Kako ocenjujete napovedi vlade po strogem varčevanju na ravni države, predvsem javnega sektorja?
Kje vi kot občinski svetnik (svetnica) vidite možnosti za racionalizacijo na nivoju občine?
Katere varčevalne ukrepe bi predlagali in katere projekte, ki so predvideni v občini, bi »skrčili«?
Stvar je za razumnega državljana popolnoma jasna. Če v državi ne ustvarimo dovolj (BDP) in s tem posledično država ne pobere dovolj davkov (DDV, dohodnina, DDPO …), da bi pokrila svoje odhodke (plače VSEH javnih uslužbencev, investicije v javno infrastrukturo …), sta rešitvi dve: ali brezglavo zadolževanje ali pa zmanjšanje odhodkov in povečanje prihodkov. Brezglavo zadolževanje za krpanje tekoče porabe nas vodi na grško pot, ali zaradi naše majhnosti še dlje (konkretnejši ukrepi evroobmočja). Druga pot pa je poskus znižanja stroškov države in povečanje prihodkov proračuna. Stroške se lahko zniža z varčevanjem pri plačah javnih uslužbencev, zniževanju materialnih stroškov, postopnemu zmanjševanju števila zaposlenih v javni upravi … Vsi ti ukrepi so seveda boleči, saj bodo določeni posamezniki dobili nekoliko manj kot prej, pa vendar so, če se odločimo za to pot, nujni. Pri gospodinjstvih (prebivalstvu) in podjetjih je stvar povsem logična. Zapravimo lahko le toliko, kot zaslužimo. Če se bomo brezglavo zadolževali in naših obveznosti ne bomo plačevali, bo slej ko prej pred vrati rubežnik, ki bo zaustavil naše početje. Tudi pri državi zaradi naše majhnosti (in majhne kolateralne škode) lahko pride nekdo (»prisilni upravitelj«) iz evroobmočja in BREZ POGAJANJ pove, kaj bo potrebno narediti.
Ker nimam popolnih informacij glede razdeljevanja občinskih sredstev težko točno rečem, kdo in kje bi lahko kaj oziroma največ prihranili. Gotovo pa bi bil velik dolgoročni prihranek narejen z usklajevanjem investicij v javno infrastrukturo. Žal se še vedno dogaja, da se določena cesta odpira večkrat v roku nekaj let. Z usklajevanjem investicij bi lahko vanjo naenkrat položili vse pomembnejše vode – kanalizacija, vodovod, elektrika, javna razsvetljava, telekomunikacijski kabli … Tako bi prihranili tako pri zemeljskih delih kot tudi pri ponovnem razrezu in polaganju asfalta. Sam se v naši KS prizadevam za takšne rešitve. Podoben prihranek bi bil lahko narejen tudi pri naročanju določenih rešitev za posamezne občine. Primer je sistem pobiranja NUSZ, kjer vsaka občina izdeluje svojo rešitev. V naši občini so za sistem odšteli več kot 200.000 evrov, pa vendar ne sistem ne rešitev po mojem mnenju nista najboljša.
V času »suhih krav« bi potrebovali TRANSPARENTE javne investicije, ki bi znova zagnale gospodarstvo in pomagale pri nastajanju novih delovnih mest v občini. Po mojem mnenju bi s transparentnimi in z nekompliciranimi javnimi razpisi marsikatero investicijo pocenili in tako pospešili cikel zagona gospodarstva, ki bi imel za posledico zopet več pobranih davkov …
Do leta 2013 bi občina lahko dobila tudi več projektov, sofinanciranih od EU, vendar žal zaradi podhranjenosti nima ne dovolj ustreznih virov niti znanj, s katerimi bi se lahko spopadala z drugimi pokrajinami, ki dobivajo evropski denar. V tujini (primer je pokrajina Bolzano na severu Italije, ki vključuje več kot 100 občin in skrbi za razvoj regije) so ustanovljene pokrajine, ki usklajujejo zahteve posameznih občin in s skupnimi močmi pripravljajo strateške razvojne projekte, ki jih posamezna občina zaradi svoje tako kadrovske kot tudi finančne podhranjenosti žal ne more.
Matej Slapar, NSi
_______________________________________________________________
Finančna, gospodarska in posledično socialna kriza so le še bolj razgalile demokratični deficit v državi, ki izvira iz dolgoletnega nespoštovanja določb Ustave Republike Slovenije o pravni in socialni državi, o enakosti pred zakonom, o brezplačni osnovni šoli, o enakih možnostih za pridobitev izobrazbe, o ločenosti izvršne, sodne in zakonodajne oblasti, o ločenosti države od verskih skupnosti, o neodvisnosti državnozborskih poslancev od navodil političnih strank, o človekovih pravicah in podobno, ter iz nespoštovanja določbe ustave, po kateri ima v državi oblast ljudstvo.
Politične in gospodarske elite zadnjih dvajset let si nekaznovano privatizirajo in prisvajajo naše skupno, prej družbeno premoženje, ter javna sredstva, zato oblastniki delujejo predvsem v interesu ozkih elit in lobijev. Zato sta se razmahnila korupcija in nepotizem, zato se lahko neodgovorno in nekaznovano uničuje zdravje prebivalcev, naše naravne vire in kulturno dediščino, siromaši prebivalstvo in ogroža temelje naše suverenosti, samostojnosti ter neodvisnosti.
