Zmago Sagadin: »Danes košarko igrajo atleti, ki zraven še obvladajo žogo«

Avgusta letos ste se po nekajletni odsotnosti vrnili v domače košarkarske vode. Kako ste kot trener Heliosa občutili vrnitev na slovenski parket?
Res je, zadnja leta sem bil bolj malo v Sloveniji. Do spomladi v preteklem letu sem delal v Zadru, kadar pa nisem delal, sem živel v Pragi. Praga je krasno mesto, mislil sem že, da se bom ustalil tam, vendar se je hčerka, s katero sva imela tam neko podjetje, vrnila v Slovenijo, dva meseca za njo pa sem se tudi jaz dogovoril z Domžalčani in se po dolgih letih vrnil na slovenske parkete. Tu gre za projekt, ki mi je pravzaprav pisan na kožo; to je projekt dela z mladimi, produkcija…
Med odsotnostjo sem se »regeneriral«, majčkeno korigiral svojo filozofijo; stvari se namreč spreminjajo in potrebno jih je spremljati. Udeležil sem se raznih predavanj po Evropi, trenerskih seminarjev, tako da mislim, da sem kar koristno porabil ta čas. Sicer pa sem tam okrog leta 2005, 2006 nameraval zaključiti s košarko, sam sebi sem rekel, da je dovolj, toda po letu dni premora mi je postalo dolgčas. In zdaj se to kar ponavlja. Kako leto, dve, se mi dela, potem pa znova pomislim, da imam dovolj. Verjetno pa je to eden izmed zadnjih ciklusov, kajti z Domžalčani sem sklenil triletno pogodbo in mislim, da gre za eno zadnjih obdobij Zmaga Sagadina, dokler bom sedel na klopi. Potem bom nadaljeval za klopjo.

Kako pa se počutite v Domžalah?
Glede na to, da se na treninge vozim iz Ljubljane, kakega posebnega stika s samimi Domžalami nimam. Je pa to tako blizu, da zame res ni noben problem. Jasno, domžalsko okolje – od tega Bar Bleda, kjer ravnokar sediva, naprej – poznam že desetletje, če ne že dvajset let. Poznam ljudi, ki delajo v klubu; predsednika, ki je hkrati tudi osrednja osebnost kluba, z Ladom sva sodelovala že dolga leta… Te ljudi res dobro poznam, tako da se mi niti ni bilo težko navaditi na novo delovno okolje.

Začetek vaše ekipe pa v novi sezoni ni bil ravno obetaven. Je razlog za to v mladosti in neizkušenosti igralcev, ali je vzroke potrebno iskati drugje?
Mi smo nizko proračunski klub in za mlado ekipo, ki jo imamo (razen štirih, ki so malo bolj izkušeni), je liga ABA hud zalogaj; v tem trenutku morda celo prehud. To so namreč igralci, ki še nimajo izkušenj na tako visokem nivoju, zato bomo morali še precej trenirati. Možnost smo imeli proti Širokim, tam je odločal zadnji met. Nismo zadeli, bili pa smo blizu in to je bila na primer tekma, ki bi se jo dalo dobiti, medtem ko so ekipe kot na primer Partizan in Hemofarm, objektivno gledano v tem trenutku res močnejše od nas. Mi ob tem igramo še slovensko ligo, kjer se bomo še bolj osredotočili na to, da bodo igralci, ki mogoče malo manj igrajo v ABA ligi, dobili več priložnosti. S tem, da delamo od pet do šest ur na dan, bomo, čeprav smo mladi, močna ekipa. Jaz ne delam nobenih čudežev, moramo pač redno in sistematično delati. Za mlade ljudi pa je seveda treba imeti znanje in potrpljenje. Jaz jim znanje prenašam, vsi pa moramo malo potrpeti, da bodo iz teh golobradih fantov zrasli dokaj resni košarkarji. Letos moramo preživeti, naslednje leto bomo močni, čez dve leti pa bomo napadli vse vrhove, tako slovenske kot tudi jadranske!

No, pred kratkim ste z ekipo prepričljivo dosegli prvo ligaško zmago, ko ste na tekmi 2. kola lige Telemach premagali Geoplin Slovan. Kako takšna zmaga vpliva na igralce, glede na to, da Slovan velja za vašega dolgoletnega tekmeca?
Verjetno so vsi, ki so spremljali tekmo, že po desetih minutah opazili, da je Helios v tem trenutku veliko močnejša ekipa, čeprav smo zelo mladi. Torej se na nek način že vidita dva meseca mojega dela. Problem tekem v slovenski ligi je v tem, da ne znamo obdržati prednosti. Lahko imamo dvajset, celo trideset točk prednosti, ampak ti mladi fantje je potem ne znajo ohraniti. Na Slovanu smo tekmo zmagali trikrat. Trikrat smo povedli za dvajset, petindvajset točk in trikrat potem spet padli nazaj dol… Enostavno, ta ekipa še ne zna braniti rezultata. Tega jih moram jaz zdaj naučiti in to dokaj hitro. Košarkarska tekma traja štirideset minut, ne pa deset, petnajst ali dvajset. Dejansko pa je bila že tu vidna razlika v kvaliteti. Ker mislim, da v zadnjih mesecih delamo več in bolje kakor drugi, si upam trditi, da bomo v prihodnjih mesecih še bolj prepričljivi v slovenski ligi in da bomo počasi začeli kaj zmagovati tudi v jadranski ligi…

