Teje Gregorin in Klemen Bauer iz Ihana

Na posamični preizkušnji je kasneje Klemen Bauer dosegel še en uspeh, po 20 kilometrih izjemnega teka in s samo enim zgrešenim strelom, je zasedel odlično peto mesto. Teji in Klemenu čestitamo in jima želimo vso srečo pri nadaljnjem osvajanju visokih uvrstitev ter najvišjih stopničk. Bravo!
Dan, topel, pomladni četrtek 22. marca, je bil kot naročen za sprejem naših dveh prizadevnih biatloncev. Nasmejana športnika je navdušeno, z veseljem in nazdravljanjem, z odprtimi rokami pozdravila množica zbrana od blizu in daleč – ponosni starši, trenerji, sotekmovalci, prijatelji, sokrajani, in ostali navijači (kar dva avtobusa sta pripeljala vesele oboževalce, ki so prišli pozdraviti športnike) ter župan Toni Dragar z domžalsko maskoto, poskočnim hroščkom Simonom. Pravzaprav lahko rečemo, množica vseh tistih ljudi, ki ob tekmovanjih močno stiskamo pesti za naše smučarske junake. Domačini so cesto, ki se vije mimo Športnega parka v Ihanu, kjer je potekala prireditev, preimenovali kar v Ulico biatloncev, saj so na njej skupaj odraščali trije naši veliki upi, sosedje, Teja, Klemen in Peter Dokl, ki je prav tako zastopal slovensko reprezentanco na letošnjem tekmovanju na Bavarskem.
Veličasten prihod Teje Gregorin in Klemena Bauerja s srebrnima kolajnama na kočiji so pospremili bučni vzkliki, ploskanje, žametni glas Ihančana Borisa Kopitarja, ki je sprejem tudi simpatično povezoval in preigravanje poskočne muzike priljubljenih okoliških fantov, Letečih muzikantov. Domiselna transparenta, ki ponavadi z zapisanimi besedami, “Dej Klemzi n’č ne bremzi” in “Teja streljaj ful pa bo kul”, bodrita naša biatlonca sta tokrat poskrbela za nasmehe na obrazih obiskovalcev. Nepozabno vrnitev tekmovalcev v domači kraj z imenitnim vzdušjem je posnela celo nacionalna televizija. Rajanje se je zagotovo nadaljevalo še dolgo v noč, a bolj kot dogodek sam, so se nam v srca in spomin zasidrali vrhunski dosežki ter neverjeten trud naših odličnih, a skromnih in preprostih ljubljencev.
Za vas naši bralci, uspešna športnika, Tejo Gregorin in Klemena Bauerja, predstavljamo v priljubljeni rubriki Domžalsko-kamniških NOV!C Neznani znanci. Čeprav sta bila po vrnitvi z dolge poti še rahlo izčrpana, sta si energična in simpatična biatlonca z veseljem vzela čas za pogovor z nami.

