Andreja Kern: V hribih je pozimi najlepše

2575
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 12.april 2011

V manj kot desetih letih, odkar hodi v hribe, je bila na Triglavu kar sedemkrat in več kot stokrat na Kališču!

Andreja je doma iz Komende, zadnjih šest let pa živi v Kamniku. Vseskozi je nasmejana, polna pozitivne energije, izredno skromna in vedno med dvema odhajanjema, največkrat v hribe, ki jih je v zadnjih nekaj letih dodobra spoznala in prehodila, tako skupaj s planinci iz društva kot tudi sama.

Če bi ji kdo pri dvajsetih letih rekel, da bo kdaj tako vneto nabirala ali zbirala planinske ture, bi se mu le zasmejala. Saj ona ni kakšna aktivna športnica! 

Prijateljičinemu bratu, gorskemu reševalcu, je takrat rekla, da v hribe ne bo nikoli hodila, ker ni gora nora, ampak je nor tisti, ki gre gor. Pa tudi za smučanje ji ni bilo, ker se ji je zdelo, da ja pozimi le preveč mraz.
Potem pa je na morju spoznala druščino, ki jo je prvič vzela s seboj na Komno. Pravzaprav je resno začela hodit v hribe šele po svojem 35. letu, pred tem jo je privlačilo predvsem morje. Tako se je leta 2001 včlanila v Jadralno društvo Potepuh iz Ljubljane in skupaj z njimi vsako leto preživela najmanj dve tedenski jadranji, eno pomladansko in eno jesensko, na Jadranu in v Grčiji. Naredila je tudi izpit za skiperja. Pelje lahko 24 metrsko barko, a pravi, da se sama ne čuti dovolj sposobne, da bi se tega brez pomoči še kakšnega skiperja lotila. Je prevelik ziheraš, zato te želje niti nima, sploh pa se ji zdi odgovornost za jadrnico in posadko, ki jo to s seboj prinaša, prevelika.
Je zelo aktivna članica Planinskega društva Komenda. V zadnjih letih je bila na Triglavu kar 7 krat, zadnjič letos pozimi. Prav letošnji zimski vzpon je bil zanjo od vseh najlepši, čeprav jo je bilo parkrat, zaradi ledu, resno strah. V enem dnevu sta se z znancem povzpela iz Krme, od koder je pot na Triglav zanjo najlepša, in tudi sestopila s Triglava. Začela sta v temi zjutraj ob 4. uri, z baterijo, ko pa sta se vrnila v dolino, je bil že mrak. Na vrhu je bilo tistega krasnega sončnega dne kakšnih 15 planincev, na Kredarici pa še veliko več. Ob vzponu, pripoveduje, ni bilo problema, medtem ko je bila ob sestopu v dolino povsem druga pesem. Sneg je bil že precej južen, da cepin in dereze niso več dobro prijeli.
Z zimskimi razmerami v hribih se je Andreja seznanila pred dvemi leti, ko so začeli z družbo hoditi na Kališče, letos pa je naredila že nekaj resnejših tur. Hribi so pozimi najlepši, pravi, čeprav je potrebno biti res izjemno pazljiv in dodaja, da se je sedaj zaljubila prav v zimske vzpone. Tako je bila to sezono oz. zimo kar 50-krat na Kališču, v lanski sezoni pa 44 krat! Po 50 vzponih, ki so dokazani z vpisom v planinsko knjigo v Domu na Kališču, je tako postala zlata kljuka Kluba ljubiteljev Kališča! Za pridobitev tega naslova veljajo le vpisi ob sobotah, nedeljah in praznikih. Vsako leto je družina kljuk večja, pove. Kljuka je v bistvu izpeljanka iz Kluba LJUbiteljev KAlišča. V tej sezoni je možnih 63 vpisov. Letos je takih, ki imajo 100-odstotni vpis že kar veliko, okoli 30. Veliko je upokojencev pa tudi mladine, veliko kolesarjev, ki na ta način trenirajo za poletje. Ti hodijo seveda tudi med tednom in ne samo takrat, ko je možno evidentiranje vzpona. Pot je bila letošnjo celo zimo zasnežena, a odlično shojena. Vsega skupaj je bila Andreja do sedaj na Kališču precej čez 100 krat! Velikokrat gre kar sama, tudi ponoči, ob svetlobi zvezd in baterije. To se ji zdi še posebno doživetje. Ne, strah je pa ni bilo, čeprav se je zadnjič vračala v dolino okrog polnoči. Nevarnosti plazov ni, saj hodiš po gozdu. Do koče je eno in pol do dve uri hoje, od izhodišča pa okrog 830 m višinske razlike. Sicer pa – tišina in nešteto zvezd na nebu! Res je, zaradi čistega ozračja jih vidiš popolnoma drugače kot v dolini. Občutek dobiš, kakor da si v nebesih. V mestih pa zaradi svetlobne onesnaženosti zvezd skoraj ne znamo opaziti oz. jih celo ne moremo videti.
Kot prava slovenska planinka pa seveda dela tudi slovensko planinsko transverzalo, a bolj počasi. Visoke vrhove ima v glavnem vse osvojene vse, tako Škrlatico, Grintovec, Brano in Planjavo. Večje težave ji delajo nižji vrhovi, saj zanje ni časa, pove v smehu.

