Že kar celih 13 let in še malo čez skupina Leseni rogisti razveseljuje in preseneča poslušalce in gledalce širom naše domovine in tudi preko meja.
Začetek nekako sega v daljne leto 1996, ko ga je na sprehodu z ženo Štefko po Slivni ta nenadoma opozorila: »Glej, trobente.« To niso bile prave trobente, pač pa smrekove vej ob podrti smreki, zvite in upognjene kot trobenta. Zakaj ravno trobenta? Jože Setničar že od svojega 12. leta igra trobento, najprej pri litijski, nato še pri moravški, kjer sta z bratom Stanetom dvakrat tedensko preko Ribč zahajala na vaje. Pri moravški godbi je še danes, čeprav od leta 2007 v Moravče prihaja sam, kajti brat je preminil.
Te skrivljene veje je potem odnesel domov, jih v kurilnici sušil in razmišljal, kako bi ustvaril instrument. Že prej je v prostem času iz lesa rezljal različne predmete, ki so končali kot darila ali kar tako pri prijateljih in znancih.
Razmišljal je in razmišljal, nato pa se je lotil dela: vejo, dolgo 60 cm, je prežagal na pol in z okroglim dletom na vsaki polovici izdolbel žlebič. Ni še imel ideje, kako naprej, zato je na začetku veje pustil eno odprtino, kateri je ustrezal ustnik od trobente. Po velikem trudu, kajti vsaka polovica veje se je zvijala v drugo stran, pa še grčava je bila, mu je le uspelo ti polovici združiti, zlepiti in končno tudi zatrobiti. Tipk ni bilo kot pri trobenti, pa jih tudi še sedaj ni. Jože vsak rog posebej uglasi, zato je igranje na tak inštrument posebno.
Kmalu je bil pri njemu v kurilnici cel kup smrekovih vej, kjer so se najprej posušile in jih je nato obdelal. S primerjanjem pravih inštrumentov in meritvami dolžin je ugotovil, kakšen mora biti profil izdolbene cevi, če želi dobiti vse tone, ne samo tri ali štiri, kot je bilo pri prvih rogovih.
Naslednje leto je bilo v njegovi glasbeni sobi že kakih pet rogov – fanfar, uglašenih v a-dur (dolžina pribl. 130 cm) in par tenorskih (dolžine 270 cm).
Razmišljal je tudi o skupini, ki bi na take rogove igrala. V oporo mu je bil najprej brat Stane, ki je bil tudi sosed, pa sta lahko rogove preizkušala na mile viže. Člane nove skupine je našel v pihalnih godbah, litijski in moravški, in vsi so se radi odzvali, še po tolikih letih igranja je večina glasbenikov prvotnih.
Začel je izdelovati rogove tudi iz drugih vrst lesa, razen iz lipovega, včasih uporabi vrhače, včasih korenine, največkrat pa veje z razpoznavnimi grčami, uporabnimi za odmevnike. To niso serijsko izdelani rogovi, pač pa je vsak drugačen. Vsi rogovi so tudi poslikani, z različnimi slovenskimi narodnimi motivi in v njegovi zbirki se jih sedaj nahaja preko 200. Svoj izum je tudi patentiral.
Posebno poglavje so t. i. Valvasorjevi rogovi oziroma replike Valvasorjevih rogov, ki jih je izdelal kar nekaj. Ti so posebni, zgoraj ozki, spodaj široki, oviti s češnjevim lubjem. Izdelavo takega roga je opisal Valvasor v svojem znamenitem delu. Ena replika se nahaja v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, druga v Svetovnem muzeju glasbil v Phoenixu, v ZDA, tretja pa v muzeju pastirskih glasbil v mestu Balingen v Nemčiji.
Etno skupina nastopa širom naše domovine, pa tudi preko meja. Že dvakrat je sodelovala na festivalu v Gorici v Italiji, junija 2011 so igrali na procesiji (med mašo) v Nemčiji, oktobra 2011 so bili povabljeni na Festival pastirske glasbe v Balingen v Nemčiji. Mnogo nastopov se je zvrstilo, predvsem v nam najbližji Avstriji. Zanje najpomembnejši in največji nastop pa je bil v Švici na ledeniku Jungfrau (3454 m nadmorske višine), kjer so nastopili rogisti iz vse Evrope in s skupnim igranjem želeli postaviti rekord za Guinessovo knjigo: skupno igranje na največji višini. Tako igranje je zelo zahtevno, kajti na višini 3454 m n.m. so pogoji drugačni.
Dobili so tudi podmladek: Mladi leseni rogisti, ki se jim občasno pridruži še kak starejši. Ob 10-letnici delovanja so posneli 12 skladb in izdali svoj CD.
Božena Groboljšek
Fotografije iz arhiva Jožeta Setničarja
