Pogovor z višjo sodnico, dr. Matejo Končina Peternel

3684
Vir: Domžalsko-kamniške NOV!CE; 20.avgust 2012

»Sodnik mora biti zato, da odloča neodvisno, zaščiten pred vplivom in nadzorom politike«
Sodobne pripadnice nežnejšega spola se dandanes vse pogosteje soočajo z aktualno dilemo o tem, kako usklajevati obveznosti, ki jih od njih terja delo, materinstvo, partnerstvo in s tem seveda specifična vloga, ki je ženskam narekovana že s strani same družbe. Pogovarjali smo se s Trzinko, ki uspešno združuje prav vse. Dr. Mateja Končina Peternel, namreč ni zgolj vodja civilnega oddelka na Višjem sodišču v Ljubljani, temveč je poleg tega žena in mama, ki je ob vseh svojih dejavnostih aktivna tudi na področju družinske mediacije. Kljub temu ne pozablja na zdravo življenje in šport, ki ji pomaga do sprostitve v prostem času.

Medtem, ko nam je približala vpogled v življenje moderne ambiciozne ženske in razkrila svoje videnje položaja slednje v sodobni družbeni sferi, smo z njo poklepetali tudi o problematiki, ki nikakor ne preneha buriti »slovenskih strasti«. Vsi imamo izkušnje z njimi … Dame in gospodje: sodne zamude …

Kako bi izpostavili pozitivne in negativne plati svojega poklica?
Dobra stran sodniškega poklica je strokovna svoboda. Odvetnik mora velikokrat uveljavljati pravna stališča, ki jih želi stranka, čeprav se z njimi strokovno ne strinja. Tudi v upravi morajo pravniki slediti navodilom nadrejenih. Kot sodnik si pri svoji odločitvi strokovno povsem neodvisen in to je največja vrednost tega poklica.
Slaba stran je, da je naše delo psihično precej obremenjujoče, saj naše odločitve velikokrat zelo spremenijo življenja ljudi. Dober sodnik mora za odločitvijo vselej videti ljudi in kaj bo njegova odločitev povzročila. Sodnik mora glede na okoliščine primera v prvi vrsti najti za vpletene najbolj pravično rešitev, ki pa bo obenem tudi pravno pravilna. To je včasih težko. Prav v tem se sodnik razlikuje od uradnika

Poleg uspešne službene kariere ste tudi žena in mati. Kako usklajujete te tri vloge? Domnevam, da ni vedno lahko …
Res je včasih težko. Brez pomoči moža in obeh babic ne bi šlo. Jaz imam zelo rada tudi šport in če želiš usklajevati družino, športne in strokovne aktivnosti, se moraš zanesljivo nekaterim ambicijam odpovedati. Ko sem na primer še delala kot asistentka na Pravni fakulteti bi morala oditi na daljši študij v tujino, pa sem raje ostala z otrokoma. Nikoli mi ni bilo žal za to odločitev. Sinova sta zdaj stara 14 in 16 let in prihaja čas, ko bom lahko spet več časa posvetila športu in stroki.

Kako pa sicer gledate na položaj žensk v sodobni družbi?
Mislim, da smo ženske prehodile že velik del poti do enakopravnosti. Bojim pa se, da ob tem delamo tudi napake. Naj izpostavim le dve. Ženske imamo veliko sposobnost zaznavanja stisk soljudi in znamo zelo dobro te stiske blažiti. Marsikatera ženska zaradi preobremenitve v službi te svoje pomembne vloge v družini ne zmore več opravljati, moški pa je v tem ne more nadomestiti. To je velika škoda. Druga napaka je, da veliko žensk, ki so ekonomsko neodvisne in poklicno uspešne, znotraj družine največkrat nezavedno izpodbija avtoriteto moža. To je zelo slabo, saj potem tudi otroci ne priznavajo avtoritete očeta, prav oče pa je tisti, ki mora otrokom postavljati meje in jih vzpodbujati k osamosvajanju. Tu bi morale biti bolj modre.

Če se vrneva k vašemu poklicu … Po mnenju mnogih, je sodniški poklic v Sloveniji precej slabo ovrednoten. Bi lahko rekli, da k temu svoj delež prispevajo tudi sodne zamude?
Zagotovo je glavni razlog nezadovoljstvo ljudi s sodnim sistemom. Podobno kot pri zdravnikih. Sodniki ne moremo uživati ugleda, če mora stranka več let čakati na odločitev, zlasti še, če je odločitev na koncu formalistična in neživljenjska. Nekateri menijo, da k slabemu ugledu pripomore tudi negativen odnos politike do sodstva. Nedvomno, vendar če bi sodni sistem deloval dobro, nam tudi podcenjujoč odnos politike ne bi mogel do živega. Mislim, da je zelo pomembno, da so sodniki kvalitetni. Zato, da bi rešili sodne zaostanke smo v preteklosti zelo povečali število sodnikov. V tako majhni državi, kot je Slovenija, preprosto ne moreš dobiti tisoč res kvalitetnih pravnikov. Tako veliko povečanje števila se nujno odrazi na kvaliteti. Zato je zmanjševanje števila sodnikov in nadomeščanje sodnikov s sodnim osebjem zagotovo prava pot. Sodnik mora biti zato, da odloča neodvisno, zaščiten pred vplivom in nadzorom politike. Vendar je zato toliko bolj pomembno, da sodniki sami znotraj svojih vrst poskrbimo za odgovorno delo. Tu smo v zadnjih letih naredili korak naprej, bo pa to ena pomembnejših nalog tudi v naslednjih nekaj letih.