Pasivnost državljank in državljanov omogoča to stanje. Državljanke in državljani ne postavljamo dovolj artikulirano zahtev po razpravah o javnih zadevah, ki zadevajo naše življenje in blagostanje, ter svojih zahtev po soodločanju pri odločitvah o javnih zadevah. Zato se lahko dejanja oblastnikov nekaznovano razlikujejo od obljub njihovih političnih strank pred volitvami. Zato oblastniki praviloma ne sledijo javnemu dobremu, načelom pravičnosti, solidarnosti, humanosti in sodelovanja.
Skrbna in odgovorna poraba javnega denarja v skupno dobro je potrebna tudi tedaj, ko ni krize. Državljanke in državljani bi bili pripravljeni nositi svoj del bremen krize, če bi bila le-ta pravično porazdeljena ter bi se vzpostavila pravna in socialna država. Dokaz temu bi bila lahko pravičnejša, zelo progresivna obdavčitev in odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, ki so si ga posamezniki večinoma prenesli v davčne oaze, ter uporaba tega premoženja za zagon gospodarstva in nova delovna mesta.
Odpor do predlaganih vladnih ukrepov se pojavlja, ker ukrepi ne porazdeljujejo bremen krize na najbolj premožne oziroma na tiste, ki so krizo povzročili. Še naprej se želi nadaljevati z enakimi in s podobnimi politikami, ki so države pahnile v krizo. Breme krize se z večino predlaganih ukrepov prenaša zgolj na srednji sloj in na najmanj premožne, še naprej se razgrajuje temelje našega sobivanja, kot so socialna država, solidarnost, pravica do izobrazbe, pravičnost, človekove pravice, pravica do razpravljanja in soodločanja ljudstva o javnih zadevah in podobno.
Tudi na lokalnih nivojih je veliko možnosti za varčevanje v obliki začasnih opuščanj manj potrebnih ali nepotrebnih projektov, združevanja administrativnih funkcij majhnih občin in s tem odpravljanja viška birokracije. Prav tako se dá zmanjšati določene manj potrebne stroške, na primer za politične stranke, za reprezentanco in podobno. Upam pa, da bo v občinah, tudi v naši, zadosten posluh za potrebe prebivalstva, pomembne za naše skupno bivanje, ter za občanke in občane, ki si zaradi okoliščin, neodvisne od njihove volje, dostojnih življenjskih pogojev ne zmorejo zagotoviti sami.
mag. Julijana Bizjak Mlakar, DeSUS
_____________________________________________________________________
Žal ni več novica, da porabimo več, kot ustvarimo. V svetniški skupini LDS ugotavljamo, da bi bila trenutna finančna situacija v državi bistveno boljša, če bi bili sprejeti ukrepi, ki jih je predlagala že prejšnja Vlada RS, v kateri je bila tudi LDS. Govorimo o pokojninski reformi, zakonu o ma-lem delu in delu na črno, ki so bili sprejeti v državnem zboru, potem pa zavrnjeni na referendumu, tudi s pomočjo strank, ki so v sedanji vladi. Ukrepi, ki jih predlaga Vlada RS, so drastični, zato bi se morali o njih pogovarjati umirjeno, brez ustvarjanja izrednih razmer. Če na eni strani varčujemo, bi morali biti postavljeni tudi ukrepi na strani prihodkov proračuna – pobranih več dav-kov, morebitno zvišanje DDV-ja … Javni sektor mora doprinesti svoj del k zmanjševanju primanjkljaja, vendar pa ukrepi niso enakomerno razporejeni na vse sloje družbe. Kaj pomeni poseganje v šolstvo, zdravstvo, dokončno razslojevanje družbe na najobčutljivejših področjih? Ali res najbolj nujen ukrep?
Svetniška skupina LDS je pred sprejetjem letošnjega proračuna opozarjala na visoko proračunsko postavko za plače v občinski upravi, saj je bilo jasno, da bodo nekateri delavci iz občine odšli na Center za socialno delo, kar se je tudi zgodilo. Vendar ta denar očitno ne bo privarčevan, ampak je namenjen plačevanju nadur in nagrad nekaterim občinskim uslužbencem. Vsem javnim zavodom smo s proračunom 2012 znižali sredstva za plače in materialne stroške, ali pa so ostali na ravni iz leta 2010, le občinska uprava si je sredstva za plače in materialne stroške dvignila kljub manjšemu številu zaposlenih. Kar zadeva svetniško skupino LDS-a, bomo, če pride do rebalansa proračuna, podprli znižanje stroškov za plače in materialne stroške na občini.
Občina bi morala zamrzniti nova zaposlovanja in samo nadomeščati odhode. Pri tem bi moralo veljati priporočilo, da se pri izpolnjevanju vseh potrebnih pogojev zaposluje domačine, saj tako zmanjšujemo potne stroške, pri tem pa ti ljudje tudi živijo z občino. Občina bi morala na začetku leta izpeljati enotni javni razpis, s katerim bi izbrala izvajalca manjših del, na primer, na cestah, ne pa, da za vsako manjše delo izbira izvajalca posebej. Na ta način bi občina varčevala.
Mateja Poljanšek, LDS