Teja Gregorin po svetu, s kamenčkom za srečo

Teja Gregorin, naša vodilna slovenska biatlonka, prihaja iz Ihana. Iz najbolj biatlonske vasi v Sloveniji, saj so tam prvič organizirali smučarsko-tekaško tekmovanje že leta 1934, ihanski tekmovalci pa so bili dobro poznani že v Jugoslaviji. Ob smučarskem teku se je hitro razvila nova disciplina biatlon in tudi današnji ihanski mladeniči in mladenke dosegajo zavidljive rezultate tako doma kot po svetu.
A pred približno tremi leti je prišel za vrhunsko športnico čas, da se osamosvoji, zato se je preselila v Hotemaže pri Kranju, kjer si ustvarja lastni dom. Gregorinova je po izobrazbi trenutno gimnazijski maturant, saj je morala zaradi številnih obveznosti in izčrpnih treningov študij začasno postaviti na stranski tir. Vendar z zanosom, voljo ter željo v očeh pravi, da bo Fakulteto za organizacijske vede v Kranju kmalu dokončala. Njeno sedanje bivališče je bliže šoli, a se v domači kraj z veseljem vrača k prijateljem in družini, s katero je tesno povezana.
Gregorinovi so športna družina. Za biatlon sta jo navdušila prav starša, oba športnika. Tejin oče je v preteklosti tekmoval na maratonih, tudi njen brat je bil dolgo biatlonec. »Včasih sva se z bratom pomerila med sabo. Vedno je rekel, da me bo premagal, pa me do danes še ni,« se navihano zasmeji smučarska tekačica. Prve smučke, dolge dober meter, so ji nataknili kmalu po tem, ko je shodila. S treningom v pravem pomenu besede je začela pri 13 ali 14 letih. Nato se je udeleževala tekmovanja s Športnim klubom Ihan. Pozneje je nekaj časa potovala iz kluba v klub, iz Planice v Olimpijo, zdaj spet trenira v domačem klubu Nika Ihan.
»Leta v športu veliko pomenijo, trenutno smo na vrhu, vendar v nedogled ne bo šlo. Zdaj, pri 31. letih še lahko konkuriram tistim najboljšim, kako bo šlo v prihodnje, bomo še videli,« pojasnjuje. Ženske in puške niso ravno vsakdanja kombinacija, sem jo pogledala malo postrani. Zanimalo me je, zakaj se je odločila prav za biatlon. Teja se spominja: »Najprej sem bila tekačica, toda samo tek me je dolgočasil. Čeprav sem bila veliko v naravi, se okoli mene pravzaprav ni nič dogajalo. Zdaj še vedno tečem, vmes pa še malo „postrelam“. Tako je šport bolj razgiban. Všeč mi je, da ni vse tako monotono.«
In kateri položaj na strelišču Teji Gregorin najbolj ustreza? Simpatična svetovna podprvakinja razkrije: »V ležečem položaju pri streljanju sem bolj uspešna, ta položaj mi bolj ugaja. Letos mi je šlo kar dobro tudi v stoje. Mislim, da sem napredovala. Razen zadnje tekme, ki mi je pokvarila statistiko. Vsekakor pa imaš v ležečem položaju več opore in si bolj miren.«
Kadar si lahko utrga trenutek samo zase, se v prostem času zelo rada odpravi na potep s svojim kužkom. Eden izmed njenih hobijev je kolesarjenje, drugače pa je kolesarjenje tudi osnova napornega fizičnega treninga.
Odkar trenira, ima po poškodbi probleme s koleni. »Zaenkrat je dobro, zadnja tri leta lahko spet normalno tečem, kar prej seveda nisem mogla. Tista leta, ko nisem mogla teči, sem to nadomestila s kolesarjenjem. Z vrtenjem padal sem si okrepila mišice in kolenske vezi,« pove naša uspešna tekmovalka.
Teja si je že kot otrok vedno zelo želela biti uspešna na največjih tekmovanjih: »Najsrečnejši trenutek v življenju bi rekla, da je bil zame, ko sem dobila brata. V športu pa vsekakor medalji na svetovnih prvenstvih. V čast in ponos ji je trikratni nastop na olimpijskih igrah, v Torinu, Salt Lake Cityju in Vancouvru. Tudi tam sem bila po uspehu blizu medalji, ampak sreča mi ni bila naklonjena, da bi stala na najvišji stopnički.« Tejine pokale, največ jih je iz otroških let, ima shranjene njen oče, nanjo je nadvse ponosna cela družina.
Simpatična športnica nima predpisane diete, vendar pazi kaj poje. »Predvsem pozimi se poskušam izogibati sladkarijam in mastni hrani. Trener nas v tekmovalnem obdobju malo grdo pogleda, če pojemo kakšen hamburger, drugače pa tako sproti porabimo tisto kar zaužijemo. Ko se vrnem domov, si najbolj zaželim ribe in za posladek čokolado. Zelo rada imam sladko, občasno si privoščim tudi kakšen ocvrt zrezek. Čeprav sama ne kuham prav rada, lačna ne bi odšla od mize,« je dodala.
Biatlon zahteva velik fizičen napor. Pri streljanju potrebuje tekmovalec umirjeno telo, misli morajo biti bistre. Najboljšo slovensko biatlonko smo povprašali, kako se sprosti pred pomembno tekmo. »Dvajset minut do pol ure pred tekmo imamo razgibavanje in suho streljanje. Tik pred tekmo je moj edini ritual vsakič enak, da si deset sekund pred štartom nadenem očala. Za sproščanje poslušam CD, tako se psihološko pripravim. Za srečo pa s seboj na tekmovanja nosim kamen, ki mi zaenkrat dobro služi,« nam zaupa za konec odlična biatlonka Teja Gregorin.

