Urša je rojena Domžalčanka. Že v obdobju osnovne šole si je želela postati učiteljica, vendar je takratni šolski psiholog v tem ni podprl. Tako se je vpisala na tekstilno šolo, čeprav sploh ni vedela, kakšen konkretno ta poklic je. Ko je leta 1986 zaključila šolo, je rodila Roka, a že pol leta zatem opravila pripravništvo v Labodu. Kako leto kasneje se je se zaposlila pri obrtnici v Domžalah, kjer so izdelovali otroško konfekcijo. Tedaj je spoznala sedaj že bivšega moža, s katerim sta leta 1990, kot druga v Sloveniji, pričela z dejavnostjo zasebne avtošole. Na začetku je v podjetju opravljala administrativna dela, leta 1992 pa je v času porodniškega dopusta, po rojstvu Petra, opravila izobraževanje za inštruktorja, sedaj učitelja vožnje. Želja, da postane učiteljica se ji je s tem izpolnila, ko je dopolnila 24 let. Bila je velika preizkušnja, pripoveduje, vendar je kljub obveznostmi do družine z dvema otrokoma vedno z največjim veseljem odpeljala učne ure vožnje s kandidati. Tudi ostala administrativna dela je rada opravljala, vendar jo je bolj pritegnila cesta in nove dogodivščine na njej. Tako je tudi še tik pred rojstvom tretjega otroka, hčerke Katje, poučevala vožnjo v avtošoli, prav tako je med porodniškim dopustom kdaj nadomeščala učitelje vožnje, saj je to delo zelo pogrešala.
Poučevala je tudi cestno prometne predpise po osnovnih šolah za »H« kategorijo, v učilnicah domače avtošole pa za »B« kategorijo.
Splet okoliščin pa je pripeljal do tega, da sedaj že dobra tri leta poučuje v avtošoli Lončar, kar pomeni, da to počne že celih 19 let. Delo je večkrat tudi nevarno, vendar pa zelo zanimivo. Posebej ji je v veselje delo z mladimi, čeprav so tudi starejši kandidati zelo prijetni in še bolj zavzeti, vedo kaj je njihov cilj, so vztrajni in zelo odgovorni. Zelo se potrudijo, saj plačujejo iz svojega žepa. Opaža pa, da so med mladimi tisti s podeželja veliko bolj spretni, kar kaže na to, da že kot otroci doma na kmetiji nemalokrat po dvorišču in v okolici vozijo in prestavljajo vsaj traktorje, če ne že tudi avtomobilov.
Ni pa vseeno, kdaj tekom dneva potekajo ure vožnje. Najboljše so sobote, pravi, takrat so ljudje najbolj spočiti, ceste pa dokaj prazne. Prav tako je bolj prijetno pozimi, ko je manj ostalih udeležencev v prometu, kolesarjev, motoristov, rolarjev, traktorjev. Problem je le, kadar zapade sneg. Takrat se učijo predvsem tehnike nežnega speljevanja in ustavljanja.
Prav tako je za kandidata najbolje, da vozi dopoldan, ko je še spočit, najslabše pa direktno po službi ali šoli. Takrat so vsi po vrsti lačni, naveličani, utrujeni, na cesti pa je največja gneča in tako pri učenju ni pravega napredka. Poleg tega pa so tudi ostali vozniki veliko bolj nestrpni in največkrat neupravičeno trobijo in s tem kandidata samo še bolj iztirijo.
Veliko je tudi takih, ki so izpit nekoč že opravili, a nimajo prakse. To so največkrat gospe. Ena od njih, ki jo trenutno poučuje, ima izpit že 35 let, a sedaj že veliko let ni vozila. Največji uspeh za Uršo pa je, ko kandidat uspešno opravi vozniški izpit, varno vozi in upošteva cestno prometne predpise še naprej. Tako pomaga tistim udeležencem v prometu, s katerimi si deli cesto in ostale površine. Zelo pa jo razveseli tudi, ko se njen učenec še čez leto ali več spomni, kako »luštno je bilo v avtošoli«. Je pa število ur, ki jih kandidati opravijo zelo različno, od obveznih 22, povprečno 35 do zelo veliko, tudi čez 200.
Se ji je pa že nekajkrat zgodilo, da je zaradi odvzema kandidat ponovno prišel opravljat izpit in zelo je vesela, ko se znova odloči in pride prav k njej, čeprav je s takimi kar nekaj dela. Vsak učitelj vožnje je zadovoljen, če kandidat, ko že pridobi vozniški izpit, napoti svoje prijatelje, znance, sorodnike k »svojemu« učitelju vožnje. To je najboljša reklama in zagotovljeno delo za naprej, kar 50 kandidatov pa je v letu 2010 opravilo izpit prav pri Urši.
Urša ima poleg izpita za »C« kategorijo – tovornjak in »E« kategorijo – tovornjak s prikolico, od leta 2001 tudi sama izpit za »A« kategorijo – motor.
In kdo je najbolj nevaren udeleženec v prometu? Čeprav je Urša tudi sama navdušena motoristka, pravi, da so to motoristi, saj običajno vozijo prehitro in delajo nekontrolirane manevre. Šoferji v avtomobilih jih ne, ozirima težko opazijo, saj so majhni in hitri.
Na svojem jeklenem konjičku sedaj pri 43-ih letih Urša zelo uživa. Vozi motorno kolo YAMAHA XVS 250, čoper črne barve, ki je pravi lepotec, ponosno pove. In čeprav je star že deset let, se sveti, kot bi bil nov.
Včasih se je le malokdaj popeljala naokrog, kajti prostega časa ni bilo kaj dosti. Skrb za družino in delo v podjetju sta bila na prvem mestu. Zdaj pa je prostega časa, ki ga lahko nameni sebi, več. Zelo uživa, ko se z kolegi motoristi popeljejo na izlete po Avstriji, Italiji in seveda tudi prelepi Sloveniji, predvsem pa po hribovitih cestah z veliko zavoji in prelazi. V lanskem letu je tako prevozila kar 5000 kilomotrov. Udeležila se je tudi množičnega srečanja motoristov v Avstriji, ob jezeru Faaker See, kjer se je zbralo toliko motoristov iz vseh koncev Evrope, da niti motorja ni bilo enostano parkirati.
Ker je vožnja z motornimi kolesi zelo zahtevna in nevarna, je potrebno imeti dovolj »pameti v glavi«, kar tudi upoštevajo in ne izzivajo usode, je še posebej poudarila. V hitri vožni pa Urša sploh ne uživa. Vozi zmerno, dovolj počasi, da si lahko varno ogleduje tudi okolico in naravo.
Je pa imela v zadnjih letih tudi priložnost, da je spoznala še drugačno potepanje, jadranje po morju, ki jo je prav tako popolnoma prevzelo. Upa, da se bo morski avanturi z žensko ekipo po Jadranu in razburljivemu jadranju med prekrasnimi otoki grškega Jonskega morja z Jadralnim društvom Potepuh naslednje leto pridružil še kakšen morski izziv.
»Življenje je samo eno in živimo ga tako, kot si sami izberemo. Vedno se najde rešitev, pa čeprav je včasih zelo težko, ampak sami iščemo poti naprej. Vsaka cesta pelje dalje, če pa je zmanjka, se obrnemo in začnemo znova«, zaključi pogovor vedno optimistično razpoložena in simpatična Urša.
Vanda T. Klopčič
Fotografije: osebni arhiv J.U.
