Bor Bratovž: »Svoj šport jemljem zelo resno«

2366
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 23.januar 2012

Kar nekajkrat je na turnirju WFC (World Free Fight Challenge) že poskrbel za izvrstno predstavo, sicer pa z Borom ni dobro češenj zobati.

Brez njega si mešanih borilnih športov (MMA) v Sloveniji trenutno niti ne moremo predstavljati, kljub temu pa ni vse zgolj čast in slava, opozarja mladi športnik, ki se je tokrat razgovoril tudi o manj prijetnih plateh svoje discipline in ovirah, ki jih laiki večkrat spregledamo. Toda ne glede na težavne okoliščine Bor “Playbor” Bratovž ostaja borec tudi izven ringa, kjer že razmišlja o vseh načrtih in ciljih, ki si jih bo v svoji nadaljnji karieri brez dvoma še priboril …

 

Mogoče bi začela kar pri tvojem vzdevku, Playbor.
Hm (smeh) … do tega vzdevka je prišlo čisto po naključju. Jaz se včasih pač rad malo “afnam” in tako mi je enkrat nekdo rekel Playbor … kar pa nima nobene zveze z ženskami! Vzdevek sem dobil že preden sem se začel profesionalno ukvarjati s tem športom. Sicer pa je playboy zajček, mi pa imamo na majici prašička …


Koliko časa pa se že ukvarjaš s tem športom?

Ko sem bil star sedem let, sem začel trenirati karate, no, oči mi je dovolil, ker sem bil priden v šoli (smeh). Potem sem kakih sedem, osem let treniral karate. Bil sem v reprezentanci, postal sem tudi državni prvak v borbah in ekipni državni prvak. Šel sem na mednarodna tekmovanja; bil sem v Franciji, Nemčiji, na Madžarskem … Temu je sledil čas srednje šole, ko nisem nič treniral, ker sem … saj veš … (smeh). Čez čas sem prišel malo “k sebi” in se začel ponovno ukvarjati s športom.


In kako se je nato nadaljevala tvoja borila pot?

Vmes sem malo boksal, v precejšnji meri pa smo bili samouki, tako da smo veliko trenirali sami. Dobivali smo se po garažah, kjer smo gojili to disciplino. Seveda samo to ne zadostuje, tehnika je precej napredovala, danes moraš zato imeti mojstra, ki te zares uči. Veliko je ljudi, ki trenirajo po deset let, toda ni nič od njih … Potem sem se vpisal v klub v Ljubljani in se začel profesionalno ukvarjati s tem športom. Takrat sem se tudi odločil, da bom začel tekmovati. Na začetku sem prvi fajt zgubil, bil sem nokavtiran, zaradi česar sem sprevidel, da mi manjka kar nekaj stvari. Začel sem trenirati v nekem drugem klubu s fanti, ki sem jih poznal že dalj časa in s katerimi se še danes zelo dobro razumemo. Oni ta šport tudi jemljejo precej resno, tako da danes bolj ali manj treniram vsak dan.


Tvojih zmag na WFC-ju smo se vedno veselili tudi v Domžalah in te seveda podpirali tudi zadnjič, kljub porazu. Si bil razočaran?

Zelo. Pričakoval sem več, ker sem res veliko vložil v to; bil sem v Ameriki tri mesece, poznam tega nasprotnika in vem, da bi ga lahko premagal. Imel sem pač slab dan in ni šlo. Pa še tako neumno napako sem naredil … zato sem razočaran. Če bi dal od sebe svoj maksimum in izgubil, bi si pač rekel, da je boljši in mu čestital. Tako pa nisem dal vsega od sebe, verjetno sem bil podzavestno pod pritiskom. Izgubil sem na res neumen način in sem mu v bistvu podaril to zmago.


Kaj si se naučil iz tekmovanj na WFC-ju?
Večinoma imam dobre izkušnje, čeprav vidim, da je treba gledati bolj nase. Jaz sem prej navadno gledal na vse druge, potem pa dojel, da ti drugi bolj ali manj gledajo samo na sebe, mene pa to zelo moti, ker sam načeloma nisem tak. Zdaj vem, da bom moral več narediti zase, konec koncev je tudi šport neke vrste igra.


Kako pa izgledajo priprave?

Bolj ali manj treniram kar dvakrat dnevno. Tudi danes. Zjutraj naredim treninge za kondicijo in moč, popoldan pa sparinge in tehniko. Lahko rečem, da se pripravljam kar skozi celo leto, seveda pa so tudi obdobja, ko nisem povsem v formi. Zdajle na primer bi potreboval kake štiri tedne, da bi prišel v “top” formo.


Kakšno vlogo pa ima pri tem prehrana?
Veliko. Čeprav sem včeraj jedel v Mcdonald’su (smeh). Kadar nimam priprav, si včasih tudi privoščim kako majhno pregreho, ampak poskušam čim manj. Med novoletnimi prazniki sem na primer pojedel veliko sladkarij in domače hrane …V času, ko potekajo priprave, pa se nikoli ne prekršim. Zjutraj jem ovsene kosmiče, ki si jih tudi sam skuham, morda temu dodam kako jabolko, čez dan pa navadno kak piščanec, riž … Tudi kruha nikoli ne jem. Ko se držim, se držim!


