Matej Tonin: »Če je kriza, je kriza za vse!«

O politiki sva ob tej priložnosti spregovorila malce drugače, saj sva se dotaknila tudi stereotipizacije in predsodkov, ki so jih politiki kot pripadniki strankarskih skupin zelo pogosto deležni. Ali še zmoremo pogledati na medaljo z druge plati … ?

Že preden ste se začeli ukvarjati s politiko na nacionalni ravni, ste bili aktivni na lokalnem političnem področju. Kako se na tem področju udejstvujete dandanes?
Glede lokalne politike se zaenkrat ni spremenilo kaj bistvenega. Še vedno sem občinski svetnik in še vedno se trudim biti aktiven tudi na lokalnem področju. Kombinacija državne in občinske funkcije je zelo učinkovita, saj pogosto šele na lokalnem nivoju lahko ugotoviš, kako se določeni zakoni izvajajo v praksi. Kot poslanec pa lahko lokalnemu okolju pomagam tudi s posredovanjem določenih informacij z državnega nivoja.

Predvidevam, da se je vaš urnik v zadnjih mesecih precej spremenil …
Žal se nekaterim zdi, da so poslanci zelo dobro plačani ljudje, ki izredno malo delajo in imajo veliko privilegijev. Jaz bi vsakega, ki tako razmišlja povabil, naj preživi en dan z menoj in odkrije resnico. Od izvolitve za poslanca bi namreč lahko na prste ene roke preštel dneve, ko sem domov prišel pred šesto uro popoldan.V službi sem od devetih zjutraj do devetih zvečer. Smo majhna poslanska skupina, dela pa imamo ravno toliko kot v tistih strankah, kjer je poslank in poslancev 26 ali 28, ampak tak poklic sem si izbral.

Vam je žal?
Ne, zaenkrat mi ni žal. V tem poklicu uživam, je pa res, da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled. Ko se govori o poslanskih plačah, se navaja bruto zneske, neto zneski pa so precej manjši. Mislim sicer, da je poslanska plača dobra, je pa dosti manjša od plač, ki jih na vodilnih položajih prejemajo posamezniki v gospodarstvu.

Kako pa vaše novo delovno mesto vpliva na odnos med vami in županom Kamnika, g. Šarcem? V zadnjem času naj bi bilo moč zaznati »otoplitev atmosfere« …
V takih zadevah moraš biti profesionalen. Dejstvo je, da smo v kamniškem občinskem svetu v opoziciji, torej na nasprotnem bregu z županom, vendar moja funkcija kot tudi funkcija župana terja od naju obeh, da sodelujeva. Po svojih najboljših močeh se trudim, da pomagam županu in občini. Pri tem ne vidim nobenih ovir, midva z županom se sestajava vsak ponedeljek, kjer me redno seznanja o problemih občine Kamnik, jaz pa poskušam stvari reševati tudi na državni ravni – kolikor je to seveda v moji moči. Sicer lahko povprašate tudi župana, ampak mislim, da je sodelovanje med nama takšno, kot mora biti. Najslabše bi bilo, če župan in poslanec ne bi sodelovala. Če midva na določene lokalne stvari gledava drugače, naju to nikakor ne sme ovirati pri tem, da bi delala za skupno dobro Kamnika.

