Mladen Teodorović in Žiga Kos
Z malo dobre volje se lahko veliko doseže, je misel dveh sposobnih organizatorjev prve Domžalske noči, Mladena Teodorovića – Makija in Žige Kosa. Mladim in tistim malo starejšim občanom sta pokazala svežo pot druženja ter zabave, v že rahlo zaspanem mestecu. Seveda brez vsakodnevnih zapletov pri pripravi projekta ni šlo. V našem pogovoru sta opozorila tudi na splošne probleme v domžalski občini.
Od kod ideja za prvo Domžalsko noč, s katero je naše mesto ponovno oživelo?
Mladen Teodorović – Maki: Običajno se velike stvari nikoli ne zgodijo po nekem naključju. Sedeli smo v lokalu, jaz, Žiga Kos in naš nogometaš Tadej Apatič. Tadej se je pohvalil, da ima v Prekmurju skoraj vsaka vas svojo veselico. Pri nas pa še tiste, ki jih imamo, niso preveč dobro obiskane, smo pomislili. Žalostno! Zakaj? Zato, ker se nenehno ponavljajo iste stvari, isti izvajalci – ljudem enoličnost ni interesantna. Pogovarjali smo se torej, kaj novega bi lahko pripravili v Domžalah. Porodila se nam je ideja, da v naši občini živi veliko slovenskih estradnikov. Povprašali smo jih, če so pripravljeni sodelovati z nami in večina je Domžalsko noč ocenila kot odlično idejo.
Zelo pomemben korak naprej k realizaciji projekta pa je naredil Žiga, ko je na socialnem omrežju objavil zaznamek, kako bi se odvijala prireditev, če bi idejo tudi uresničili. V odgovor smo dobili plaz novih predlogov, lajkov in komentarjev. 99 odstotkov komentarjev je temeljilo na konceptu, da je ideja super, preostali en odstotek pa je trdil, da zadeve ne bomo mogli nikoli izpeljati. Češ, da v Domžalah ni pravega interesa.
Torej niso imeli vsi ljudje polnega zaupanja v izvedbo dogodka?
Mladen Teodorović – Maki: Vedno se najdejo tudi dvomljivci, a sva z Žigom začela urejati potrebno dokumentacijo pri pristojnih organih in pridobila vsa potrebna dovoljenja ter študije.
Uspelo vam je in dokazali ste, da se lahko z malo dobre volje veliko doseže. Ali ste imeli na poti k uresničitvi ideje težave?
Mladen Teodorović – Maki: Domžalsko noč smo želeli izpeljati nekje na obrobju, ne v mestnem jedru. Domislili smo se Športnega parka, ki ima ogromno površin, je zelo interesantno področje in hkrati najbolj zapostavljeno. Športne dejavnosti se tukaj odvijajo do sedmih zvečer, sicer pa tukaj ni življenja. Vsi vemo, kako klavrno je končal Ten Ten in kako klavrno je končal Life. V Tretjem polčasu vztrajamo, ampak je težko. Zaradi vsega tega se nam je zdelo smiselno Domžalsko noč umestiti ravno v Športni park, ki ima tudi veliko parkirišče. Glede na dejstvo, da so površine vse od Zavoda za šport, je bil naslednji korak, obisk direktorja Janeza Zupančiča zaradi najema, popolnoma logičen. Nad idejo je bil Zupančič navdušen, obljubil je pomoč. Dovoljenje naj bi dobili čez en teden, saj naj bi moral Zupančič uskladiti termin z Organizacijskim odborom Balkanskih atletskih veteranskih iger, kajti predlagal je celo, da se družabni dogodek namenjen udeležencem iger preseli na “naše” prizorišče, žal pa se je začelo zapletati. V Domžalah ne more iti vse lepo, tako kot bi si človek zamislil. Na dan, ko bi morali dobiti ključni dokument (dovoljenje za uporabo površine) smo izvedeli, da zemljišče sploh ni od občine oziroma ni v pristojnosti Zavoda za šport.
Žiga Kos: Občina je lastnik, vendar ima izključno uporabno pravico restavracija Park in brez njihovega dovoljenja projekta nismo mogli izpeljati.
