons bit smešn!«, potem pa sem prišel na oder, povedal prva dva štosa, ljudje so se začeli glasno smejati in je bilo “ful fajn”! Kar naenkrat sem začel dobivati energijo in ni mi bilo več pomembno, kaj se mi je zgodilo na ta dan oziroma, zakaj sem sploh bil slabe volje. Kar nahrani te! Zato je to zame res največja sreča, da lahko počnem, kar me veseli in živim v tem.
Imaš med stand up komiki kakšnega skritega vzornika?
Med slovenskimi nobenega. Med ameriškimi pa me je načeloma navdihnil Robin Williams, ker sem ga gledal od dinamike inteligentnih for, pačenja, mimike in gestikulacije do vsega s tem povezanega in razmišljal »U, jaz bi tudi to počel!«. On je bil definitivno eden izmed njih. Potem pa sem seveda gledal tudi Georga Carlina, ki je bil tudi taka legenda, pa Richarda Pryora in vse, prej in pozneje, Chris Rock, Chris Tucker, Eddie Izzard, Jimmy Carr… Moram reči, da sem si pogledal gigabajte tega materiala. Vse sem potegnil dol…mislim…kupil dvd-je! Nisem daunloudal, jaz sem vse kupil (če verjameš) in sem pogledal vse to, da bi odkril, na kakšen način oni govorijo. Vsak komik ima namreč nek svoj način razmišljanja in upovedovanja, nekdo zadeve poveže z zgodovino, spet nekdo drug situacijo popolnoma obrne itn. Temu sem jaz takrat rekel izobrazba.
Iz kje pa črpaš navdih za program?
Iz življenja. Povsod okrog nas so fore, ki samo čakajo, da jih nekdo opazi in zgrabi. Vsak dan se nam zgodi kaj takega, kar bi bilo brez problema primerno za stand up. Tako je v družbi, tudi v politiki… Pahor gre na televizijo in suvereno reče, da komaj preživi mesec s tri tisočimi evri. Samo iz tega se da napisati 5-minutni štos!
Meja med zafrkavanjem in žaljenjem pa je včasih verjetno tanka…
Ja, gre za občutek o tem, kaj je kul in kaj ni. Dejstvo je, da se komedija razvija, komedija je živa stvar. Desetletja nazaj je tisti komik Lennie začel prakticirati svobodo govora do meje in je imel veliko težav, tožili so ga, da obsceno govori itn. Zdaj ni več nič takega, če kdo med nastopom preklinja.
Imaš kdaj težave s tem?
Veš, da se sem in tja kdo obregne. To je odvisno spet od individualnega mnenja. Moja teta mi dostikrat reče: »Zakaj si moral rečt p…a?!«. Ona je alergična na kletvice, meni je pa takrat to “not pasal” in se mi ni zdelo, da bo zato kaj narobe. Ampak njej pa bo, hudiča (smeh).
V nedeljo si bomo prvič letos ogledali šov Slovenija ima talent. Nam lahko zaupaš, kako so potekale priprave?
Zelo podobno kot lani, čeprav smo letos lahko bolj pričakovali določene stvari. Prejšnjič nas je lahko še kakšen detajl presenetil (predvsem mene pri vodenju). Drugače pa povsem enako. Jaz osebno se moram informirati o nastopajočih kandidatih, jih spoznati, tako da vem, kaj bodo počeli in vse to… Predizborov mi ni treba gledati, dobim pa izbor dvesto petdesetih ljudi, ki ga pregledam, da vidim, zakaj so pomembni in to je to. Ponavadi temu sledijo vaje, nato pa akcija! Sobota, nedelja, ponedeljek se snema.
So Slovenci letos morda presenetili s kakšnimi novimi posebnimi talenti?
Kar nekaj mi jih je ostalo v spominu, nekateri od njih so nastopili že v prvi oddaji v nedeljo. Več ne smem izdati, bo pa še zabavno…
Imaš mogoče že kakšnega favorita?
Ja in ne. Najprej bi rad videl, kdo gre v polfinale, kako se bo žirija odločila. Zagotovo se bom spet jezil tako kot lani, ko sva se oba s Petrom pritoževala: »zakaj pa tega ne, pa tega ne…?!«. Ampak petdeset ljudi je treba izbrati; vse tiste ki so šli v naslednji krog, tako da ima žirija v vsakem primeru težko delo. Mislim pa, da bomo prave favorite spoznali v polfinalnih oddajah.
S sovoditeljem Petrom Polesom sta po mnenju gledalcev odlična in nadvse zabavna ekipa. Se tudi izven odra tako prikladno dopolnjujeta?
Ah, sovraživa se, ne marava se! Tako si greva na živce, da je to neverjetno! Že njegova prisotnost me moti, kaj šele, ko odpre usta! Groza! Saj ne…(smeh). Razumeva se. Čutiva se na enem nivoju, kot se morata čutiti dva človeka, ki hočeta začeti nek prijateljski odnos. Peter je inteligenten, zabaven tip, ponavadi ve, kaj jaz mislim, jaz vem, kaj on misli itd. Vesel sem, da sem ga spoznal na ta način in da sva razvila odnos, ki ga imava danes. Če bi oddajo vodil s kom drugim, verjetno ne bi bilo tako zabavno, kakor je z njim.