Precej govora je bilo tudi o prodaji vašega spletnega portala Kamničan.si, ki je zdaj v lasti vašega očeta. Pojavili so se očitki, da bi bilo to lahko sporno – z ozirom na vaš poklic. Kaj menite?
Najprej se moramo zavedati, kako je do Kamničana sploh prišlo. Do leta 2008 sem delal v Državnem zboru, nato pa je stranka Nova Slovenija izpadla iz parlamenta in sem izgubil službo. Moral sem najti nekaj za preživljanje, zato sva skupaj z dr. Damjanom Hančičem ustanovila Kamničan.si. Videla sva tržno nišo, saj občina Kamnik kot velika občina praktično ni imela elektronskega medija, ki bi dnevno obveščal ljudi o lokalnih stvareh, dejavnostih in dogodkih. S Kamničanom sva to vrzel zapolnila, portal se je dobro »prijel«, postal je najbolj bran elektronski medij v občini Kamnik in tega sem vesel. Res ne vem, kaj bi bilo lahko spornega v tem, če se mlad človek odloči za podjetniško pot in mu na tej poti tudi uspe. Glede prodaje pa naslednje. Za poslance velja določilo, da se ne smemo ukvarjati s pridobitnimi dejavnostmi. Zato sem imel tri mesece časa, da portal Kamničan.si prodam. Formalno sem bil res jaz njegov lastnik, ne gre pa pozabiti dejstva, da je motor tega portala dr. Damjan Hančič, ki je glavni in odgovorni urednik in brez katerega tega portala ne bi bilo. Ko sem prodajal Kamničana, sem zato seveda prisluhnil tudi željam dr. Hančiča. Njegove želje so bile, da bi lahko še naprej deloval neodvisno, da nihče od lastnikov ne bi pritiskal nanj in bi tako lahko še naprej užival popolno svobodo, ki jo je bil deležen, ko sem bil lastnik jaz. Interesentov za nakup portala je bilo več, po ekonomski logiki pa sem bil pripravljen zadevo prodati najboljšemu kupcu. Eden izmed njih mi je namesto osnovne cene (10. 000 €) ponujal 30.000 €, toda dr. Hančič je temu ostro nasprotoval. Zato sem ga spodbujal, da bi portal prevzel on sam, vendar tega ni hotel. Tako je predlagal neko salomonsko rešitev, da se to prenese na mojega očeta, kajti, če je moj oče lastnik Kamničana, to pomeni, da ne občina Kamnik in ne država s Kamničanom ne smeta poslovati. Na ta način lahko portal ostane neodvisen, saj ne bo smel dobivati občinskih sredstev ali kakršnih koli drugih državnih vzpodbud. Mislim, da smo zadevo dobro rešili – portal bo ohranil neodvisnost in (upam) tudi branost.

Kot ste omenili že sami, ste zelo mladi. Ste v parlamentu najmlajši?
Ne, nisem. Tam sta še dve poslanki, ki sta mlajši od mene.

Mislite, da zna biti mladost v politiki ovira?
Na mladost gledam kot na prednost. Mlajši poslanci nismo obremenjeni s konflikti iz prejšnjih mandatov, na določene stvari gledamo bolj odprto, meni se ni težko družiti s poslanci drugih poslanskih skupin. Tudi, če imamo kot politiki različna stališča, se kot ljudje lahko pogovarjamo o vseh stvareh. Mladost se mi zdi prednost tudi zato, ker se politična kultura lahko z njo premakne za korak naprej, saj mladi v parlamentu na nek način razbremenjujemo napetosti iz preteklih mandatov. To je vsekakor pozitivno. Mogoče si kot mlad poslanec pripravljen narediti več, na stvari gledaš bolj idealistično, zato se kakšna zadeva morda lahko hitreje premakne …

Glede na število področij, ki jih politika obravnava, imam včasih občutek, da se mora poslanec spoznati na vse. Kako je s tem?
Ljudje od nas resnično pričakujejo, da smo mojstri za tisoč in eno stvar. Zlagal bi se, če bi rekel, da se poslanci res razumemo na vse. Daleč od tega. Je pa res, da delo poslanca zahteva, da človek preuči veliko različnega gradiva in se vanj poglobi. Poslanci imamo za pomoč tudi različne strokovne sodelavce, ki lahko kakšno zadevo včasih preučijo namesto tebe in pripravijo strokovne predloge. Poleg tega si delo med seboj razdelimo tako, da vsak pokriva določeno področje.

Pred kratkim ste odprli poslansko pisarno v Komendi in Kamniku. S kakšnimi težavami se občani lahko obrnejo na vas?
Moja poslanska pisarna je odprta za vse in vsak je v njej dobrodošel. K meni hodijo ljudje z različnimi problemi; nekateri so rešljivi, drugi žal težje. So tudi takšni ljudje, ki pridejo samo na pogovor in se počutijo bolje, ko jim nekdo prisluhe. Pred kratkim sta se pri meni oglasila gospod in gospa, ki sta že takoj rekla: »Veva, da nama ne morete pomagati, ampak zdi se nama prav, da vam poveva, kakšne težave imava…«. Seveda prihajajo tudi ljudje s težko rešljivimi problemi. Prišel je na primer gospod, ki mu je sodišče že dvakrat razsodilo v njegovo škodo. Povedal sem mu, da mu pri tem žal ne morem pomagati, saj nisem sodnik, zakonodajna veja oblasti pa v sodno ne sme posegati. Seveda je bil gospod razočaran, rekoč, da so me izvolili za to, da jim bom lahko pomagal. Ampak žal je sistem tak, kakršen je, in določenih stvari poslanec res ne more rešiti. Pridejo tudi ljudje, ki bi me radi samo spoznali, češ, da me videvajo na televiziji in bi se radi osebno pogovorili z menoj. Skratka, gre za različne tipe ljudi in njihovih težav.

