Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek – Travnik, ki hkrati velja tudi za strokovnjakinjo na področju zasvojenosti, opozarja, da se problematiki, ki zadeva to področje pri nas posveča premalo pozornosti, kar bi se po njenem mnenju lahko izboljšalo tudi z odnosom medijev do tovrstnih javnih diskurzov.
V ospredju njenega sedanjega dela so zlasti pravice otrok, starejših, bolnih in invalidnih oseb, čeprav priznava, da si v preteklosti ni nikoli predstavljala, da se bo njena strokovna pot obrnila v to smer.
Sprva ste delali kot zdravnica v Murski Soboti. Mi lahko za začetek poveste, kako se je nadaljevala vaša poklicna pot?
Začetek moje poklicne poti je bilo delo v splošni ambulanti zdravstvenega doma in na terenu po Prekmurju. Želela sem specializirati psihiatrijo. Ker te priložnosti v Murski Soboti nisem dobila, sem se z družino preselila v Celje, kjer sva oba s soprogom lahko sama načrtovala svojo strokovno pot, ki se je nekaj let kasneje nadaljevala v Ljubljani. Večino svoje poklicne poti v medicini sem se ukvarjala s problematiko vseh vrst odvisnosti kot psihoterapevtka, opravljala pa sem tudi raziskovalno, pedagoško, preventivno in publicistično delo, poleg tega pa sem izvajala tudi različne oblike strokovnih nadzorov. Leta 2007 sem postala varuhinja človekovih pravic, s tem pa sem morala zapustiti delo v medicini, čeprav sem z njo ostala povezana, predvsem preko »skupne« teme, to je varovanja človekovih in še posebej varovanja pacientovih pravic.
Kako kot priznana terapevtka na področju zasvojenosti gledate na dandanašnje težave z zasvojenostjo? Se vam zdi, da so še vedno v ospredju “klasične zasvojenosti” od drog in alkohola, ali se slednjim približujejo tudi odvisnosti od iger na srečo, interneta…?
Zasvojenost oziroma odvisnost ima nekatere vedenjske komponente, ki so si podobne, ne glede na vrsto snovi ali dejavnosti. Velja tudi, da ena vrsta odvisnosti povečuje možnosti za nastanek drugih vrst odvisnosti, vedno bolj jasen in prepoznaven je tudi pomen dednosti. Zato ni toliko pomembno, katera vrsta odvisnosti je trenutno v ospredju (alkohol, nikotin, igre na srečo, …), temveč poznavanje mehanizmov nastanka odvisnosti in ukrepov za zmanjševanje škode. Med slednje spadajo tako terapevtski kot preventivni ukrepi.
Menite, da se problematiki z zasvojenostjo pri nas posveča dovolj pozornosti?
Po moji oceni tej problematiki posvečamo bistveno premalo pozornosti, tudi mediji bi lahko naredili več – ne le s poročanjem o posledicah, temveč predvsem o tem, kje so meje med odgovornim in tveganim vedenjem na tem področju, ter kje, kdo in predvsem kako lahko nudi pomoč prizadetim.
Danes pa vas bolj poznamo kot varuhinjo človekovih pravic. Ste si v preteklosti kdaj predstavljali, da boste nekoč opravljali takšno funkcijo?
Tega si v preteklosti res nisem nikoli predstavljala, niti o tem razmišljala.
Ste se sami že kdaj znašli v položaju, ko bi potrebovali pomoč varuha?
Ja, seveda. Mislim, da se v takem položaju znajde večina ljudi vsaj enkrat v življenju. Žal pa je dejavnost Varuha človekovih pravic RS med ljudmi še premalo poznana. Bralce zato vabim k ogledu naših spletnih strani www.varuh-rs.si, imamo pa tudi posebno spletno stran za otroke…
Ali kdaj pogrešate prejšnje delo?
Prvo polovico mandata sem pogrešala tako delo s pacienti kot druženje s poklicnimi kolegi. Potem pa sem v sedanjem delu našla nove izzive in navezala drugačne stike za strokovno sodelovanje, ki ga še vedno ohranjam.
