Uvodnik NOV!CE 11/2011: Volja in razum

1812
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 12.avgust 2011
Obojega vam želimo v teh poletnih dneh pred burno jesenjo. Ne vem, zakaj, ampak na »vodi čutim«, da nas ne čaka nič kaj prijetno obdobje. Vem, da o tem pišem že več kot dobro leto, in se mi vsakič zdi, da se že malo ponavljam, pa vendar se ne morem znebiti občutka, da se zadeve ne premikajo nikamor, ampak res prav nikamor. In ko ni gibanja, nastanejo mrtvilo, apatija, naveličanost in sprejemanje obstoječega stanja kot samoumevnost, ki se ji ne moremo izogniti.

Prav takšno stanje je zanesljivo najslabše za našo prihodnost. Ves svet se otepa s to hudičevo krizo, ampak tam se vendarle zdi, da nekaj delajo, da zadeve premikajo, četudi kdaj v napačno smer … Pri nas pa se zdi, kot da bi se čas nekakako ustavil in da živimo v nekem breztežnostnem prostoru, kjer nekateri razlagajo, kako je vse v redu in fajn, medtem ko nekateri ne vedo, kaj bodo jutri delali, kaj jedli, komu naj zakličejo na pomoč, kje naj najdejo izhod. Tako živimo v dveh vzporednih svetovih, ki bosta slej ko prej trčila drug ob drugega, in takrat bo tistim, ki nimajo več nobenega izhoda, težko razložiti, zakaj nihče ni nič naredil, da bi se stvari spremenile. To je že res, da je vsak svoje sreče kovač, pa vendar ne moremo pričakovati od delavcev, ki delajo za bedne plače, če jih seveda sploh dobijo, da bodo premikali svet. Ko nastopi čas, da zadeve začne premikati ulica, potem je vse skupaj že tako močno zavoženo, da zaradi odpravljanja posledic vse močno boli glava in to še dolgo, dolgo časa.
Tako pa smo se vsi skupaj odpravili na dopuste, pa h kakšnim sorodnikom, če ne drugam, nekaterim je zalegel domžalski bazen, drugim izleti v hribe in na dopustu seveda ne bomo črnogledi.
Naj bo tako, uživajmo še ta dopust in ne glejmo gor v črne oblake, ki prihajajo …

R. G.

Oglasno sporočilo