Projekti, ki lahko počakajo, bodo počakali na boljše čase
Z vsakim novim letom pride tudi čas za razmislek, koliko danih obljub smo lani uspeli uresničiti, koliko načrtov izpeljati, kaj bi bilo potrebno izboljšati v prihodnje ter kako nadaljevati. Od nas se je poslovilo zelo težavno leto, zaznamovano z gospodarsko in finančno krizo, ki še danes v krempljih krčevito drži tako svet kot našo državo. S posledicami se je morala spopasti tudi naša občina. Zato smo s tehtnim razlogom povprašali o delu občine Domžale v preteklem letu in poprosili za oceno trenutnega stanja. Hkrati smo za malenkost bolj zasebno predstavili našo priljubljeno podžupanjo, Andrejo Pogačnik Jarc.
Poslovilo se je leto 2011. Prosim vas, da na kratko povzamete bistvene dogodke preteklega leta v Domžalah. Kateri dosežki so vam najbolj ostali v spominu, katere projekte je občini Domžale uspelo uresničiti? S katerimi večjimi problemi ste se pri tem spopadli?
Leto, ki se je izteklo, mi ostaja v lepem spominu. Če pomislim na učinkovitost pri delu občine, zagotovo. Bilo je prvo leto, ko je občinski svet deloval projektno, brez opredelitev na koalicijske in opozicijske skupine. Takšno delo za uspešne rezultate terja zelo veliko dogovarjanj, vsa zainteresirana javnost, pa seveda odločevalci, morajo imeti priložnost v projektih sodelovati od načrtovanja do sprejema odločitev in ugotavljanja učinkov. Tak način dela se je izkazal kot uspešen. Projekti, ki so bili izpeljani, so, če jih naštejem po mojih prioritetah: prizidek jedilnice in ureditev kuhinje v OŠ Dob, večja investicijska dela v osnovnih šolah, ki so predvsem sledila študijam o energetski učinkovitosti stavb javnih zavodov, do posodobitve Kamniške in Rojske ceste, pa urejanje vzhodnega dela dvorane HKC. To, kar našemu mestu že daje naziv občanom prijaznega okolja, so vlaganja v zelene površine, predvsem v urejanje zelene osi Kamniške Bistrice in vlaganje v ljudi; v vse tiste organizacije in društva, kjer občanke in občani vseh starosti lahko aktivno preživljajo prosti čas, sebi v veselje in občini v ponos. Se je pa v tem letu že nakazovalo omejevanje financ, zahteve po večji transparentnosti in odgovornemu trošenju, kar samo po sebi ni napak, le nekateri subjekti težko razumejo, da je meter potreben za vse in je povsod potrebno varčevati.
Kakšni so načrti za prihodnje mesece, kaj bo prineslo leto 2012 Domžalčanom? Lahko pričakujemo večje spremembe, morda izboljšave ali novosti v občinski politiki in pri razvoju domžalske občine?
Začetek leta je poln neznank, kaj bo za lokalne skupnosti pomenilo restriktivno ravnanje države. To, da so (začasno) odložili gradnjo telovadnice pri srednji šoli, je že eden od varčevalnih ukrepov države, ki ga z občinske ravni ne moremo ne spremeniti ne nadomestiti. Upamo lahko, da ne bo preveč nepremišljenih ukrepov, ki na lokalnem nivoju povzročijo hude težave; primer brezplačnih vrtcev, ki so napolnili vse tudi pospešeno grajene nove zmogljivosti in sicer pozitivnih ukrepov niso bili deležni vsi otroci ali ukrepi o srednješolski prehrani, ko naše šole prostorskih pogojev za pripravo ne izpolnjujejo. V občinski politiki poskušamo težave zmanjševati in rešujemo probleme v okviru finančnih omejitev. Nekatere rešitve in izboljšave pa ne terjajo veliko sredstev ali so celo zastonj. Prijazni odzivi uradnikov, več srca (in pameti) pri iskanju najboljših rešitev, sposobnost prisluhniti, so ravnanja, ki tudi nepriljubljene ukrepe naredijo manj krute.
.
Pričakujete, da bo zaradi vse hujše finančne ter gospodarske krize proračun občine letos oklesten? Koliko naj bi približno znašal zalogaj občinske blagajne v tem letu? Ali na občini razmišljate, da bi zaradi poglobljene krize opustili realizacijo katere izmed naložb in bi nadaljevali šele, ko bo v blagajni več denarja? Za katere investicije boste namenili največ sredstev?
