O aktualnih opažanjih in dogajanjih, ki okoli nas dvigajo precej prahu, smo za mnenje poprosili mestnega arhitekta Občine Domžale, Arturja Olaja, ki nam je prijazno razrešil nekatere dileme.
V zadnjem času je naša nova pridobitev – Slamnikarski paviljon v Češminovem parku – med Domžalčani sprožila bučen val kritik. Nam lahko poveste, kdo je pravzaprav tisti, ki da na koncu »zeleno luč« za pričetek same gradnje?
Urejanje zelenih odprtih površin je eno temeljnih območij, ki jih mora stroka še posebej skrbno načrtovati. Gre za prostore, ki naj nudijo obiskovalcem in uporabnikom stik z naravo oziroma za prostor, kjer lahko v miru s kom posedimo, pokramljamo in spijemo kakšno pijačo. Seveda pa v tovrstne prostore prihajajo naključni obiskovalci, ki imajo različne potrebe, želje in pričakovanja. Zato je težko zadostiti in ugoditi vsem. Potruditi pa se je potrebno kar maksimalno. V ta namen vzpodbujam kakršnekoli javne natečaje, ki (tako v praksi) lahko ponudijo kar največ. Za Češminov park je bil izdelan natečaj in izbrana rešitev. Dela so se izvajala etapno in prvi odzivi o novo oblikovanem javnem prostoru so že tu. Nekateri pozitivni in seveda tudi nekateri negativni. Nikoli namreč ne bo izveden arhitekturni ali urbanistični projekt, ki bi zadostil vsem željam in pričakovanjem vseh uporabnikov. Dejstvo pa je, da je prostor, kjer je nastal novo oblikovani Češminov park, prostor, kamor se bo lahko marsikdo zatekel v prostem času in kjer bo nastalo veliko zgodb. Vodenje projekta, od priprave do realizacije je pri javnih prostorih v izključni pristojnosti občin. Potrebna dovoljenja se izdajajo na podlagi občinskih prostorskih dokumentov. Postopek sprejemanja teh dokumentov je v pristojnosti občine in občinskega sveta, ki ga tudi potrdi in sprejme. Tako ostane Upravnim enotam (ki gradbena dovoljenja izdajajo) le strogo birokratsko delo oziroma preveritev ali so projekti skladni s sprejetimi in veljavnimi prostorskimi dokumenti in z veljavno zakonodajo na področju. In tudi v opisanem primeru je bilo tako.
Kozolce v naši okolici vse pogosteje »krasijo« takšni in drugačni plakati. Morda poznate način, s katerim bi te elemente lahko ohranili nedotaknjene pred »nasilnimi oglaševalci«?
Trend oglaševanja v javnem prostoru (delno v zasebni lasti, delno v lastništvu občin) se je po zgledu sosednjih držav (Avstrija, Italija, Nemčija) pričel strmo dvigovati takoj po osamosvojitvi. Najprej so se v ta namen uporabljale površine v za to posebej postavljena lesena plakatna mesta, sledilo je reklamiranje blaga in storitev na objektih in ograjah, v zadnjih letih pa se zaradi pomanjkanja tovrstnega prostora v ta namen uporabljajo tudi že kozolci. Kozolec pomeni v slovenski arhitekturi enega izvornih in avtohtonih elementov. Njegova uporaba je sicer marsikje prilagojena času in načinu življenja. Mnogi (predvsem dvojni, t.i. »toplarji«) so bili preurejeni v zaprte objekte namenjene bodisi spravilu orodja, pridelkov ali pa celo v začasne objekte – vikende. Enojni kozolci, ki se nahajajo ob prometnih žilah pa so zaradi svoje oblike in postavitve mnogokrat tarča oglaševalskih pritiskov. S tem se seveda na eni strani izkoreninja osnovno bit temu že rečeno avtohtonemu arhitekturnemu elementu, po drugi strani pa se v prostor vnaša »reklamno onesnaževanje«, če temu lahko tako rečemo. Kakorkoli gledano, gre za agresijo na arhitekturo, ki bi jo bilo potrebno prepovedati oziroma zakonsko omejiti. Nekatere občine so že »zagrizle« v kislo jabolko in pričele z urejanjem predpisov, ki zadevajo plakatiranje na javnih mestih in krajih. Verjetno bo potrebno zakonsko urediti kaj, kdo in kje lahko pod določenimi pogoji oglašuje, saj se bo v nasprotnem primeru prostor ob cestah nasičil vseh reklamnih tabel, plakatov, smerokazov in podobne navlake.
Tjaša Banko
