V časih, ko službe ne rastejo ravno na drevesu in marsikdo ne ve, kako se bo prebil skozi mesec, so majhne pozornosti velikih ljudi še posebej opazne in cenjene. Tudi drobne lučke lahko ustvarijo čarobno svetlobo, ki bo kazala pot tistim, ki so že skoraj izgubili upanje…
Karizmatični Domžalčanki Veri Banko pa ni vseeno za stiske malega človeka. Nekoč uspešna poslovna ženska, se je kot predsednica Termita po vojni borila za obstanek in uspeh svojega podjetja, kar ji je uspevalo brez dolgov in s spoštovanjem podrejenih, ki niso lačni tavali okrog po svetu. Danes v vlogi predsednice Krajevne skupnosti Simona Jenka skrbi za južni del Domžal, obenem pa s posluhom za družbo, rahločutnostjo in čutom za sočloveka ustvarja bogatejše mesto in svetlejšo prihodnost.
Že kar nekaj časa ste na čelu Krajevne skupnosti Simona Jenka. Nam lahko za začetek poveste, katere naloge so v osredju vodenja neke krajevne skupnosti?Predsednica KS sem že tri mandate, saj sem že deset let upokojena in to počnem bistveno laže kakor prej, ko sem imela kot predsednica Termina prevelike odgovornosti.
V naši skupnosti je sedem članov, ki med seboj izvolijo predsednika. Pri nas so ti člani v glavnem moški, pravzaprav sem jaz edina ženska. Moram reči, da imamo krasen tim. Zelo dobro se razumemo, tudi sami to pravijo, in meni je ob tem vedno toplo pri srcu. Zadnjič mi je nekdo od njih rekel, kako je pri nas lepo, ker se nikoli nič ne kregamo, kar je danes prava redkost. In jaz sem odgovorila: »Fantje, če ste zadovoljni, vam jaz pri mojih letih en mandat še lahko ustrežem, več pa ne!« (smeh). To je bila šala, no.
V ospredju so seveda lokalne naloge, na primer, kje bi bilo potrebno narediti kakšno cesto, pločnik, igrala… Skratka do neke mere gre za infrastrukturo, urejanje okolice, organiziramo pa tudi čiščenje. Mi imamo tudi neko posebnost, s katero se jaz ukvarjam tako rekoč že celo življenje. Zavzemam se namreč zato, da v naši KS ne bi imeli »prevelikih« revežev, če me lahko razumete, da bi probleme v družbi opazili takrat, ko se da še kaj rešiti…
In kako se tega lotevate?
Moram povedati, da po tolikih letih – pa še staroselka sem – poznam krajevno skupnost. Ljudje poznajo mene, jaz pa njih. Tako imam pregled in moram reči, da res poznam skoraj vse. Veste, delam tudi v Karitasu. Seveda ni nihče nič plačan, gre za prostovoljno dejavnost. Tam delam tudi z brezdomci in tozadevno k tem stvarem laže pristopam. Kako? Če na primer vem, da je v neki družini veliko otrok in malo prejemkov, grem sama do njih in jim ponudim pomoč. Včasih glede kakšne položnice, ali pa s hrano na Karitasu. In potem o teh zadevah razpravljamo na svetu, veste. O vsem, kar storimo znotraj krajevne skupnosti, se pogovorimo vsak drugi torek v mesecu, na svetu. Pri tem zavzamemo določena stališča, včasih tudi spravimo skupaj kakšno enkratno pomoč iz naših prihodkov na KS… Skratka, člani sveta so zelo humani in socialni, tako da je ekipa res prekrasna!
Tudi našemu županu sem že nekajkrat rekla: »Veš, župan, zelo pomembno je, da veš, koliko imaš revežev in koliko imaš bogatašev.«. Če tega ne veš, je zelo težko županovati. In konec koncev na podoben način mi prihajamo do ljudi. Vemo, kje so oziroma se potrudimo, da bi zvedeli. Tako skoraj vedno najdemo pot.
O tem se bova pogovarjali še kasneje. Kaj pa so osnovne težave vaše krajevne skupnosti?
Največji problem krajevnih skupnosti je sledeči: če želimo narediti nek pločnik v sodelovanju z občino, je težko pridobiti dovoljenja. Tam se najbolj zamudimo. Denar še lahko spravimo skupaj, ampak pridobiti lastniška dovoljenja za zemljišče, kjer bi ta pločnik tekel…to je danes zelo težko. Jaz moram velikokrat uporabiti vse svoje sposobnosti in poznanja. Tudi pločnika na Savski ne bi spravili skupaj, če ne bi šla v vsako hišo in – po domače povedano – spila tam kakšno kavo ter se dogovorila o tem, kar je potrebno storiti. To so neposredni kontakti, ki pomenijo kar veliko.
