Z zlorabo kozolcev ponižujemo sebe in svojo identiteto:
Oglas na kozolcu
Seno, pšenica, koruza in drugi pridelki so se v kozolcih osušili do tiste ravni, ko so jih gospodarski lahko uporabili. Ustvarjalci – stari tesarji so jim znali ustvariti idealno univerzalno v naše okolje čudovito vklapljajočo podobo, da je bil vsak kozolec tudi v okras hiši ali domačiji, kjer je živel gospodar kozolca. Njihovi postavljavci so jih znali okrasiti s številnimi okraski, linami in izrezanimi simboli, tako da je vsak od njih dobil tudi čisto samosvojo unikatno podobo. Ker so se, po vsakem dežju zaradi odprtosti vetra, ki je gospodaril med latami, hitro osušili, so obstali sto let in več . . . Navadili smo se nanje, postali so prepoznavni okras naše naravne krajine, občudujejo jih tudi tujci. »HAYTRACKs in SLOVENIJA« so objekti, ki so največkrat deležni fotografske pozornosti, brez števila koledarjev smo izdelali v preteklosti, na njih pa v svet poslali na stotine njihovih podob.
Za njihovo afirmacijo je poskrbelo več knjig. Nekateri novinarji so na topel način napisali celo vrsto knjig, seveda so knjige o kozolcih prišle tudi izpod rok strokovnjakov Vita Hazlerja, Jake Čopa, Toneta Cevca in drugih.
Ampak vse to, o čemer pripovedujem v želji, da poveličam ta čudoviti izdelek naše materialne kulturne dediščine – ni dovolj, da bi kozolec tudi v teh časih in s temi ljudmi, s katerimi živimo, znali ustrezno spoštovati in to spoštovanje prenašati tudi na naše potomce. V časih, ko ni več vrednot ali pa so te (v glavnem) izginile, ali še živijo le še v nekaj ljudeh, nas je preplavilo grobo tržništvo. Nakupovalna središča so postala nekakšna svetišča novodobnih ljudi z dvema bogovoma: Merkurjem in Hermesom.
Komercializacija zadnje pore našega življenja je uveljavila nakupovanje kot kult, kot množični trans, za katerega se celo ob nedeljah odloča vse več ljudi.
Da bi jih zvabili tja še več, so se trgovci domisli, da bi bilo mogoče uporabiti kar kozolce za uresničitev te namere. Nanje bi bilo mogoče namestiti ustrezna komercialna sporočila – pravzaprav vabila kupcem.
Na kozolce so pritrdili panoje z oglasnimi sporočili, s tem pa izničili, poškodovali, onečastili ne le konkretno leseno kulturno dediščino, pač pa posredno vse tisto, kar nam ta dediščina pomeni.
S tem dejanjem, na katerega ustrezno ne odreagirajo niti upravne, strokovne, inšpekcijske in druge službe, zaradi katerega se ne ustanovi nobena civilna iniciativa, zaradi katerega ni nobenih protestnih zborovanj, jemljemo še en košček spoštovanja do prednikov, dediščine in preteklosti.
S tem dejanjem izgubljamo zadnje koščke prave slovenske krajinske identitete. Z vsem tem (ne)ravnanjem tudi na materialni ravni dokazujemo tisto, kar je na duhovni že od Prešerna sem jasno, žal pa tudi vse bolj res:
Kar ni tuje zaničuješ
starih šeg se zgublja sled . . .
Matjaž Brojan
Ni prepozno…
Ne podrite vseh
kozolcev,
ljudje…!
Kozolci so duša
te naše krajine.
So z njimi ozalajšane
strmali, ravnine…
Brez njih
bomo kakor šablone enaki,
kot so v kasarnah
v vrsti vojaki…
Ne podrite vseh
kozolcev, ljudje…!
So moji in tvoji
in NAŠI, se ve!
So v okras domovine
in naše krajine,
naj dalje žive
in dom naš krasijo,
dokler tu živijo
SLOVENSKI LJUDJE!
Janez Medvešek