Lanskoletna finalistka Maja Keuc nas bo maja zastopala na Eurosongu 2011. Kakšen komentar na njen nastop in uvrstitev?
Super! Tako ali tako mi gredo vsakič, ko slišim Majo Keuc, “kocine pokonc”. Ko mi je povedala, da gre na Emo, sem ji takoj rekel: »To! Ti boš zmagala!«, ona pa meni: »Daj nehaj, nooo! Ko je pa tolko enih drugih dobrih!«. In če se na Evroviziji slučajno ne bo uvrstila kam visoko, jih bo pa odpihnila s svojim glasom!
Je lažje biti voditelj ali komik?
Odvisno od tega, voditelj česa. Včasih je laže voditi nek dogodek, ne vem… V obeh vlogah uživam, bolj pa seveda kot stand up komik, ker sem to še “bolj jaz”. Kot voditelj imaš kljub vsemu neko odgovornost do programa in tega, čemu oziroma komu je namenjen, pri stand up komediji pa si lahko le malo več privoščiš, ker poskušaš biti zabaven in duhovit.
Sicer nastopaš tudi v gledališču. Imajo odrske deske tudi zate poseben čar?
Nastopil sem v predstavi Do nazga, v Špas teatru in gledališče je gotovo še ena moja ambicija, ki bi jo rad nekoč uresničil, ampak zaenkrat žal še ni bilo časa, ker se je zgodilo toliko drugih stvari. Seveda imajo odrske deske svoj čar. Na odru si ti in je publika in ste skupaj. Pri stand up-u še toliko bolj, ko kar “surfaš” na valu emocij, ki ti jih daje publika in je res super! Mislim, jaz oder obožujem in tudi nastopanje nasploh.
Kako pa preživljaš prosti čas?
Čakaj…kaj je že to? Sem slišal, da je fajn, če ga imaš. Pa da lahko veliko stvari počneš vmes, a je tako? Jaz pa v prostem času v glavnem odgovarjam na (poslovne) maile, plačujem ali izdajam račune, spim… Največ prostega časa imam ponoči, tam od 6-8 ur, tako da ga najraje izkoristim za spanje…(smeh). Res nimam veliko časa, ko ga pa imam, pa rad pogledam kak dober film, preživim večer s kakšno mično gospodično in to je to.
Si tudi v zasebnem življenju tako zabaven?
Ne! Sem popolnoma resen človek, brez smisla za humor. To, kar vidite na televiziji je vse zrežirano.
Nekateri komiki so v privatnem življenju res resni…
Tako ti bom rekel: nekateri malo preveč resno jemljejo življenje, tudi jaz poznam par takih. Seveda je nekatere stvari treba preštudirati, ampak določene stvari imaš pa že v sebi. Jaz se vedno rad zafrkavam, rad sem sproščen in tudi komuniciram z ljudmi na sproščeni ravni, ker se mi zdi, da tako prej dobiš iskrena mnenja in odgovore. Življenje je resno, ko pride do težkih stvari. Drugače je pa zabavno. Tudi v družbi se pogosto zafrkavam, seveda pa je to odvisno od razpoloženja. Pritožujejo se le, kadar grem predaleč (smeh).
Tudi to se zgodi?
Veš, kako je, včasih si v neki svoji frekvenci in čeprav se samo zafrkavaš, lahko koga užališ, ali pa se mu zdi, da bi moral biti užaljen. Kljub temu je da šlo samo za štos.
Kaj pa tebe spravlja v smeh?
Vse kar je smešno! Zelo mi je všeč angleški črni humor. Ne vem, zakaj. Se mi zdi, da imamo komiki to poklicno deformacijo, ker se zafrkavamo iz (za nas) banalnih stvari. Kar je za gledalca mogoče nekaj novega je za nas pogosto samo banalnost, zato hočemo še dlje in ugotoviti, do kam se sploh da, kje je ta meja, kaj lahko rečemo, da presenetimo in s tem nasmejemo. Zato paše ta angleški črni humor. Spomnim se, kako so se zgražali nad Rickyjem Gervaisom, ki je vodil globuse. On se je le zafrkaval in ni govoril nič neresničnega. Da je omenil, da se bo po dogodku popilo precej alkohola in posnifalo kar nekaj kokaina, čemur Charlie Sheen reče zajtrk, je resničen in dober štos! Seveda so takoj sledili komentarji v stilu “to se pa ne sme, on ima težave…”. Nima! On počne, kar hoče početi. Rad pogledam kakšno dobro komedijo in čeprav so te ameriške butaste komedije predvidljive ter narejene po istem vzorcu, se znotraj njih zmeraj najdejo kaki stranski liki, ki so pa lahko genialni. Sicer jih ni veliko, ampak, ko se kakšen najde, pa samo čakaš, kdaj bo povedal svoja dva stavka…
Tjaša Banko