Kakšna pa so sicer vaša pričakovanja od nastopanja na Jadranski ligi?
Pošteno povedano… kot sami veste, je Jadranska liga liga na prostoru bivše Jugoslavije in na tem prostoru so bile vedno nadvse močne lige. Biti v tej ligi solidna ekipa v sredini, je že evropski nivo. Se pravi, da Helios producira dobre igralce in nekako drži evropski nivo kvalitete, ki nam ga ta liga prinaša, kajti če nimaš dobrih, kvalitetnih tekem, ne moreš razvijati vrhunskih igralcev. Če je nivo tekmovanja nizek, so tudi igralci, jasno, na tem nivoju. Za nas je to, da lahko proizvedemo nek evropski nivo ekipe, končni cilj. Težko je pričakovati, da bodo Domžale nek evroligaški klub, saj tudi pogojev nimajo, se pa Helios lahko ustali nekje v sredini te Jadranske lige in trka tudi na vrata kakšnega evropskega tekmovanja. To je v perspektivi tudi naša ideja. Na vsak način pa bom vsako leto potisnil tri, morda štiri mlade igralce naprej. Glejte, letos je že vidno, da sta trenutno to Prepelič in Besedič, torej dva devetnajstletnika, ki lani nista bila niti nosilca v ligi Telemach, niti v slovenski ligi, v tem trenutku pa že igrata v Jadranski ligi. Preskok je seveda strahovit in Prepelič, ki je tudi fizično malo boljši, že kaže, da lahko brez problema igra tudi na nivoju Jadranske lige, medtem ko ima Besedič še nekaj motoričnih težav enakovrednega nastopanja na tem tekmovanju. Dejansko pa oba že igrata po petnajst, dvajset, celo petindvajset minut in upam, da se jima bo kmalu pridružil še kdo od mlajših igralcev. Skratka, jaz poskušam narediti vse, kar je v moji moči, da postanejo dobri košarkarji.

Kako bi ocenili pogoje dela v Domžalah?
Košarkarski klub Helios Domžale je odlično organiziran in ima dobre pogoje za delo in dobre pogoje za produkcijo. V tem trenutku sicer še adaptiramo, kar nas zaenkrat še malo ovira. Ta dva meseca smo malce trpeli, kajti klub še dograjuje pomožne prostore, tako da bomo v bodoče imeli tudi ustrezen fitnes, da motorično razvijemo te mlade fante. Imeli bomo tudi temu primerno fizioterapijo, kajti tako veliki napori zahtevajo tudi tretma po treningu, veselimo pa se tudi video prostora, kjer bomo lahko sestankovali in teoretično razvijali igralce. Jaz imam namreč sistem, da smo vsak dan do ene ure v učilnici in vsaj pet ur na terenu. Več se ne da, to je nekje maksimum in tisti, ki bodo to zdržali, bodo postali dobri igralci. Tako sem delal trideset let in praksa z izkušnjami, ki jih imam, je pokazala, da moraš biti res dobro pripravljen, da lahko postaneš vrhunski igralec. Tu gre za kopico talentiranih fantov, ki v takem obsegu dela in s pogoji, ki jih imamo (no, še kak mesec počakamo, da jih dogradimo) predstavlja dobitno kombinacijo. In Domžale bodo imele vse, kar je potrebno, da razvijejo vrhunske mlade košarkarje.

Slišati je, da so vaši treningi kondicijsko zelo naporni…
Pa ne gre toliko za preganjanje, da bi zdaj delali ne vem koliko sprintov in skokov… Gre bolj za učenje, kajti manjka znanja in manjka izkušenj. Znanje pridobivamo s tem, kar jaz učim – teoretično, na tabli pokažem, potem pa to v praksi poskušamo izvesti. Na koncu naredimo še video analizo, da pogledamo, kaj je bilo dobro in kaj je treba popraviti. Torej, gre za učenje oziroma za pridobivanje novih znanj, ker pa imamo po dve tekmi na teden…no, tam se pa pridobivajo izkušnje. Na tekmah postajajo igralci. Dejansko ne gre nikakor za ne vem kako »fizično ganjanje« mladih ljudi. Jaz jih učim igrati košarko in trdim, da smo s pristopom dela, ki ga imamo, vsak dan za milimeter boljša ekipa. Zato potrebujemo nekaj mesecev, čez noč tudi Zmago Sagadin ne more narediti nič. No, edino če bi imeli v tem trenutku 2 milijona evrov in bi kupili igralce ter naredili ekipo, ki se bori za vrh Evrolige.

