V mičnem, modernem frizerskem salonu Frizeraj spretno vihti v rokah škarje in glavnik zgovorna, vedno urejena ter nadvse prijetna lastnica Irena Pogačar s Prevoj. Frizerski kotiček v Domžalah smo obiskali in priljubljeno frizerko povprašali o njenem delu, stilu ter načinu življenja.
Irena Pogačar je želela postati policistka, a so ji takratni predpisi preprečili vpis na kadetsko šolo, zato se je izobraževanje odločila nadaljevati v popolnoma nasprotni smeri. Izšolala se je za frizerko. Rada dela z ljudmi in ni ga boljšega poklica za pristni stik s strankami, kot je frizerstvo. Prve korake v svet pričesk je naredila pri Meti Podkrajšek v Ljubljani. Tam se je izučila stroke ravno takrat, ko je moda pričela prihajati k nam iz tujine. Frizerstvo je napredovalo, se spreminjalo, zajela nas je doba trendov iz Londona, … »V tem sem se našla. Z ljudmi sem delala z užitkom, z užitkom sem tudi ustvarjala. Takrat še ni bilo toliko frizerskih salonov in si se lažje dokazal. Mladi imajo v današnjih časih težjo vlogo, so namreč v težji situaciji za napredovanje, ker je več frizerjev. Pokazati morajo še več znanja in še več ustvarjalnosti,« opisuje stanje Pogačarjeva, ki se sama na tem področju še vedno redno izobražuje. Na dve, tri leta obišče London ali katero izmed ostalih modnih prestolnic, kjer poskuša slediti novim zapovedim, čeprav poudari, da je veliko predstavljenega tudi nenosljivega. V tujini predvsem išče potrditev, da je s svojim delom doma na pravi poti.
Opaža veliko razliko med Domžalami in Ljubljano v sledenju modnim muham. Ljudje v prestolnici imajo veliko bolj izoblikovan videz. Nosijo bolj trendovska oblačila in pričeske. V Domžalah je napredek počasen. Vidi se, da je naša občina bolj športno usmerjena. Irena Pogačar je mnenja, da se starejši prej odločijo za alternativni izgled, celo malo bolj odštekan, kot mladi, ki igrajo na varno karto in so pri modi bolj zadržani: »Prej štiridestletnico prepričam v ekstremno spremembo kot mlade.«
Samostojno kariero je začela z delom po domovih. Nato je imela deset let v domačem kraju lokal v najemu. »Želja imeti svoj salon je v meni tlela že od nekdaj,« pojasnjuje Irena Pogačar, ki vodi žensko, moško in otroško frizerstvo ter nadaljuje, »s pridnostjo se vse doseže. Zdaj imam samostojno obrt že enaindvajset let. Frizeraj v Domžalah obratuje deset let. Še vedno friziram, to je poleg dela tudi moj hobi, ki ga opravljam z največjim veseljem.« Običajno ima v podjetju še enega zaposlenega, trenutno sina. Poleg tega usposablja vajence oziroma asistente: »Ljudem, sodelavcem moraš vliti občutek, da delajo zase in ne samo zate. Ni tako enostavno – kolikor delaš, toliko zaslužiš. V majhnem poslu moraš biti vse sam, od snažilke do računovodja in vanj vložiti veliko energije. Salon v Domžalah sem odprla, ker sem se hotela približati strankam iz različnih koncev. Sedaj sem na zlati sredini. Prevoje so bile premajhne za večjo kreativnost. Razmišljam tudi o Ljubljani, kjer je izražanje preprostejše. Morda bova s sinom Lovrotom, ki je prav tako frizer, skupaj nadaljevala pot proti glavnemu mestu. Stranke tukaj se starajo z menoj, Lovro bo pritegnil nove, mlajše ljudi.«
Razmišlja tudi, da bi v prihodnosti odprla delikateso, majhno trgovinico s siri, pršuti, olivami ter skuto. Na kratko gurmanski kotiček, na kakršne naletiš v Italiji. Zakaj stremi k temu, je sogovornica razložila: »Pri nas ni kulture, tradicije uživanja. Mladi še vedno veliko popivajo. V tujini znajo mladostniki uživati in klepetati ob le decilitru vina. Pomembno je druženje, ne pijančevanje! Tudi za starejše. A kaj, ko so Domžale spalno naselje. Pogrešam utrip življenja, lokale z dušo! Ni čudno, da okoliški prebivalci bežijo v Ljubljano. Moj Frizeraj je odprt deset let pa sem ga že adaptirala. Znati moraš ohranjati svežino, da se stranke in zaposleni dobro počutijo. Nekaj moraš vlagati in ne samo grebsti k sebi.«
Pogačarjevo osrečijo in razveselijo že manjše stvari: »Seveda je dobro imeti veliko hišo, drag avto, a zame je to breme. Uživam v malenkostih za dušo – rada sem med prijatelji, v družbi na klepetu, zunaj. Želim biti samosvoja in ne samo slediti večini. Kar imajo vsi, moraš imeti tudi ti, postaja pravilo. Zame to ne drži. Pojdi po svoji poti, pravim sama. Tega učim tudi sina Lovrota. Tako kot v življenju poskušam biti individualna tudi pri stilu. Ne maram preveč športnih oblačil. Firme niso pomembne. Pomembna je kvaliteta in seveda kultura oblačenja. Potrebno se je znati urediti priložnosti primerno. Več ali manj sem oblečena v črno, s katero je preprosto kombinirati.«
Sposobna in delavna frizerka je vešča tudi ličenja. Strankam nudi urejanje celostne podobe, a njeno srce ostaja pri oblikovanju las. Prisega na naravno in ni pristaš izumetničenih podaljškov ter umetnih nohtov. »Urejenost je osnova in dandanes se lahko urediš že za malo denarja,« pravi Pogačarjeva.
Prosti čas izkoristi aktivno, za tenis, hojo, kolesarjenje in pozimi smučanje. Občutek za ljudi naša sogovornica vsekakor ima ter točno ve, kdaj stranka potrebuje klepet in kdaj mir za razmislek, ko sedi na njenem stolu. Upa, da bo tudi njen Frizeraj nekoč kraj, kamor se bodo stranke zatekle pred vsakodnevnimi skrbmi in friziranje ter striženje ne bo le nujno zlo.
Š. Suhadolc
