Uvodnik NOV!CE 1/2012: Razklanost

1360
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE 27.januar 2012

Se nam dogaja katastrofa, sledi vesoljni potop, diktatura … Če bi poslušal nekatere razprave v teh dneh, je videti ravno tako. Medtem pa drugi sogovorniki nejeverno skomigajo z rameni in pravijo, saj je vse en isti d…

Sam se ne strinjam ne z enimi ne z drugimi. Ne vem, zakaj se včasih tako težko navadimo na demokracijo in politiko, ki ima polno mesto edino v njej. V demokraciji je pač tako, da vsake »kvatre« (če seveda ne pride do predčasnega izrednega stanja) ljudje oddidejo na volitve. Potem, ko so jih nasmejani obrazi »nažajfali« levo in desno, se pač odločijo in obkrožijo svojega favorita. In takrat se stvar konča, vsaj kar se ljudske volje tiče, da se razumemo. V parlamentarni demokraciji ne volimo niti predsednika vlade, kaj šele, da bi odločali o tem, kakšna bo vladna koalicija. O tem odločajo parlament in 90 izvoljenih »mandeljcev«, ki so dobili mandat ljudstva, in naj bi od zdaj zastopali vse enako. Vsi vemo, da tako enostavno pač ne gre. Potem ko se teh 90 izbrancev posede v parlamentarni krog, se začne umetnost političnega »vojskovanja«. V teh bitkah obstajajo poraženci in zmagovalci, napovedovalci in preroki, bleferji in šminkerji …, ampak na koncu vendarle pride do neke rešitve. Ta seveda nikoli ne bo všeč vsem, pa vendar se bo treba navaditi, da politika ne more graditi na vse večjih in vse globljih prepadih, ki zijajo med nami. Politika je na svetu zato, da išče rešitve. Znova in znova poudarjam, da je lepota demokracije v tem, da lahko slabe rešitve ob naslednjem »kvartalu« kaznujemo in znova premešamo politične karte tako, da obkrožimo kakšnega drugega favorita. Do takrat pa lahko le upamo, da bo politika vzpostavila učinkovito vlado in začela sprejemati ukrepe, ki bodo v korist vseh nas. Vsaka vladavina je minljiva in to je dobro. To, da jo lahko zamenjajo volivci in ne le politika, je pa še boljše. Upam, da bo to počasi le postalo del zavedanja vseh, ki zdaj tako vneto kopljejo prepade med »našimi« in »vašimi«, čeprav nihče ne zna prav povedati, zakaj bi nekateri sodili sem in drugi tja. V času, ki je pred nami, je predvsem potrebno pozabiti na preteklost in pogledati v prihodnost. Slednja je tista, ki me zanima. Želim si živeti v normalni državi, kjer se ljudje na rojstnodnevnih zabavah in ob prijateljskih srečanjih ne bodo pogovarjali o politiki, ampak o svojih načrtih, uspehih in pričakovanjih. Želim si živeti v državi, kjer bodo mrtvi končno pokopani in kjer bodo živi imeli upanje in prihodnost ter ne bodo razmišljali, kako bi to zavoženo in zaplankano državo zapustili in si iskali srečo drugje. Ob sedanji razkopanosti naše ljube deželice pa me vse bolj skrbi, da ne bodo nekateri raje razkopali cele države, kot da bi priznali, da so stvar pripeljali daleč … predaleč …

R. G.

Oglasno sporočilo