Letošnji proračun smo sprejeli že lani, celotne prihodke smo predvideli v višini blizu 26 mio EUR, ki pa najbrž ne bo dosežena. Velik izpad predstavlja komaj kaj prihodka iz naslova komunalnih prispevkov, ta vir je bil »okleščen« že leta 2011, saj se investitorji ne odločajo za odpiranje gradbišč. Večji del našega proračuna je potreben za zagotavljanje zakonskih obveznosti. Otroško varstvo, osnovnošolsko izobraževanje, sociala, so le nekatere že »razdeljene« postavke proračuna, za tako imenovane razvojne projekte ostane malo. Možen vir so zadolžitve za investicije trajnejše narave, kot so prizidki k šolam in vrtcem ali novogradnje le-teh. Naša lokalna skupnost sodi med najmanj zadolžene in srčno upamo, da zdaj, ko bi ta denar res potrebovali ne bomo dobili dovoljenja države. Dobrodošel bo tudi evropski denar, v zadnjem obdobju smo ga uspeli pridobiti za nekatere komunalne projekte, nujno ga bomo potrebovali za posodobitev čistilne naprave. Zagotovo bodo projekti, ki lahko počakajo, počakali na boljše čase. Upam, da bomo znali modro presoditi, kateri so taki. Največ denarja bomo namenili prizidku k OŠ Rodica in vrtcema oziroma šoli v Ihanu in na Viru, pa posodobitvi čistilne naprave. Brez teh investicij ne bomo zadovoljevali obveznosti lokalne skupnosti.
.
Razmere so vse slabše, vse več je brezposelnih in nezadovoljnih občanov. Ali slednje vpliva tudi na poslovanje občine? Kako se boste spoprijeli s trenutnim negotovim stanjem? Na zadnji novinarski koferenci decembra ste ocenili, da je posameznikov, ki so potrebni socialne pomoči vse več. Bo v občini Domžale v letu 2012 z rebalansom proračuna možno zagotoviti dodatna sredstva za ta namen, kot je bilo rečeno?
Sproti spremljamo razmere v občini, sodelujemo z Zavodom za zaposlovanje, Centrom za socialno delo in humanitarnimi organizacijami. Skrb za socialno ogrožene bo še vedno tudi skrb lokalne skupnosti, kljub spremenjeni zakonodaji. Sama sem za to področje zelo občutljiva še iz časov učiteljevanja, vem, da se z različnimi ukrepi lahko položaj izboljša. So pa ti procesi dolgotrajni, predvsem v spremembi razmišljanja. Odgovori na vprašanja, kaj lahko storim sam, kako naj ravnam, se lahko sploh čemu odpovem, so v času brezglavega tekanja za tudi nepotrebnimi dobrinami in v dobi razvajenih ne le mladostnikov, težki. Tu lahko lokalna skupnost s pomočjo svojih zavodov opravi veliko koristnega, od angažiranja in usposabljanja prostovoljcev do podpore skupinam za samopomoč, organiziranja pridelave zelenjave na komunalnih vrtičkih in podobno.
.
Med prebivalci Domžal je ena izmed bolj perečih tematik, v preteklem letu napovedana postavitev pregrešno drage fontane v Češminovem parku. Veliki stroški za ta namen Domžalčane skrbijo. Kako komentirate te načrte glede na nadaljne finančne zmožnosti občine?
Vse drage in ne nujno potrebne investicije bodo morale počakati boljše čase. Češminov park je dragocen prostor, (zelena) oaza v srcu mesta. Načrtovan je bil pred desetletjem, izjemno skrbno, po načelih sodobnega krajinarstva v sodelovanju z geomantičnimi strokovnjaki. Večkrat očitan za nekatere preveč obsežen beton je tam zato, da je površina uporabna v vseh letnih časih in vsakem vremenu, kar se je že izkazalo kot dobra rešitev. Lani umeščen paviljon, nadstrešek, ki je dobil mnogo duhovitih poimenovanj, kot so poligon za suhi trening slaloma, paviljon zobotrebcev, slamice itd, naj bi služil za senco, včasih varoval pred dežkom (slabo ob nevihtah, kar smo izkusili lani), hkrati pa bil prepoznaven arhitekturni element v markantnem mestnem parku. Takšno vlogo naj bi imel tudi vodni motiv, ko in če bo kdaj uresničen, pa tudi zasaditev z bambusom, ki naj bi razbila dolgočasno horizontalo betona. Želimo si, da bi lahko letos zgradili načrtovan paviljon, zaprt prostorček s sanitarijami in možnostjo minimalne gostinske ponudbe, kavica, tortice, sladoled…Odveč so tudi skrbi, da bo pokopališče kmalu dobilo povezavo s starim pokopališčem po načrtovanem viaduktu, pa še kakšen vizionarski projekt za novo desetletje bi se našel.
