Pa se je končno premaknilo tudi v našem zaspanem mestu. Na sicer bolj deževno aprilski dan se je zbrala četica občinskih in še drugih veljakov ter slavnostno pospremila otvoritev Slamnikarskega muzeja v Domžalah, natančneje v bivšem gasilskem domu.
Majhen korak za občino, velik za občane, bi lahko rekli, saj se ob ubijajočem mrtvilu v mestu lahko razveselimo vsake malenkosti. In otvoritev muzeja je zato velika stvar, vsem, ki so za to poskrbeli, seveda, čestitke, in upam, da bo muzej zaživel v naši sredi in da bo pokal od obiskovalcev. Tako kot se veselim novega muzeja, sem vesel tudi, da počasi prihaja »k sebi« tudi mestni kino Domžale in privablja svoje gledalce z zglednim programom kakovostnih filmov. Res ne vem, zakaj bi se vozili v s pokovko onesnažen Kolosej, če lahko kakovostno filmsko produkcijo doživimo v bolj intimni in vseeno zelo ustrezni dvorani Bernikovega kulturnega doma.
Kljub naštetemu pa ostaja grenak priokus, da se v Domžalah vseeno premalo dogaja. Dejstvo je, da je naše mesto zaspalo, da je v njem premalo dogodkov, da ga ljudje oziroma meščani ne čutijo tako, ali bolje rečeno dovolj močno, da bi v njem ne le spali, ampak tudi preživljali svoj prosti čas, ga obiskovali, raziskovali …
Za to seveda ne gre kriviti le mestnih oblasti in raznovrstnih društev, ki se morda res trudijo, da bi oživili mesto in dogajanje v njem. Ampak je že tako, da je nekdo pač postavljen za te zadeve in nazadnje tudi plačan.
Še manj so seveda krivi meščani, ki enostavno raje »zapustijo« Domžale in se zaletijo v vrvež prestolnice ali okoliških krajev. Prav zaradi tega je prav, da pohvalimo in opazimo majhne korake in upamo, da bo kdo v mestu začel delati tudi večje, hitrejše, močnejše …
R. G.