Kakšen je vaš pogled na trenutno gospodarsko situacijo v Sloveniji?
Stvari niso rožnate. Velikokrat govorimo, da moramo varčevati, ampak to ni pravilen izraz, ker denarja sploh ni. Mi moramo znižati odhodke. V preteklih dveh letih je Slovenija porabila 2 milijardi evrov več, kot smo jih ustvarili. Za marsikoga so to nepredstavljive številke. Trenutni javnofinančni trend je dolgoročno nevzdržen in nekaj je potrebno narediti. Vem, da bodo ljudje z ukrepi nezadovoljni, da bo prihajalo do protestov in številnih akcij, s katerimi bodo ljudje izražali svoje nezadovoljstvo. Vlada si je zadala cilj, da samo v letu 2012 zmanjša porabo za 800 milijonov. Če tega ne bomo storili, nam sledi grški scenarij. K nam bo prišla Evropska komisija in druge finančne institucije ter nam odredile, koliko denarja moramo privarčevati, koliko ljudi je potrebno odpustiti, za koliko odstotkov moramo znižati plače itd. Ti ukrepi bodo precej trši kot pa tisti, ki jih vlada poskuša izvesti sedaj.
Vlada pa ima jasen načrt. Najprej se bo pregledalo katere programe izvajajo določene državne agencije in službe, ki stanejo milijone evrov, njihove rezultate in koristi pa je težko dokazati. Ti programi se bodo ukinili najprej. Zatem se bodo poskusili znižati materialni stroški. Prepričan sem, da jih lahko znižamo vsaj za 10 odstotkov in to na vsakem koraku. Če je kriza, je kriza za vse! V tretji fazi bi se zamrznile plače in pokojnine. Obstaja možnost, da se javnim uslužbencem ne bi izplačal regres, še vedno pa bi imeli enako plačo. Šele nato se razmišlja o odpuščanju zaposlenih. Ciljem vlade se bomo torej poskušali približati v več fazah. Zavedam pa se, da mora politika najprej z zgledom sama dokazati, da pri znižanju stroškov misli resno, čeprav se te dni v medijih poskuša prikazati ravno nasprotno. Ko smo decembra 2011 sprejemali interventni zakon in zamrznili plače javnih uslužbencev in pokojnine, smo bili poslanci edini, ki smo sami sebi znižali plače. Vedeli smo, da moramo biti najprej mi za zgled, da bo temu zgledu nato še kdo sledil.

Po drugi strani pa je tu nakup (pre)drage računalniške opreme, ki vam ni preveč za vzgled …
Nakup računalnikov je stvar prejšnjega mandata, tako da nas novih poslancev sploh ni nihče nič vprašal. Mene ta stvar zelo jezi! S tem nisem bil seznanjen, zdaj pa slaba luč pada tudi name. V parlamentu so tudi številni poslanci, ki računalnika niti ne uporabljajo. Eden izmed njih je na primer Zoran Janković. Strokovne službe bi morale vprašati vse poslance, ali računalnik sploh potrebujejo in če ga ne potrebujejo, jih seveda ne bi smeli kar avtomatsko nabavljati. Nezaslišano je, da je imel Državni zbor svoj javni razpis in tega ni počel v okviru celotne javne uprave, da bi bili ti računalniki cenejši. Mislim, da to meče slabo luč na ves parlament in vse poslance, čeprav mi pri tej stvari nismo nič krivi. Povedal sem že, da bi računalnike iz Državnega zbora lahko namenili policistom, ki delajo na deset let starih računalnikih.

Mnogi menijo, da imate za mladega moškega zelo konvencionalna prepričanja in poglede na družino. Kako bi to komentirali?
Poslancem NSi pripisujejo mnogo stereotipov, ki ne držijo. Zmerjajo nas z nestrpneži, konservativci, homofobi in ne vem še s čim. Že večkrat sem javno poudaril, da osebno (in tudi Nova Slovenija) nimam ničesar proti homoseksualcem, istospolno usmerjenim ipd. Če so njihove pravice ali njihov položaj neprimerno urejeni, je treba njihov položaj izboljšati in dodatno urediti. Prav tako nimamo nič proti enostarševskim družinam. Okoliščine so pač take, da se danes marsikdo znajde v takšni družini. Poskuša se prikazati, kot da se zavzemamo za definicijo družine, ki jo sestavljajo otrok, mama in oče, vendar to ne drži. S tem nas želijo predvsem diskreditirati in prikazati kot nestrpneže do ostalih oblik družine. Mi smo želeli le, da se v družinski zakonik med načela za otrokovo korist zapiše še, da sta njegova največja korist oče in mama, ki ga imata rada in se med seboj razumeta. Če je v načelih za otrokovo korist zapisano, da ga ne smemo fizično kaznovati in da mu moramo nuditi določene materialne ugodnosti, ne vidim nič spornega, da med načela za njegovo korist zapišemo tudi to – zgoraj omenjeno. Jasno pa je, da življenje prinese marsikaj in se lahko znajdemo v zelo različnih okoliščinah … Skratka, nimam problema z nobeno obliko družine, pa naj gre za istospolno ali pa enostarševsko. Je pa res, da sem sam odraščal v klasični družini, če smem tako reči, in bi si nekoč želel takšno družino imeti tudi sam.