.
Ali trenutna zmeda v državni politiki vpliva na delo na lokalni politični ravni?
Seveda se neučinkovitost državnih služb zaradi zmede v državni politiki odraža na lokalnem nivoju. Na soglasja različnih ministrstev čakamo nerazumno dolgo, neodziven je davčni urad, ni moč dobiti različnih potrdil, odločitve čakajo, ni moč začeti z deli.
Kakšno je vaše sodelovanje z županom Tonijem Dragarjem in podžupanom Lovrom Lončarjem? Za katera področja ste zadolženi vi?
V županovem uradu dobro sodelujemo. Kolega podžupan je zadolžen za krajevne skupnosti, za vodenje sej občinskega sveta, sama skrbim za družbene dejavnosti in nekatera »gospodarska« področja, kot je npr. turizem. V času opravljanja podžupanske vloge sem spoznala večino področij dela in pristojnosti lokalne skupnosti. Pestro in zanimivo, včasih zelo naporno. Župan pa z izjemnim smislom za humor večkrat razelektri napete situacije.
.
S katerim od svojih projektov ste bili do sedaj najbolj zadovoljni, nanj najbolj ponosni in za katerega menite, da se odvija prepočasi? Katerim nalogam boste v tem letu namenili prednost? Pri katerem delu z vašega področja se bo najbolj poznalo varčevanje?
Lani sem se precej časa ukvarjala z obnovo dediščine od spomenikov do kulturne in naravne dediščine ter muzejskih zbirk. Pripravili smo popis vseh spomenikov in obeležij s potrebnimi podatki o lastništvu zemljišč in napotki za vzdrževanje ter se dogovorili za sistem izvajanja obnove in vzdrževanja. Prvi rezultat nasploh zelo neurejenih lastniških odnosov in posledično včasih nerazumevanja je bila obnova spomenika žrtvam 2. svetovne vojne v Jaršah ob tovarni Induplati. Z velikim razumevanjem in podporo vseh, ki se jih je spomenik dotikal, smo pomnik obnovili, dodali sodobne vsebinske elemente, čeprav je teklo vse skupaj zelo počasi. Sledila so dela na obeležjih pod Šumberkom, v mestu, odkupili smo zemljišče na Oklem, uredili služnost v Preserjah. Podobno potrpežljivo in z majhnimi koraki, a izredno zavzeto skupino, ki deluje v slamnikarskem krožku, postavljamo na ogled slamnikarsko zbirko, Po dolgih letih se bo vrnila v središče Domžal, v Godbeni dom, predvidoma do občinskega praznika aprila. Na te dosežke sem ponosna, saj so se vprašanja z mojim vložkom hitreje reševala. Varčujemo na vseh področjih, tudi pri drobnih rečeh. Upam, da zaradi varčevanja ne bodo preveč trpeli projekti, ki nam lepšajo življenje, to so programi zavodov in društev, predvsem tistih, ki delajo z otroki in mladino, skupinami, odrinjenimi na rob, upokojenci, invalidi.
.
Večina občanov in okoliških prebivalcev vas že kar dobro pozna, a vas vseeno prosim, da se nam na kratko malo predstavite.
V Domžalah živim praktično celo življenje, na Vir smo se priselili v ranem otroštvu, v najstniških letih pa v mesto. Kratko epizodo osamosvajanja po poroki sem preživljala v Ljubljani, tam našla prvo zaposlitev, a že po enem letu pristala na takratni novi OŠ Josip Broz Tito kot učiteljica kemije in biologije. Sem mati dveh odraslih sinov, dvakratna babica, vnučka so prav v času tega pisanja prinesli iz porodnišnice. Otroka sta v svojih gnezdih, z možem živiva z mojimi starši (skupaj imata kar 190 let). Mož se je v času po upokojitvi prelevil v izvrstnega kuharja in družabnika, jaz sem doma bolj malo.