Mladen Teodorović – Maki: Lastnik restavracije je sprva rekel, da se na njegovem dvorišču ne bo nič odvijalo brez njegove udeležbe. On naj bi prevzel gostinstvo, nam pa bi ostal le program. Seveda gospoda popolnoma razumem, saj bi sam odreagiral enako. Žal so težave pripeljale tako daleč, da smo že skoraj opustili misel na Domžalsko noč. Finančno breme bi bilo preveliko. Cel projekt je bil namreč ocenjen na približno 20 tisoč evrov, midva pa sva ga financirala iz lastnega žepa, le s pomočjo sponzorjev in prijateljev. Postalo je preveč obremenjujoče. Zavestno iti v izgubo je absurd. A je Žiga kljub vsemu stopil v akcijo in našel konsenz z gospodom Skočajem, ki se je potem izkazal v zelo pozitivni luči.
Žiga Kos: Obiskala sva tudi župana in od tiste točke naprej se je začelo odvijati. Delo je steklo, vedno več zanimanja so pokazale tudi ostale institucije v mestu.
Mladen Teodorović – Maki: Občina je pokazala odobravanje in začudilo nas je, da se ni že kdo prej lotil tega. Nam je šlo predvsem zato, da ne bo problemov. Zato smo imeli na sami prireditvi zelo močno varovanje. Nismo želeli, da pride do izgredov. Pretepov ni bilo. Prišlo je veliko mladih. Pomembno pa je predvsem to, da je prišlo veliko Domžalčanov. To vemo, ker je bilo parkirišče razmeroma prazno. Ljudje so prihajali peš, kar je zelo spodbuden podatek. Ta Domžalska noč je bila dejansko v prvi meri namenjena Domžalčanom, seveda tudi vsem ostalim, vendar v prvi vrsti domačinom. O prireditvi so obiskovalci nato govorili samo v superlativih, kar je pomenilo, da smo dosegli svoj cilj. Dogodek je bil izjemno dobro obiskan, slike na spletu to potrjujejo in govorijo same zase.
Ste bili na koncu z izbiro lokacije zadovoljni?
Mladen Teodorović – Maki: Če realno pogledamo, v Domžalah kam drugam že ne moreš umestiti takšne prireditve. Češminov park po mojem mnenju ni primeren za kaj takega. Razmišljati je potrebno, da nekateri ljudje pridejo z avtomobili in v Češminovem parku kot prvo ni dovolj parkirišč. Sama prireditev zahteva tudi določene tehnične kapacitete, ki jih Športni park omogoča. Javna razsvetljava je občinska zadeva in je tudi nasploh na tem koncu izjemno pereč problem, zato smo morali sami poskrbeti za dodatno. Tudi vreme smo dobro vplačali in se na koncu imeli res lepo.
Mediji in obiskovalci Domžalske noči so dogodek nadvse pohvalili.
Mladen Teodorović – Maki: Pohvale gredo vsem, predvsem tistim, ki so nas podpirali. Tistim, ki so sodelovali pri nastanku, se lepo zahvaljujeva. Pomembno pa je omeniti, da sva Domžalsko noč pripravila izključno dva organizatorja. Ne želim, kot se očitno dogaja, da si nekdo drug pripisuje zasluge, ki jih nima oziroma, da gradi na najinem trudu. Seveda pa sva imela tudi pomoč. Pohvalil naju je Stane Cencelj, čeprav je imel štirinajst dni zatem Hitovo sejmarjenje. Izkazal se je kot dober prijatelj ter pravi Domžalčan, ki je podprl idejo in to mi pomeni več kot katerakoli nagrada. Poudaril bi rad le, da je ideja za prireditev nastala izključno v glavah Žige Kosa, Mladena Teodorovića – Makija in Tadeja Apatiča, v lokalu Tretji Polčas.
Bo Domžalska noč postala tradicionalni dogodek? Kakšni so načrti za prihodnje leto?
Mladen Teodorović – Maki: Če bomo živi in zdravi ter pri močeh, si bomo za naslednje leto zadali še večji cilj in povabili še več dobrih glasbenikov. Razširili bi radi celotno prireditveno dejavnost. Ne govorim o gostinski ponudbi, pač pa tudi o programu za otroke. Na voljo imamo namreč ogromno površin, ki bi se jih dalo odlično izkoristiti in tako bi pripomogli k prepoznavnosti Domžal.
Žiga Kos: Prireditev si želimo razširiti celo na dva ali tri dni.