Klemen Bauer: »En film na dan odžene zdravnika stran!«

Vsestranski športnik Klemen Bauer, izjemno talentiran in sposoben biatlonec ima za seboj že mnogo izkušenj, izzivov ter tekmovanj. A kljub odličnim dosežkom in uvrstitvam ostaja preprost mladenič. »Ihan je moj rojstni kraj. V domači hiši sem si uredil stanovanje, kar je bil velik mejnik v mojem življenju. Odločil sem se, da si bom uredil svoj prostor, kjer se z mislimi lahko še bolj posvetim biatlonu. Lani sem opravil veliko izpitov na faksu in sem blizu koncu študija. Čaka me samo še zadnji izpit pred diplomo in poleg tega praksa. Obiskujem Fakulteto za šport in v naslednjih dveh mesecih bom prevzel vlogo učitelja telovadbe na osnovni in srednji šoli,« nam zaupa Ihančan.
»V Ihanu sta bila že od nekdaj v ospredju nogomet in tek na smučeh. Še posebej tek na smučeh ima dolgo tradicijo. Pozimi je bilo vedno dovolj snega in okoliški otroci smo lahko trenirali kar doma. Začel sem v tretjem razredu. Pri 13. letih smo bili z vrstniki prva generacija, ki se je urila združeno v teku in streljanju – sistematični trening biatlona že od malega. Včasih so sprva samo tekli in so šele potem s teka prešli na biatlon, mi pa smo že na začetku poleg teka streljali z zračno puško in tako vadili vse do 16. leta. Iz te generacije sva sedaj ostala aktivna pri biatlonu samo še midva s Petrom Doklom. S tekom sem začel po okoliških gozdovih, tu je res dober teren. Kot mulci smo najbolj uživali v vožnjah na Pokljuko in Černivec nad Kamnikom,« opiše začetke svoje športne poti Klemen.
Že v rani mladosti je danes uspešni biatlonec hitro ugotovil, da mu nogomet in košarka ne ležita toliko kot individualni športi: »Najbolj me veselijo aktivnosti v naravi, zanimajo me bolj kot dvoranski športi. Uživam v gorah, od samih pohodov do teka v gore. Pred tremi leti sem v svoj repertoar vključil tudi jadralno padalstvo. Z očetom rada zaideva na potep po hribih, vendar nama rahlo primanjkuje časa za prijetno druženje. Pozimi se ukvarjam tudi s turnim smučanjem in bordanjem. Veseli me plezanje in če ne bi bil biatlonec, bi bil zagotovo alpinist.«
Svetovnega podprvaka v najboljših letih in v samem vrhu na lestvicah smo povprašali, kaj poleg športa, v prostem času počne za hobi. »Rad se kulturno udejstvujem in obiskujem filmske festivale. Žanr filma mi ni toliko pomemben kot kvaliteta. Poskušam se izogibati blogbusterjem ter romantičnim komedijam, le-te si ogledam samo skupaj s punco. Bolj uživam v neodvisnih filmih. Največ si jih ogledam pozimi in jeseni, ko so večeri dolgi. En filmček na dan, prežene zdravnika stran! Poleti pa sem najraje zunaj. Omislil sem si predelan kombi, podoben avtodomu, seveda z vso pripadajočo športno opremo. Z njim letos nameravam odriniti na pot,« navdušeno pripoveduje Klemen.
Zanimalo nas je, čemu se mora odrekati vrhunski športnik, še posebej v času treningov. »Nimam nobene posebne diete, saj v času treningov, včasih zaužijem celo premalo kalorij. Izogibam se nasičenim maščobam. Živeti poskušam čimbolj naravno, kot da ne bi bil športnik. Po tekmah in še posebej pozimi pa pazimo, da zaužijemo vse potrebno, kar telo potrebuje. Najraje imam, da so hrana in sestavine čim bolj domače, biološko pridelane. Karkoli je pripravljeno doma, je dobro. Kuham tudi sam, pozimi, ko nimam veliko časa, raje obiščem mamo. Tudi koline, pečenice in žganci mi gredo v slast. Ko se iz Finske ali Rusije vrnemo v Slovenijo, smo veseli že obiska picerije, saj je ponekod hrana zares slaba. Večinoma jem v hotelu na Pokljuki, kjer kuharji lepo skrbijo za nas, prisluhnejo našim željam,« nam zatrdi biatlonec, ki očitno rad dobro je.
»V športu je bilo zame več srečnih in nepozabnih trenutkov. Na mladinskih prvenstvih sem dobil pravo motivacijo za naprej. Olimpijske igre v Vancouvru so bile že same po sebi velik mejnik v športni karieri. Čeprav so bile že druge po vrsti, na prvih nisem občutil pravega olimpijskega duha. Druge pa so bile zame zelo uspešne, dosegel sem 4. mesto in 9. mesto. Izpostavil bi tudi nedavno končano svetovno prvenstvo, medalja in 5. mesto,« komentira večje podvige Klemen in nadaljuje, »po moji statistiki bi hitro lahko ugotovili, da mi bolj odgovarja streljanje v ležečem položaju. Stoje sem uspešen malo manj, čeprav mi tehnika sama gre. Na tekmah je glavni faktor psihološki vpliv, vedno je v stoje zadnje streljanje in takrat smo že bolj pod stresom ter veliko bolj utrujeni«.
S Petrom Doklom sta imela pred štirimi leti nesrečo na treningu. Nepreviden voznik ju je na kolesih zadel s tovornim kombijem. Peter je ubežal hujšim poškodbam, Klemen pa je imel strgano vez med ključnico in lopatico. Neljubi dogodek je bil septembra, zdravljenje je trajalo od 6 do 8 tednov. A na srečo v nesreči, se je hitro pozdravil in isto leto že tekmoval.
»Pred tekmo nimam nobenega posebnega rituala. Omenil bi, da rutino pred tekmo opravlja vsak po svoje. Sproščanje vsebuje bolj psihološke metode. Tu imam še veliko rezerve in bom moral v prihodnje na tem področju še več delati – na mentalnem treningu in psihični pripravi. Predmetov za srečo s seboj ne nosim, poskušam se izogibati temu, ker raje zaupam vase. Želim si, da bo biatlon postala disciplina z več veljave, da bodo naši rezultati navdušili čim več mladih za ta šport. Biatlon je res lep šport,« je z mislijo sklenil pogovor naš svetovni podprvak.

Špela Suhadolc