Zakaj pravzaprav prihaja do sodnih zaostankov? Se v prihodnosti torej lahko nadejamo kakšnih pozitivnih sprememb na tem področju?
Prvi razlog je v spremembi družbenega sistema. Mi smo iz sistema družbene lastnine prešli na sistem, v katerem je lastninska pravica ena temeljnih ustavnih pravic. V zadnjih dvajsetih letih smo morali sodniki rešiti celo vrsto na novo nastalih sporov, ki so izvirali iz lastninjenja stanovanj, denacionalizacij, lastninjenj družbenih podjetij. Te zadeve so bile zelo zahtevne, vendar se k sreči končujejo.
Drugi razlog je v stalnem spreminjanju zakonov. Vsaka nova vlada začne spreminjati zakone, ki jih je napisala prejšnja. Tako se sodna praksa ne more ustaliti. Če zakon nespremenjen velja dolgo časa, se sporna vprašanja razčistijo in odvetniki vedo, kako bo sodišče odločilo in tudi znajo povedati stranki, ali bo s tožbo uspela ali ne. Če pa se ureditev stalno spreminja in se sodna praksa ne uspe ustaliti, končnega rezultata postopka ni mogoče napovedati in tako je tudi tožb več.
Tretji razlog je v slabi organiziranosti dela. V sodstvu je tako kot v zdravstvu in v vseh javnih sistemih veliko rezerve v učinkovitejšem razporejanju dela. Še vedno sodniki opravljamo čisto administrativna dela, ki nam jemljejo dragoceni čas. Stanje se vsako leto izboljšuje, na številnih sodiščih zaostankov ni več. Za resen korak naprej pa bi moralo sodstvo narediti dolgoročni načrt za izboljšanje kvalitete s čisto konkretnimi ukrepi, ki bi se jih zavezala podpreti tudi vlada.

Sodelovali ste že pri pripravi nekaterih zakonov. Kakšne so vaše izkušnje v zvezi s tem?
Mislim, da se politika ne zaveda, kako pomembno je, da je zakon kvaliteten in kako resno strokovno delo je pisanje zakonov. Včasih so zakone pisali izkušeni pravniki na ministrstvih, ki so v delovne skupine pritegnili strokovnjake z določenega področja. Zakonodajno pravna služba Državnega zbora pa je s svojo strokovno avtoriteto skrbela za medsebojno skladnost predpisov. Prepogosto spreminjanje zakonov, velike kadrovske spremembe na ministrstvih in zmanjšanje avtoritete zakonodajno pravne službe so storile svoje. Izboljšanje kvalitete zakonov bi bil tudi eden pomembnejših ukrepov za izboljšanje stanja v sodstvu, na katerega pa samo sodstvo ne more vplivati.

Aktivni pa ste tudi na področju družinske mediacije. Lahko poveste kaj več o tej temi?
Sem velik zagovornik mediacije, ker spodbuja ljudi, da sami rešijo svoje spore. Mediator namreč ne odloča, ampak le s posebno tehniko vodenja razgovora strankam pomaga pri iskanju rešitve, ki je za vse sprejemljiva. To je tudi prednost mediacije pred sodnim postopkom. Ljudje gredo namreč velikokrat na sodišče, da bi rešili svoj življenjski problem, pa na koncu dobijo pravno rešitev, ki njihovega resničnega problema ne odpravi. Zato so razočarani. Mediacija pa to omogoča.

Iz neuradnih virov sem izvedela, da ste med drugim tudi navdušena alpinistka. Je to za vas zgolj ena izmed oblik preživljanja prostega časa, ali gre za kaj več … ?Plezam že od leta 1985, z možem pa od leta 1990, tako da je to postal moj način življenja. Plezanje človeka nauči umirjenosti, saj te v hribih ne sme zagrabiti panika, ko gre kaj narobe, ampak moraš ravnati čimbolj premišljeno. Plezanje mi tudi pomaga vzpostaviti distanco do problemov, s katerimi se srečujem v vsakdanjem življenju in v službi. Po plezalni turi se mi problem, ki se je prej zdel skoraj nerešljiv, vselej pokaže v povsem drugi luči.

Kaj pa vaša otroka? Ste ljubezen do gora morda prenesli na njiju?
Z možem nama je uspelo Jaka in Matevža dodobra »okužiti«. Sta redna obiskovalca planinskih taborov PD Onger, lani sta bila v ekipi, ki je zmagala na državnem prvenstvu Mladina in gore, letos je bil Matevž v ekipi, ki je osvojila drugo mesto. Matevž tudi že pomaga pri vzgoji mladih planincev. Zaenkrat gresta še vedno z nama na kakšen turni smuk in planinsko turo, do zaključka planinske transverzale pa jima manjka le še nekaj vrhov.

Kako pa ste zadovoljni z življenjem v Trzinu? Je primerno izhodišče za izletniške pohode?
V Trzin smo se preselili leta 1996 in od začetka se tukaj počutimo odlično. Trzin je ravno prav majhen, da se ljudje med seboj poznamo in ravno prav velik, da ohraniš tudi zasebnost, če to želiš. Tako z vrtcem kot s šolo smo bili zelo zadovoljni. Vsi štirje se redno udeležujemo kulturnih in športnih prireditev. Pogrešam dvotirno železnico, ki bi omogočala več vlakov in urejeno kolesarsko stezo od Domžal do Trzina, ker sem zaprisežen uporabnik javnega prevoza in tudi rada kolesarim. Pogrešam tudi pokopališče. V decembru mi je umrla mama in obe sva si želeli, da bi bila pokopana v Trzinu. Neprecenljiva vrednost Trzina je v naravi in čudovitih sprehajalnih in tekaških poteh okrog bajerja in močno upam, da bomo to ohranili.

 Tjaša Banko

Oglasno sporočilo