.
Več let ste bila ravnateljica na Osnovni šoli Rodica. Kako ste “pristali” v političnih vodah?
Delo v šoli sem vedno dojemala kot poslanstvo, kot način življenja. Rada sem učila, veselilo in izpolnjevalo me je delo z otroki v prostem času. Nepozabni so časi taborjenj, posedanja ob tabornih ognjih, nepozabni spomini na moje otroštvo in verjamem, doživetja vseh otrok, ki so mi bili zaupani. Več kot četrt stoletja sem bila ravnateljica. Mnogo pestrih izkušenj: delo z ljudmi, otroci, najstniki, njihovimi starši. Večinoma dobre izkušnje. Vseskozi so bili izzivi delati bolje, spoznavati nove metode, pristope, rešitve. Olajšati poti do znanja, doseči pristnejše odnose, razumeti drugačne od večine. Zato je tudi politika predstavljala izziv. Po povabilu nekdanje županje sem kandidirala za občinsko svetnico, bila uspešno izvoljena na listi socialnih demokratov kar nekaj mandatov, prejšnji mandat pa imenovana za podžupanjo. Na povabilo župana sem zdaj podžupanja z Liste Tonija Dragarja.
.
Kot nekdanja ravnateljica ste zagotovo dobro seznanjeni tudi s težkimi razmerami za sprejem otrok v javne vrtce. Kako bo občina Domžale rešila problem pomanjkanja prostih mest?
Seveda probleme pomanjkanja prostora v vrtcih poznam. Z njim sem se soočila na začetku prejšnjega mandata, ko smo v sorazmerno kratkem času zagotovili nekaj dodatnih oddelkov v Dragomlju in pripravili projekte ter postopno zgradili dva velika objekta Češmin in Gaj. Strategija razvoja v slovenskem prostoru je takrat načrtovala poprečno 60% vključitev otrok v predšolsko vzgojo. Visoka rodnost, priseljevanje mlade populacije in spremenjeni pogoji za vključitev (brezplačni vrtci za 2. in vse naslednje otroke) so povzročili eksplozijo potreb, poprečna vključenost pri nas je blizu 85%, kar je daleč nad državnim poprečjem, da ne omenjam evropskega, ki je bistveno nižji. Kljub močno povečanim zmogljivostim je vrsta čakajočih na sprejem predolga. Lani smo razpisali koncesijo za predšolsko vzgojo, a ni interesentov. Pripravljeni so načrti za dograditev vrtca in šole v Ihanu ter vrtca na Količevem, čakamo na gradbeno dovoljenje. Vsaj virski prizidek bo končan še letos, ihanski pa odvisno od možnosti najetja državnega posojila.
.
Kaj pa vaši osebni načrti v letu 2012, ste sprejeli kakšne posebne novoletne zaobljube?
Sem v letih, ko iz izkušenj vem, kaj pomenijo novoletne zaobljube, nanje se ne naslanjam preveč. Želim si, da bi znala smotrneje načrtovati svoje obveznosti, ne opravljati nalog, ki jih lahko delegiram drugim.
.
Kako pri vseh obveznostih vzdržujete ravnovesje med delom in zasebnim življenjem? Kaj najraje počnete v prostem času?
Pravijo, da je največje zadovoljstvo opravljati delo, ki je hkrati konjiček. Da ne bi razumeli narobe: ne delo v šoli ne tole podžupansko ni takšne narave, da bi ga opravljal ljubiteljsko in bil zadovoljen s kakršnimkoli rezultatom. Tole, ki ga opravljam zdaj, je izjemno pestro, tudi stresno, predvsem zadnje čase, ko se ekonomske razmere slabšajo in je mnogo ljudi, ki se oglasijo, res ogroženih. V prostem času grem rada v Grobeljski drevored, preberem kakšno dobro knjigo, izjemno pa sem vesela, da imam tako rekoč na pragu doma odličen program dejavnosti Kulturnega doma Franca Bernika. Trudim se biti kar največkrat deležna njihove ponudbe, za sprostitev, veselje, včasih pa tudi v razmislek.
.
Špela Suhadolc