V prejšnji in sedanji vlogi pa na nek način pomagate ljudem, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov znajdejo v stiski. Kako pogosto naletite na primere, kjer ne morete storiti nič, pa bi si morda želeli?
Žal so takšni primeri pogosti. Delo in pristojnosti varuha določa Zakon o varuhu človekovih pravic, kar pomeni, da ne morem posegati na področja, ki niso v moji pristojnosti. Morda je nekoliko zavajajoče tudi poimenovanje te funkcije, ki dejansko varuje posameznikove pravice le v odnosu do države in lokalnih oblasti, ljudje pa jo pogosto razumejo kot zadnje upanje za rešitev vsakovrstnih človeških težav.
Ali ima varuh človekovih pravic po vašem mnenju dovolj pristojnosti, glede na to, da gre pri tem bolj ali manj le za moralno avtoriteto?
Letno poročilo Varuha človekovih pravic RS vsako leto podrobno opisuje, kako smo obravnavali prejete pobude. Teh je okrog tri tisoč, približno četrtina tudi utemeljenih, kar pomeni, da smo ugotovili kršitev določenih pravic. V takih primerih Varuh predlaga tudi način za odpravo ugotovljenih nepravilnosti tako na osebni kot na sistemski (zakonodajni) ravni. Prepričana sem, da avtoriteta Varuha temelji predvsem na argumentiranem ugotavljanju nepravilnosti in korektnem poročanju o teh ugotovitvah.
So človekove pravice v Sloveniji dovolj upoštevane? Kako bi v zvezi s tem izpostavili najbolj pereče zadeve?
Na določenih področjih so človekove pravice dovolj upoštevane, odkrivamo pa tudi področja, kjer temu ni tako. Še vedno so v ospredju mojega zanimanja pravice otrok, takoj za njimi pa pravice starejših, bolnih in invalidnih oseb.
Kako pa je s pravicami otrok?
To je izjemno obsežno področje Varuhovega dela, v nekaterih državah imajo posebne otroške ombudsmane. V Sloveniji se s tem področjem ukvarja moj namestnik Tone Dolčič, izvajamo projekt Zagovornik – glas otroka in obravnavamo številna vprašanja s področja družinskega prava, izobraževanja, zdravstva, pa tudi športa. Več informacij lahko vsakdo najde na naših spletnih straneh.
Kakšno je sodelovanje med vami in evropskim varuhom človekovih pravic?
Sodelovanje je predvsem na sistemski ravni, saj ne gre za neposredno hierarhijo ombudsmanov. Kadar se posameznik obrne na Evropskega ombudsmana, ta najprej presodi, ali je za reševanje težave pristojen nacionalni ombudsman, to je v Sloveniji Varuh človekovih pravic RS. Evropski ombudsman ima tudi spletno stran v slovenščini, kjer lahko hitro ugotovite, da gre za povsem drugačne pristojnosti, povezane s težavami v odnosu do organov Evropske unije. Sicer pa Evropski ombudsman pripravlja mednarodne konference, na katerih si nacionalni ombudsmani izmenjujemo izkušnje in gradimo enotno doktrino dela na določenih področjih.
V primerjavi s prejšnjim varuhom, Matjažem Hanžkom, se v medijih pojavljate precej manj pogosto. Zakaj?
To vprašanje bi morali nasloviti na medije. Tudi ne poznam podatka, da bi se v medijih pojavljala manj kot moja dva predhodnika. Je pa očitna razlika v načinu komuniciranja. Sama si prizadevam za korektno sodelovanje z mediji, ni pa v moji naravi, da bi se osebno izpostavljala, čeprav vem, da je to za medije bolj zanimivo.
Človek, ki neprestano dela z ljudmi in se posveča reševanju tujih težav, se gotovo kdaj počuti izčrpanega. Od kje jemljete moč za svoje delo?
Res je moje delo naporno in zanj porabim veliko energije. Zato se posvečam tudi ljudem, ki mi energijo dajejo. To so predvsem moji bližnji, na čelu z vnukom Tristanom. Imam pa tudi nekaj dejavnosti, pri katerih se sprostim – delo na vrtu, sprehodi v naravo, potovanja …
Tjaša Banko