Mladen Teodorović – Maki: Vendar ne govorimo o masovni pijanki. Želimo si delavnic za otroke, predstave,… Vemo, da v Domžalah deluje ogromno društev in aktivov.
Žiga Kos: Za ta dogodek bi lahko domžalska društva stopila skupaj, da ljudem pokažemo, da nam ni vseeno. Skupaj bi lahko veliko ustvarili.
Kako so se znani glasbeniki odzvali na vaše povabilo?
Žiga Kos: Tisti, ki so imeli čas in voljo so z veseljem prišli.
Mladen Teodorović – Maki: Od ideje do realizacije projekta je minilo samo 35 dni. To je zelo kratek čas. Še celo gasilsko veselico pripravljajo leto vnaprej. Imeli smo veliko srečo, da smo se dogovorili za nastop z Yuhubando, ki so bili na tisti dan po naključju prosti, ker jim je nekdo malo prej odpovedal. K sodelovanju smo povabili tudi druge glasbene skupine, ki so običajno za vsaj tri mesece vnaprej zasedeni. Veliko glasbenikov je bilo na ta dan oddanih, saj je naša prireditev sovpadala z velikim dogodkom v Kranju, vendar so si kljub temu mnogi vzeli čas in prišli še k nam, ker se jim je zdela Domžalska noč odličen dogodek. April nas je prišla pozdravit po svojem koncertu, Danijel Popović je prišel iz Kočevja, Dadi Daz,… Med njimi nas je obiskala tudi Alenka Gotar, ker je Domžalčanka in podpira domač kraj. Všeč jim je bila ideja, da nastopijo na domačih tleh, saj je ta priložnost redka.
Sklepamo lahko, da v Domžalah za marsikatero zadevo ni poskrbljeno, kot bi se spodobilo. Občina Domžale, kot mesto športa, namenja premalo pozornosti med drugim prav slednji stroki, katere glas nas hvali še v deveto vas. Nam lahko malo bolje opišete slednji problem?
Mladen Teodorović – Maki: Konkretno si lahko pogledamo primer otroškega parka ob Bistrici, ki je na žalost ob večerih zbirališče, ne bom omenjal katere strukture, mladostnikov. Ampak problem ni v mladostnikih. To je širši družbeni problem. Postali smo spalno naselje. Mladi nimajo na voljo ne možnosti in ne prostorov za druženje, zato zažigajo kontejnerje in igrala na samem igrišči, gospod direktor Zavoda za šport pa se nato pritožuje nad njihovim ravnanjem. Mislim, da moramo na tem mestu govoriti o vzroku problema in ne o posledicah. Zastonj je na volitvah obljubljati, da se bo nekaj spremenilo, pa se nič ne spremeni. Največji problem je še vedno v organizaciji samega športnega parka. Zadeve v njem potekajo kontraproduktivno. Posamezni klubi in društva se trudijo. Teniški klub je v zadnjih treh letih dosegel izjemno rast, tudi atleti dobro trenirajo. Ogromno otrok vidim na nogometnem igrišču, vidim vse, kaj se dogaja v okolici. Imamo ogromno potenciala, a ga ne znamo izrabiti in poskrbeti zanj. O tem bi morali naglas govoriti in najti rešitev za ta problem. A vem z malo dobre volje, kar sva pokazala tudi midva z Žigom in skoraj brez nekega velikega rizika, se lahko veliko doseže. Ni potrebno veliko v smislu denarja, je pa veliko neprespanih noči, razmišljanja. Veliko ljudi se je pritoževalo, da smo postavili premalo šankov, toda nismo pričakovali tako velikega odziva. Nato pa je bil obisk fenomenalen. S pripravami za prihodnje leto smo že začeli, tudi interes s strani izvajalcev se je pojavil. Mladi domači glasbeniki so ugotovili, da je to za njih priložnost, da se predstavijo. Že sedaj se prijavljajo za naslednje leto, radi bi sodelovali in se pokazali v domačem kraju. Vse skupaj se je izkazalo daleč nad pričakovanji! Domžale so v makro pogledu zelo športno mesto, v mikro pogledu pa je potencialov ogromno, realizacija pa peša. Oprema je zastarela, ne vlaga se v prostore,…, kar bi bilo za občino zelo pomembno. Še enkrat poudarjam, ni potrebno veliko, morda le dober občutek, da si naredil nekaj spoštovanja vrednega.
Špela Suhadolc