Druga transverzala, ki se je je lotila, pa ni planinska. Lansko leto je začela hoditi v hribe z Društvom Bambi iz Trboj, ki ga sestavljajo v glavnem kolesarji. V njeni druščini je devet navdušencev. Ta transverzala zgleda tako, da se nabirajo točke glede na višino vrhov oz. koč, kjer si požigosal knjižico. Vrh do 999 m šteje eno točko, od 1000 do 1999 m so tri točke, nad 2000m pa prinese pet točk. Tudi tukaj so postavljeni kriteriji, koliko vzponov je potrebno imeti za bronasto, srebrno ali zlato medaljo. V letu 2010 je bila Andreja z osvojenimi 449 točkami med tistimi devetimi planinci, ki so osvojili zlato medaljo, medtem ko je imel absolutni zmagovalec Bambijev 949 točk.Vseh sodelujočih pa je bilo kar 155. Če hodiš po gorah verižno, lahko samo v enem dnevu zbereš tudi nad 20 točk in to te žene naprej.
V zadnjih dveh letih Andreja Kern praktično vse vikende preživi v gorah, za trening pa gre na Sv. Primoža ali Šenturško goro, predvsem poleti, ko je dolg dan, tudi med tednom po službi.
Vsako leto se udeleži tudi pohoda bosonogih, ki ga organizirajo v njihovem planinskem društvu. Pot poteka po gozdni poti iz Komendske dobrave na Šenturško goro. Lani je bilo udeležencev okoli 100. Veliko je bilo tudi otrok. Pohod bosonogih je običajno drugi vikend v juniju. Starejši takrat radi obujajo spomine, kako je bilo, ko so kot otroci ves čas bosonogi tekali okrog.
Andreja se večkrat udeleži tudi vzponov v tujini. Na Hrvaškem je bila na Kleku nad Ogulinom, na Bijelih in Samarskih stenah, Gorskem Kotarju, pred leti na taboru v Paklenici, ko so hodili po Velebitu.
V Evropi je bila še v Zerrmatu, tj. dolina, ki jo obkrožajo Matterhorn na eni strani, na drugi pa kar nekaj 4-tisočakov in tudi ona se je s skupino povzpela na enega izmed njih.
Osvojila je tudi Olimp v Grčiji (2911m), Etno na Siciliji (3.340m). Šla je na Kilimandžaro (5895m), a zaradi klimatizacijskih težav ni prišla do vrha. Problemi so se začeli na 5.500 metrov nadmorske višine, predvsem kot občutek teže, težkih nog in rok, ki jih skoraj premakniti ne moreš ter težav z ravnotežjem. Štirim od štirinajstih planincev se takrat ni uspelo povzpeti na vrh. Če sedaj gleda nazaj, se ji zdi, da je bila tudi psihično mogoče premalo pripravljena.

Stopila je tudi na najvišji vrh Maroka in severne Afrike, Toubkal (4.165m), njen najvišji osvojeni vrh pa se dviguje v Iranu. Damavand (5.671m) je obiskala lani poleti. Tehnično ti vzponi niso zelo zahtevni, pravi. Odvečno prtljago so tovorile mule. To je bila bolj pohodniška varianta. Problem je pravzaprav višina, ki je marsikdo ne prenaša. V Iranu so startali z višine 3.200m, pot je bila dolga in položna in narava ter razgledi fantastični.
Trenutno se pripravlja na julijski vzpon na Elbrus (5.642m) v zahodnem Kavkazu, na meji z Gruzijo. V zadnjem času ga propagirajo kot najvišji vrh Evrope, čeprav imajo geografi o tem deljena mnenja, saj naj bi bil Kavkaz meja med Evropo in Azijo. Višinske razlike na zadnji dan vzpona bo dobrih 1200 metrov.
Čeprav je včasih veliko brala, predvsem romane, sedaj za knjige ne ostane več veliko časa, saj poleg pohodništva, planinstva in jadranja, hodi seveda tudi v službo. Če pa se čas za branje le najde, potem najraje prebere kakšen potopis, rada pa prebira tudi planinske vodnike.
Srečno, Andreja in še veliko lepih vzponov!

Besedilo: Vanda T. Klopčič
Fotografije: osebni arhiv A.K.

Oglasno sporočilo