Kar se tiče naše krajevne skupnosti, moram povedati, da smo speljali v glavnem vse, kar smo načrtovali. Trenutno se v Študi obnavlja Študljanska cesta, skratka…, zadeve smo kar »porihtali«, nekaj projektov pa imamo seveda še v načrtu.
Je sodelovanje z občino in občinskimi svetniki zadovoljujoče?
Moram reči, da z občino kar dobro sodelujemo, predvsem pa z županom, s katerim imamo tudi srečanja. Težav pravzaprav nimamo. Kar župan lahko naredi, naredi, kar pa se tiče upravne enote, gre tam za postopek, kjer je pač potrebno čakati. Mogoče bi se na tem področju dalo storiti kaj več oziroma pohiteti. Samo sodelovanje pa je bilo pred leti slabše, zdaj pa se kar dobro razumemo in nimamo težav.
Dolga leta ste bili tudi predsednica podjetja Termit. Je bilo v tistih časih laže ali teže voditi podjetje?
V Termit sem prišla leta 1964 in sem bila sprva v laboratoriju kot tehnolog. Potem sem bila proizvodnji tehnolog, zatem 19 let obratovodja, nato direktor marketinga in na koncu direktor. Uspelo mi je ulastniniti podjetje pošteno, kar mi je še danes v največje veselje.
Tako, da so delavci v podjetju pustili certifikat, s tem certifikatom so dobili delnice in Termin je zato razdeljen med vse delavce. Seveda so kasneje nekateri svoj delež tudi prodali, ampak zdaj imamo holding, kjer je 50 lastnikov. Podjetje še vedno funkcionira! Jaz sem ga pustila v dobri kondiciji, zatem pa sem bila predsednica nadzornega sveta. Moram vam povedati, da v našem podjetju ni bilo »ravbanja«, bile so samo sejnine, nobenih ne vem kakšnih nagrad, ostalo smo vlagali v proizvodnjo in še danes je tako. Morda je bilo podjetje laže voditi v tistih časih in to zato, ker je bila družba bolj moralna. Jaz poznam tako gospo iz Vegrada kot tudi Črnigoja in Zidarja, s katerim sem imela stike, ker smo jim prodajali naš pesek in moram reči, da me presenečajo. To so bili v tistih časih čisto v redu ljudje. Res, da so bili radi dolžni… Že takrat sem imela jaz z Zidarjem velike šole, že takrat je veliko dolgoval podjetju, šoferjem itd. Ampak ta lakomnost, pogoltnost je vse te omenjene ljudi kasneje nesla tako daleč, da je meni danes to skoraj nerazumljivo. Ravno včeraj sva se z možem pogovarjala o tej temi in vprašala sem ga, ali je res možno, da se nekdo tako pokvari. Da si tako pogolten, da pozabiš celo na svojega lastnega sodelavca! Ampak vidite, ravno to se je zgodilo…
Sicer pa nam tudi v tistih časih ni bilo lahko, jaz sem podjetje vodila po vojni. Bilo je zelo težko, s proizvodnjo od 30 do 40 odstotkov, pa smo kljub temu preživeli. Celo sveče smo vlivali! Res smo se trudili, da smo preživeli. In preživeli smo s tisto skromnostjo; vsi smo imeli malo. Bili pa so res težki časi, ker ni bilo prodaje. Veliko tovarn je bilo razbitih, mi pa smo v glavnem delali za železarne in livarne. Ko so začele dihati Jesenice, Ravne in drugo, smo začeli dihati tudi mi. Potem je šlo lepo, obnovili smo obrat, ves strojni park in delali naprej – brez posojila.
Če se vrneva nazaj k sociali… Slišati je, da vas še posebej ganejo stiske upokojencev. Za kakšne težave sploh gre in kako jih pomagate reševati?