Kaj pa pričakujete od referenduma, 25. marca?
Upam, da bo večina ljudi glasovala proti temu zakoniku, kajti tako bomo lahko družinski zakonik še izboljšali. Če zakonik pade, ga morajo poslanci izpopolniti, na kar jaz gledam kot na prednost, saj so v njem zajete tudi stvari, ki niso dobre. Če bo zakonik potrjen, bom to pač vzel kot dejstvo.

Kaj pa je za vas najbolj sporna točka tega zakonika?
Zame osebno je najbolj sporna zadeva 60. člen tega zakonika, po kateri se lahko partnerji in zakonci svobodno odločajo o rojstvu otroka. Kadar gre za zvezo dveh žensk oziroma dveh moških to ni povsem enostavno. Zaradi mene je otrok lahko srečen tudi v skupnosti istospolnih partnerjev, nasprotujem pa temu omenjenemu členu; pri dveh ženskah mora država eni od njiju zagotoviti umetno oploditev, kar smo na referendumu že zavrnili, pri dveh moških pa je potrebno zagotoviti nadomestno materinstvo, kar prav tako ni v redu. Ponekod že prihaja do tega, da moška plačata ženski, da jima otroka donosi in rodi, po treh dneh pa se mora ženska temu otroku potem odpovedati. Jaz temu absolutno nasprotujem, ker se mi zdi neetično in nemoralno. Nobenih problemov pa nimam s tem, da ta družinski zakonik predvideva zakonsko zvezo oziroma partnersko skupnost istospolno usmerjenih. Ne moti me tudi to, da predvideva isti postopek za poroko homoseksualcev kot za poroko heteroseksualcev, če se smem tako izraziti. Zaplete se izključno, ko gre za otroka.

Kako bi komentirali pastirska pisma?
Na cerkev gledam sociološko in ne ideološko, zato jo obravnavam kot civilno družbo. Vsi poznamo na primer Greenpeace, ki se ukvarja z okoljskimi problemi, poznamo društva, ki se ukvarjajo s kulturno tematiko in cel kup drugih društev. Meni se ne zdi sporno, da cerkev preko pastirskih pisem sporoča svoja stališča, prizadevanja in pričakovanja. Če lahko Greenpeace jasno in glasno pove, da nasprotuje TEŠ 6, potem ne vidim nič spornega, če tudi RKC pove, da nasprotuje družinskemu zakoniku. Stvar vsakega posameznika pa je, ali ta priporočila in navodila civilne družbe upošteva.

Kaj menite o uvedbi verouka v osnovne šole?
Nasprotujem mu. Verouk ni za v šole, verouk je stvar vsake posamezne cerkve. Država in cerkev sta po ustavi ločena in jaz zelo jasno in odločno nasprotujem uvedbi verouka v šole. In ko sva se ravno dotaknila vere in podobnih stvari, naj dodam, da se mi zdi problem v Sloveniji predvsem ta, da se na vero in cerkev gleda zelo ideološko, kot na neke vrste ideološkega nasprotnika. Jaz pa na vero gledam v sociološkem smislu; če vera nekomu pomaga, da z njeno pomočjo laže shaja, naj jo prakticira! Nihče pa nikogar ne sili, da mora hoditi v cerkev, sedeti pri mašah itd.

Kako preživljate vikende in s čim se sproščate v prostem času?
Čez vikende imam navadno strankarske obveznosti; razne zbore članstva in okrogle mize … Prostega časa skoraj nimam, trudim pa se ohraniti fizično kondicijo, ki je pomembna tudi s psihološkega vidika. V ponedeljkih igram hokej, v sredah pa košarko, v kolikor mi seveda to čas dopušča.

Tjaša Banko