Pa se ne naveličaš tako monotonega jedilnika?

Ne, ker kadar treniraš tako intenzivno, si navadno močno utrujen in nimaš prevelikega apetita. Jaz jem bolj zato, ker moram jesti.


Ko vas opazujem v ringu, si vedno mislim, da je ta šport zares nevaren …
Kaj pa vem … Vsak šport je po svoje nevaren, ne. Če bi na primer prišel nek običajen človek v ring, se ne bi ravno dobro končalo. Mislim, da niti ne bi vzdržal, toda mi smo drugače pripravljeni. Zase lahko rečem, da sem zelo dobro pripravljen in sem tudi zelo zrel borec. Svoj šport jemljem zelo resno, ne kot nekateri, ki sem in tja malo potrenirajo bolj za šalo kot zares.


Ampak v čem je razlika, če bi v ringu nekdo udaril tebe, ali pa mene?

Tvoja čeljust ni tako močna kot moja, s tem, da jaz delam tudi vaje za vrat, tako da vsak udarec tudi malo ublažim. Znam se tudi postaviti tako, da me udarec ne zadane, kot bi me sicer lahko. Je pa res, da velikokrat začutimo bolečino šele po fajtu, ko mišični tonus ni več tako visok. Takrat šele začne boleti! Zato je zelo pomembna regeneracija.


Kako pa na tvojo ljubezen do te discipline gleda tvoja družina?

Podpira me. Seveda so bili (predvsem na začetku) tudi trenutki, ko jih je skrbelo in bilo strah. Ampak jaz sem trmast in če mi je nekaj všeč, bom to počel. Starša sta me tudi že prišla gledat … Res pa je težko, kar se tiče financ. Če se tega športa lotiš profesionalno, je precej drag. Jaz trenutno ne delam nič, kljub temu pa moram od nečesa živeti. Pred tem sem poskusil združevati delo in šport, vendar ni šlo. Treningov je preveč in zelo so naporni. Včasih si želim, da bi nas prišel gledat kak laik!
Pri nas je težko. Sicer sem imel dobre sponzorje, toda časi so težki … Od države ne dobimo nobene pomoči, prav tako ne od občine. Odvisen si samo od sebe, s tem, da so v Sloveniji tudi fajti slabo plačani. Možnosti v tujini so veliko boljše.


Zakaj?

Tam imaš telovadnice, v katerih mrgoli trenerjev … To je proizvodnja! In na razpolago ti je vse; od fitnesa do posebnih trenerjev za vsako veščino in vrhunske fajterje, ki delajo samo to in to tudi razumejo. Govorim o ljudeh, ki so plačani tudi po 100, 200 tisoč dolarjev na fajt, tako da od tega lahko živijo. Res pa je, da se je potrebno dokazati.


V kakšnem spominu pa ti je ostal čas, ki si ga sam preživel v Ameriki?

Meni je bilo super! Seveda je bilo na začetku težko, toda ko sem ujel njihov ritem, je bilo res nepozabno. Treniral sem skoraj z najboljšim timom v Ameriki in se naučil ogromno. Spoznal sem veliko novih ljudi in obdržal kontakte z njimi. Rad bi se vrnil in zaenkrat se dogovarjam, da bi imel kakšen fajt tam, ampak … bomo videli, kako bo … Težko je, ker za borbo tam potrebuješ delovno vizo, saj si plačan, da se boriš.


Torej se po tvojem mnenju v borilnih vodah še ne moremo kosati s tujino …?

To je tako, kot bi primerjal slovensko košarkarsko ligo z NBA-jem.


Kakšni pa so tvoji nadaljnji načrti?

Čim bolj trenirati. Mogoče se bom vrnil v Ameriko, bom videl, kako bo s financami. Rad bi se vrnil in rad bi se čim več boril, ne samo v Sloveniji, ampak tudi izven nje. Počasi se bom spravil nazaj na delovno temperaturo in držal formo do konca leta. Upam na čim manj poškodb in čim več zmag.
Zelo rad pa bi odprl telovadnico in to v Domžalah! Imam ogromno kandidatov, ki bi trenirali, ampak cene pri nas so na žalost previsoke. Mislim, da bi lahko občina in župan pri tem kaj pomagala; vsaj pri iskanju primernega prostora in sprejemljive cene zanj. Konec koncev bi vsi imeli nekaj od tega. Zdi se mi, da so povsod drugod deležni precej več pomoči, v Domžalah pa tega žal ni. Interesa za ta šport je pa je vedno več, tako da se bom res čim prej pozanimal, kakšne so možnosti (če sploh so), da bi gojili to disciplino tudi v Domžalah.


Tjaša Banko

Oglasno sporočilo