Bom povedala šolski primer, kaj se pravzaprav zgodi, ko ljudje pravijo: »Saj ima pokojnino, saj lahko živi…«. Pa temu ni vedno tako. Pred kratkim smo imeli znotraj naše krajevne skupnosti primer, ko je človek živel popolnoma sam v hiši, kjer so bila razbita skoraj vsa okna. Vsi smo hodili mimo, dokler nisem jaz enkrat vprašala, kdo tam živi, saj bo pozimi še zmrznil. To sem kmalu izvedela in možakarja tudi sama obiskala. Predstavila sem se in mu ponudila pomoč, da bi mu zamenjali vsaj stekla, da ne bo zmrznil. To smo tudi storili, gospod pa mi je presenečeno rekel, da je bil zadnji človek, ki mu je v življenju pomagal njegov oče, 31. leta. Vprašala sem ga, če bi sprejel socialno delavko, saj jaz ne morem voditi tega postopka, vedela pa sem, da potrebuje pomoč. Na to je pristal pod pogojem, da jaz pridem z njo. Dobila sem občutek, da me je sprejel in mi zaupal. Ko sem fantom na seji povedala za ta dogodek, smo se dogovorili, da poprosimo socialno službo, da se pozanima o tej zadevi in ugotovi, ali imam jaz prav in je gospod res opravilno nesposoben. Da je sicer finančno preskrbljen in ima hišo, ne zna oziroma ne zmore pa uporabljati svojega denarja. Čez en mesec smo dobili odgovor, da je vse več kot res, torej sem jaz to ugotovila popolnoma pravilno. Socialno službo smo takrat tudi pisno pohvalili, saj je bil omenjeni gospod po dveh mesecih sprejet v dom počitka. Sicer bi tam lahko umrl.
Torej imate z domžalskim centrom za socialno delo tudi dobre izkušnje?
Zadnje čase zelo dobre! Na ta način smo rešili kar kakih pet primerov. Kar lahko storimo mi, je zgolj to, da starostnikom, ki so bodisi opravilno nesposobni bodisi imajo kake druge težave, pomagamo, da sploh pridejo so socialnega delavca, potem pa le-ta vodi zadevo naprej, saj mi teh pooblastil nimamo.
Predvidevam, da se pri svojem delu zadnja leta vse bolj srečujete z revščino…
Ja, revščina je pa kar velika. Mi imamo na Karitasu od 30 do 40 odstotkov več prosilcev hrane kot v preteklem letu. Najbolj žalostno pa je to, da te ljudi navadno poleg revščine spremlja še bolezen. In to ne lahka bolezen! S hrano pogosto oskrbimo tudi družine, kjer je veliko otrok in so živil še posebej potrebne.
Kaj pa je po vašem mnenju vzrok za nastale razmere? Je to družba, je to sistem…?
Lahko mi bo kdo očital, da sem nostalgik socializma, ampak veste kaj… za cesto ni nihče ležal! Kot tudi ni mogel izgubiti službe. Država je bila takrat garancija, danes pa je sociala nikakršna, tako da je krivda absolutno v sistemu. Že Churchill je trdil, da je kapitalizem slab sistem. Niti mladi ljudje nimajo služb in kaj naj storijo? Dokler ga preživljajo starši s svojo pokojnino, še gre… In že sva spet pri tistem področju, ki je najbolj občutljivo. Upokojenci živijo mlade! S tem, da so pokojnine majhne, potrebe mladih pa dokaj velike. Se pravi, da je eden revež. Vsaka mama ali oče pomaga otroku. Sam pa stradati začne. In tega ni malo, veste.
Jaz sem sicer zagovornik javnih del. Morali bi povečati potrošnjo in odpreti delovna mesta. Delovno mesto odpreti je res zelo težko, ampak dalo bi se pa z javnimi deli na primer urediti okolice. Dalo bi se vsaj majčkeno pomagati, vendar je za to potrebna sposobnost in seveda delovni ljudje.
Mislite, da bodo prihajajoče predčasne volitve lahko kaj rešile?
Ne. Mislim, da je bilo to, da se ni obdržala sedanja vlada, povsem nepotrebno. Delati pod takimi pogoji…mislim, da daš na referendum pokojninsko reformo in vprašaš ljudi, če bodo delali dlje, ali ne, je milo rečeno smešno! Referendumi so jih pokopali in če bo naslednja vlada ravnala enako, bodo pokopali tudi njih, ker tako to ne gre. Mislim, da bi bilo bolje, če bi se našla ekipa z dobrimi referencami, ki bi ji ljudje bolj zaupali, ekipa, ki še nikoli ni bila »na sceni«… Na oblast morajo priti ljudje, ki imajo ljudi radi, ki imajo radi svoj narod. Ne taki, ki imajo radi zgolj denar. Take smo že vse videli!
Za konec mi povejte še, kako preživljate prosti čas…
Jaz tako rada delam! Imam velik sadovnjak… Imate radi jabolka? Tudi velik vrt imam. In ker še nimam dovolj svojega dela (smeh), grem vsak dan na bližnjo kmetijo, kjer pomagam obirati jabolka, kužka peljem na sprehod… Imam kolegico, s katero vsak dan očistiva področje okoli radio postaje. S seboj imava vreče in res pobereva vsako smet. Skratka… če le morem, ves dan delam.
Tjaša Banko