Kakšen pa je vaš odnos s predsednikom kluba, gospodom Slavincem? Predvidevam, da se poznata že od prej…
Najin odnos je zelo korekten. Gre za obojestransko spoštovanje, jaz cenim njega in njegov projekt. Poznava se že kakih trideset let. Spoštujem način, kako on vodi svoje podjetje in seveda, kako pametno vodi klub. Vem, da tudi on spoštuje moje delo in rezultate. Kot bivši košarkar ima dovolj znanja, da ve, »kam pes taco moli«, kaj jaz delam in kaj bo iz tega nastalo.

Sta bila v preteklosti morda kdaj tekmeca na košarkarskem igrišču?
Seveda, jasno! Dokler sem jaz prihajal v Olimpijo, je bilo ozračje kar pogosto naelektreno, ampak seveda vse v okviru zdravega, tekmovalnega športnega duha.

Ker veljate za pravega košarkarskega eksperta, vas moram vprašati, kakšen se vam zdi nivo košarke danes v primerjavi z nekoč?
Jah…košarka gre naprej, definitivno. Še posebej velik napredek v zadnjih letih pa je narejen predvsem v telesnih sposobnostih košarkarjev. Praktično so izginili igralci, ki ne morejo teči, ekstremno visoki igralci, ki se ne morejo hitro gibati. Preživeli so tisti, ki lahko tečejo. In danes visoki igralci, centri, zelo dobro tečejo, zelo dobro »driblajo« in zelo dobro »šutirajo«, kar desetletja nazaj niti približno ni bilo tako. Se pravi, motorične in tehnične sposobnosti so šle bistveno naprej, medtem ko v kombinatoriki in taktiki kakšnih dramatičnih zasukov ni. Zato je še posebej pomembno, da imamo v Domžalah za košarkarje na voljo fitnes in vsa ostala sredstva, ki nam pomagajo motorično in telesno razvijati te naše igralce. Danes košarko igrajo atleti, ki zraven še obvladajo žogo.

Kaj pa, če bi se na primer pomerili nekdanja najboljša jugoslovanska ekipa proti današnji najboljši, reciva, slovenski ali srbski ekipi… Kdo bi zmagal?
To je težko vprašanje… Dvajset let nazaj so bile jugoslovanske ekipe tehnično izjemne! Tam so bili tako rekoč rojeni strelci, igralci, ki so ure in ure vadili met in ostale tehnične prvine. Medtem, ko na primer medicinke niso mogli niti vzeti v roke, da ne bi pokvarili tega svojega »šuta«. Današnjo generacijo je težko primerjati s prejšnjimi. Oni stari bodo to tehnično nadigrali, ampak novi igralci bodo pa te stare fizično polomili! Niti ne bodo prišli v pozicijo, da »šutnejo«! To pomeni, da čas naredi svoje in da je to res zelo težko primerljivo. Stari igralci so bili tehnično res superiorni, današnji, novodobni igralci pa so veliko boljši atleti.

Mnogi košarkarski navdušenci so bili letos razočarani nad uvrstitvijo naše reprezentance. Kako vi gledate na njihov rezultat?
Kot veste sem kot sokomentator delal na Šport tv, tako da sem praktično gledal večino tekem. Tudi jaz sem pričakoval več. Trdim pa, da si generacija, ki odhaja, zasluži eno medaljo. Okoliščine so bile sledeče: nismo uspeli sestaviti vsega tistega, kar bi lahko. Ampak dobro…to tudi ostalim ni uspelo, kajti vedno kdo manjka. Tako nismo uspeli sestaviti optimalne ekipe. Smo pa pred prvenstvom igrali dobro. Jaz se še vedno spomnim tiste generalke proti Litvi v Stožicah, ko sem pomislil: »Tole je igra za medaljo…Ali pa vsaj borba za medaljo!«. Veliko slabše pa smo odigrali na samem prvenstvu. Razlogi niso moja stvar, niti se v kako posebno podrobno analizo nisem spuščal. Jasno, vsi so pričakovali bistveno več.
Jaz sem že pol leta nazaj govoril, da je treba narediti projekt 2013. Nisem bil zadovoljen, da smo šli lovit medaljo v Litvo in je na koncu nimamo. Zagovarjal sem idejo, da Božo Maljković naredi ekipo 2013; ekipo, ki se bo šla na evropsko prvenstvo v Litvo učit (pa ne na povsem začetniškem nivoju, ker imamo res dobre igralce), naslednje leto to znanje dopolnit, tretje leto pa naredit to, kar mora narediti Slovenija v tem trenutku – se pravi modificirati, sestaviti ekipo 2013 in narediti doma tisto, za kar bomo imeli verjetno eno zadnjih priložnosti. Prvenstvo imamo doma, imamo tako imenovani domač teren, ki nam prinaša malo vetra v hrbet, kot se temu reče, in še vedno dovolj kvalitete med igralci, ki so na vrhuncu, ali pa že počasi odhajajo, da končno pridemo do medalje.

Torej mislite, da imamo (z upoštevanjem zgoraj omenjenih okoliščin) realne možnosti za to?
Ja.

Tjaša Banko